Naj v uvodu preberem začetne besede knjige z naslovom Zemljiški kataster na Slovenskem: nekoč in danes avtorja z imenom Joc in pomenljivim priimkom Triglav: »Vsak polnoletni občan ima občasno opravke na eni od izpostav Geodetske uprave RS, ki skrbi za vodenje in vzdrževanje zemljiškega katastra. Le redkokdo se ob tem vpraša, kdaj, zakaj in kako je zemljiški kataster na Slovenskem nastal. Zato pa je tem bolj pogosto vprašanje, kdaj se ga bomo končno znebili in dobili novega. ... Izdelavo novega zemljiškega katastra bodo geodetom naročili šele takrat, ko bo država ocenila, da lahko z davki od novo izmerjenih nepremičnin dobi v državno blagajno neprimerno več denarja, kot bi jo stala nova zemljiškokatastrska izmera. Če je namreč lastnina gibalo ekonomskega razvoja, potem je primerno obdavčena evidentirana lastnina gibalo državnega razvoja. Tega načela se držijo v vseh demokracijah, saj je vsak državljan najprej davkoplačevalec«.

___HABSBURŠKA MONARHIJA

Za velik del katastra je kriva Marija Terezija. Uvedla je reformo davka od dohodkov zemljiške posesti, ki so jo popisali v terezijanskem katastru. Predhodni urbarji, knjige s seznami dohodkov zemljiških gospodov od podložnikov, so veljali že od 16. stoletja in odmero davka popisovali v dninah. To je bila enota zemlje, ki jo je bilo mogoče zorati v enem dnevu z enim plugom in parom volov. Predpostavljajmo, da so dnine računali na najdaljši dan v letu. In ker so bili urbarji nepopolni in arbitrarni ter niso vsebovali grafičnih izrisov, so se lastniki zemljišč, večinoma knezi in cerkvena gosposka, tako zlahka izogibali davku, ki so ga dolgovali habsburškemu dvoru. Marija je krvavo potrebovala goldinarje za svoje podvige – ne le za ureditev prestižnih dvorcev Belvedere in Schönbrunn na Dunaju, temveč tudi za številne vojne. Tako so leta 1754 v okviru davčne rektifikacije prvič izvedli štetje prebivalstva in popis zemljiške posesti. Prihodki od zemljiškega davka so v habsburški monarhiji znašali tretjino vsega davčnega prihodka. Kranjska je bila med vsemi avstrijskimi deželami najbolj zaostala.

Deset let po popisu je Marija Terezija vojski naročila kompleksno izmero vseh dežel monarhije, ki jo je končal Jožef II. in velja danes za jožefinsko izmero. Njen namen sta bili tudi vzpostavitev birokratskega aparata in centraliziracija oblasti na Dunaju, s čimer bi odpravila mestno avtonomijo in zmanjšala vpliv posameznih deželnih stanov. 

Kmečki podložniki so svoje posesti po dedni pravici radi zapustili več sinovom hkrati, saj so jih tako obvarovali vojaškega naborništva, ki je veljalo za vse kmete brez lastne zemlje. Drobljenje kmetij so pospeševali tudi drugi viri prihodka od raznih obrti, kar pa je hkrati pomenilo, da te majhne posesti niso več mogle preživeti posameznih družin. Jožef je zato l. 1786 uzakonil načelo zapuščanja posesti izključno najstarejšemu sinu, da bi preprečil nadaljnje drobljenje zemljiških parcel, in skladno z duhom časa zmanjšal podložniške dajatve, kar naj bi tlačane pripeljalo do njihove postopne osamosvojitve. Kmečka logika dvora je bila, da bo imel denarno stabilen kmet tudi več veselja in zato otrok, ki bodo primerni za vojsko.

Čas Ilirskih provinc je katastriranje ustavil do cesarja Franca I., po katerem imenujemo izredno natančno izrisan franciscejski kataster. Ta je služil kot osnova za vzpostavljanje katastrskih občin, ki so osnovne enote davčne in politične uprave. Vzporedno se razvije tudi bolje upravljano prostorsko planiranje za gradnjo železnic, reguliranje vodotokov in podobno, saj so bili katastri po novem na voljo za vpogled tudi na lokalnih občinskih upravah, in ne le pri cesarju kot dotlej. 

Zemljiška odveza po letu 1848 je sicer odpravila služnosti fevdalcem in kmetom dovoljevala odkup parcel, ki so jih obdelovali, vendar so kmetje zaradi previsokih odkupnih cen pogosto ostali brez zemlje in pristali v slabšem položaju ter začeli delo iskati drugje. Vzporedno opazujemo selitve v mesta in vzpon kmečkih obrti v protoindustrializacijskem procesu ter povečano proizvodnjo železa in tekstilij. Do l. 1850 je bilo na slovensko govorečem ozemlju 90 % kmečkega prebivalstva – medtem ko ga je bilo v Zgornji Avstriji 60 % – ostalo sta predstavljala tanka plast obrtnikov, založnikov in trgovcev ter večji del duhovščine in fevdalnega plemstva. Ti višji družbeni sloji so ravno tako plačevali davke monarhiji za svoja dominikalna posestva, hkrati pa sta vzpon meščanstva in nesposobnost fevdalcev, da bi se prilagodili novim družbenim in ekonomskim razmeram, mnogo lastnikov prisilila v prodajo na dražbah ali srečelovu.

Skupna kmečka zemljišča, pri katerih so cele vasi in skupnosti uživale služnostno pravico, torej pravico do izkoriščanja parcel v tuji lasti, npr. travnikov za pašo in gozdov za les, so po zemljiških reformah pripadla občinam ali so jih razdelili posameznim gospodarjem. Podobno so v kategorijo z zemljišči padli mestni gozdovi, ki so jih lahko ljudje izkoriščali za pašo svinj ter nabiranje stelje in kuriva. Problem iztrošenosti zaradi pretirane uporabe skupnih srenjskih zemljišč (kot opisujeta termin »tragedija skupnine« in na primer ime hriba Golovec, ki je bil v tem času res gol) je skušala rešiti že M. Terezija, ko je skupne gozdove in pašnike razdelila na manjše enote in jih dala v uporabo posameznim podložniškim kmetijam. Dokončno odpravo skupne zemlje in prepoved uporabe pa je prinesel zakon iz leta 1881. Postopki delitve zemlje posameznim pridelovalcem so bili različni: na Sorškem polju so delitev skupnih zemljišč opravili kar z žrebom, drugje so večje kmetije uživale višjo stopnjo upravičenosti do kolektivne posesti glede na obseg svojih hub, kmetij, medtem ko je manjše gospodarske enote to prisililo v preusmeritev dejavnosti in izselitev. Nekatere pašne skupnosti so se še dolgo ohranile, do agrarnih reform Jugoslavije, ko jih je ta razlastila, po osamosvojitvi Slovenije pa so obujene pašne skupnosti vrnitev srenjskih pašnikov zahtevale tudi v denacionalizacijskih postopkih.

___PROTOJUGA

V Kraljevini Jugoslaviji in med vojno časa za kartografske izmere ni bilo veliko, a – kot opomni Joc Triglav in na mojo veliko žalost – tudi povojno vzhičenje ni bilo dovolj veliko, da bi po vzoru drugih komunističnih partij zemljiško knjigo povsem ukinili, saj ta v brezrazredni družbi ni potrebna. Halo? Edina možnost zemljiške tabule rase se nam je tako izmuznila. Naj ponovim: po II. svetovni vojni so želeli zemljiško knjigo in vse geodetske urade ukiniti, saj v brezrazredni družbi po njih ne bi bilo potrebe! Kakšna škoda, da niso! Brez evidentiranja bi bila vsa družbena lastnina danes v javni lasti. Med tem v Sovjetski zvezi orkestri igrajo brez dirigenta, ker ga v enakopravni družbi praktično ne potrebuješ. Medtem ko v mestu ploskamo, na deželi stradajo. 

___JUGOSLAVIJA: KONFISKACIJE IN NACIONALIZACIJA

Kljub pozivom k agrarni reformi, ki so vzniknili že med vojnama, se je naslednja velika zemljiškolastninska in družbenostrukturna sprememba zgodila po 2. svetovni vojni, s sklepi Avnoja (Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije). Med drugimi so l. 1944 izdali Odlok o prehodu sovražnega imetja v državno svojino, s katerim preide v državno last vse imetje nemškega rajha in njegovih državljanov na območju Jugoslavije, vse imetje vojnih zločincev in njih pomagačev. Odvzem premoženja krivcem je bil eden izmed povojnih ukrepov za povrnitev škode, kar ni bilo sicer nič nenavadnega. Tako je dobila Ljudska republika Slovenija v last pretežno posesti industrijskih obratov. 115 od 361 industrijskih podjetij je bilo v lasti domačih ali tujih Nemcev. Poleg teh je bilo zaplenjenih 18 % zemljiških posesti na področju Slovenije, v Srbiji pa so le v Vojvodini zaplenili 61 % agrarnih površin, na katere so pozneje kot koloniste naseljevali tudi Slovence. V celotni Jugoslaviji je bilo odvzetih (ali zapuščenih) in nacionaliziranih 39 % zemlje, ki je pozneje predstavljala osnovo zemljiškemu skladu agrarne reforme.

Leta ‘46 so sprejeli Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. S tem so podržavili vse za državo pomembne gostinske, trgovske in industrijske obrate, ki so delovali v rudarstvu, premogovništvu, prevozništvu ter električni, tobačni, pivovarniški, alkoholni in farmacevtski industriji ter industriji alkaloidov – z vsemi patenti, licencami, služnostmi in znamkami vred. V zameno za zasežena podjetja so izplačevali odškodnine v obliki obveznic. Uresničili so pogoje za razvoj ekonomije in planskega gospodarstva po vzoru SZ. V državnem sektorju se je tako znašlo 54 % vseh podjetij, ki so zaposlovala 92 % ljudi, zaposlenih v gospodarstvu. Podjetja so upravno prestrukturirali in povezali z drugimi državnimi podjetji. V zemljiške knjige je bilo nacionalizirano premoženje vpisano kot splošno ljudsko premoženje z odgovornim organom uprave. Država se je s to materialno osnovo in slabitvijo meščanskega razreda velikopotezno lotila industrializacije in elektrifikacije. Ob tem pa je nastalo mnogo napak in nepopolnosti – odškodnine so bile mnogo manjše od resnične vrednosti in pogosto zakonodajno neutemeljene. Cilj druge, dopolnilne nacionalizacije med letoma ‘48 in ‘50 je bila razširitev materialne podlage za ustanavljanje organov samoupravljanja, kar bi proizvodnega delavca spodbudilo k večji produktivnosti. Poleg preostalih gospodarskih podjetij so bili nacionalizirani še vsi hoteli, zdravilišča, zasebne bolnišnice, kreditna podjetja, vinske kleti, kinematografi, tiskarne in ostalo. Državni gospodarski sektor je po drugi nacionalizaciji narasel na 93 % vseh gospodarskih podjetij in zaposloval 99,3 % vseh zaposlenih delavcev. Z nacionaliziranim premoženjem so krpali finančne primanjkljaje ter pridobivali materialna sredstva, potrebna za plansko gospodarstvo in vsedružbeno socialistično ureditev. Zaradi pomanjkanja strokovnega kadra in znanja so upravljanje nacionaliziranih podjetij pogosto prepustili bivšim lastnikom. V več primerih pa so na sedež novega upravnika postavili neprimeren kader in niso dosegali želene delovne uspešnosti. 

___AGRARNA REFORMA

Lastninske odnose je korenito spremenila tudi agrarna reforma, ki so jo sprejeli leta ‘45. Če po Zdenku Čepiču povzamem Kardelja: »Kmečko vprašanje se ne rešuje prvenstveno v kmetijstvu, temveč z industrializacijo dežele, s tem da velik del delovne sile odteka z vasi v industrijsko proizvodnjo in v druge gospodarske dejavnosti … Prvi pogoj sleherne industrializacije je zagotoviti fond hrane.« Te fonde naj bi zagotavljali agrarna reforma in kolonizacija. Prvi razlog, ki je povsem političen, je bil pridobiti in zadovoljiti kmete, ki so bili tudi večinski podporniki NOB. »Zemljo temu, ki jo obdeluje« je bil eden izmed klicev agrarne reforme. Zemlja se načeloma ne bi nacionalizirala, temveč preko zemljiškega sklada delila upravičencem. Prvenstveno je bila agrarna reforma usmerjena proti veleposestnikom in v razreševanje starih fevdalnih lastninskih odnosov. Reforma je torej predstavljala bolj patriotski in razredni kot ekonomski projekt, ki bi izboljšal položaj kmeta. Veleposestev je bilo v Sloveniji že tako malo, da agrarna reforma na strukturo kmetijskih površin ni bistveno vplivala. Zakonski maksimum pridelovalne zemlje je bil 35 ha, skupaj s poslopji 45 ha. Večja gospodarstva v lasti Nemcev, ki so predstavljala največji del fonda zemljiškega sklada, so bila že tako odvzeta in razdeljena. Konfiskacija in agrarna reforma s kolonizacijo sta predstavljali spremembe predvsem v socialni, demografski in narodnostni sestavi posestnikov. Zemlja je bila odvzeta tudi nekmetom oziroma posestnikom, ki so se preživljali z drugimi viri, Cerkvi je bilo odvzete malo pridelovalne zemlje, predvsem gozdovi. Zemlja v zemljiškem skladu je bila razdeljena med agrarne interesente in kolone. Agrarna reforma je zajela le 7,5 % obdelovalne zemlje, od katere je bila polovica razdeljena, ostala pa je nenazadnje prešla v last države, kar je krepilo državni sektor. Vseeno je bila večina pridelovalne zemlje še vedno v zasebni lasti kmetov, 82–93 %. Pomembnejše je, da je SFRJ postala velika lastnica gozdov. Od teh je imela v lasti tretjino, pri čemer je 75 % od te tretjine odvzela veleposestnikom in Cerkvi.

Razdrobljenost in nedonosnost majhnih kmetijskih posesti je država reševala z vpeljevanjem kmečkega zadružništva, neke jugoslovanske oblike kolhozništva in kolonizacije na veleposestvih, ki so bila prej v tuji lasti ali v lasti bank in drugih družb. S tem bi v kapitalistično produkcijo vpeljala socialistične ekonomske odnose. V Sloveniji je na ta način, iz posesti, ki so jo obdelovali viničarji in najemniki, nastalo 19 vinogradniških zadrug in 17 kmečkih delovnih zadrug. Ekonomski položaj pridelovalcev se ni spremenil oziroma se je celo poslabšal. Posestva, ki so bila sposobna ustvarjati tržne viške, so delili naprej, pogosto neizkušenim pridelovalcem, kar je povečalo avtarkijo ali samooskrbo v kmetijstvu. V Sloveniji je bilo razlaščenih 11.300 posestev, zemljo pa je dobilo 28.000 gospodarstev, od tega 20.000 agrarnih interesentov in 8000 kolonistov. Tako se je povečalo skupno število kmetijskih gospodarstev, ki pa so lahko dobila zemljo v skupni velikosti do 5 ha. V to so poleg njiv šteli tudi travnike. Ker posestva takšne velikosti ne ustvarijo tržnega presežka, je agrarna reforma v veliki meri vodila v nezadovoljstvo kmetov in beg z zemlje, posledično pa v deagrarizacijo. Pritisk preskrbe s hrano v petletkah je padel na kmete, ki niso bili zadovoljni z obveznimi odkupi viškov in oddajo pridelkov. Agrarna reforma je imela na vasi politično negativne posledice, tisti, ki so se pritoževali, pa so lahko bili kaznovani z razlastitvijo. Poleg tega se mnogi niso strinjali s prisilno kolektivizacijo oz. združevanjem v zadruge, katerih namen je bil socialistična akumulacija. 

Druga agrarna reforma je l. 1953 nadalje nacionalizirala vsa posestva, ki so bila večja od 10 ha. Ta so prešla v zemljiški sklad in postala splošno družbeno premoženje. Zemlja nad tem zemljiškim maksimumom je bila odvzeta proti odškodnini in dodeljena kmetijskim organizacijam v lasti države.

___STANOVANJSKA REFORMA

Čeprav je bilo kmečko prebivalstvo nezadovoljno in se je komaj preživljalo, je agrarna reforma dosegla pozitiven učinek z vidika prenaseljenosti podeželja. Ob visoki stopnji industrijskega razvoja se je vedno več ljudi priseljevalo v mesta. Proces je potekal hitreje kot gradnja novega stavbnega fonda in infrastrukture. Med letoma 1921 in 1961 je število prebivalcev v Ljubljani naraslo za 120.000, na 170.000. Leta 1956 so uvedli obvezen stanovanjski prispevek zaposlenih, namenjen graditvi stanovanj, v višini 4 % bruto osebnih prihodkov. Država je problem pomanjkanja stanovanj reševala tudi s tretjo nacionalizacijo, ki je potekala med letoma 1958 in 1963. Takrat so podržavili vse najemne stanovanjske in poslovne prostore ter gradbene površine, ki so bile še vedno v zasebni lasti. Uveden je bil lastniški maksimum za lastne potrebe, oddajanje oziroma služenje na račun lastniških nepremičnin pa ni prišlo v poštev. V Sloveniji so podržavili okrog 5300 stanovanjskih in poslovnih zgradb ter 113.000 gradbenih parcel in približno 200 cerkvenih objektov. Evidenca o obsegu splošnega ljudskega premoženja v tem času je nepopolna, zato ocena zemljiških in stanovanjskih fondov države ni možna. Hkrati so nepravilnosti postopkov knjiženja lastninskih razmerij privedle do mnogih težav, s katerimi se soočamo v tranzicijskem obdobju, kot je mešano zasebno lastništvo prej izključno družbenih površin. Odpravljeno je bilo denimo načelo superficies solo cedit ali povezanosti zemljišča in objekta. Ustava SFRJ iz leta 1974 namreč določa, da ne more nihče imeti lastninske pravice na zemljiščih v mestih ter na vseh območjih, namenjenih za stanovanjsko in drugo kompleksno graditev. Posameznik, ki je gradil na zemljišču v družbeni lasti, je lahko dobil lastninsko pravico na objektu in s tem tudi trajno uporabo zemljišča v družbeni lasti, vendar ni mogel postati lastnik zemljišča. Je pa lahko gradbeno parcelo dobil brezplačno, skupaj z državno pomočjo za gradnjo v materialu in ugodnimi krediti. Samogradnja enodružinskih hiš se je v le enem desetletju povečala za 15 %, ko je v 70. letih v hišah živelo 40 % prebivalstva. 

Največ družbenih stanovanj so zgradili med letoma ‘61 in ‘74, povprečno približno 6.000 letno. Danes živi v Ljubljani v soseskah, zgrajenih v času socializma, vsaj 50.000 prebivalcev. Večstanovanjske kolektivne zgradbe še danes predstavljajo 40 % stanovanjskega fonda. 

___DRUŽBENA LASTNINA IN DENACIONALIZACIJA

Neposredno samoupravljanje in demokratizacijo pri delitvi dohodkov podjetij so uveljavili šele med letoma 1968 in 1971, ko so zakonsko določili, da delavec, ki ustvarja dohodek, odloča tudi o njegovi delitvi. V delovnih organizacijah so se zbirala sredstva za izboljšanje življenjskega standarda zaposlenih, ki so se namenjala za stanovanjsko gradnjo, družbeno prehrano, telesno kulturo, izobraževanje ipd. Toda v 80. letih so nabrana sredstva, tudi za stanovanjsko gradnjo, zaradi inflacije začela kopneti. Prispevke v sklade za vzajemnost so med letoma ‘87 in ‘90 z 1,1 % bruto osebnega dohodka zmanjšali na 0,29 %. Posledično se je zmanjšal tudi obseg kreditnih sredstev stanovanjskih skupnosti. 

Nova finančna zakonodaja Republike Slovenije je l. 1991 ukinila skoraj vse prispevke, vključno s stanovanjskimi.

Po vseh letih podržavljanja, podružbljanja, porežimljanja, socializacije in predpisanega samoupravljanja so v neodvisni Sloveniji uzakonili obratno sorazmeren proces lastninjenja in privatizacije. Lastninjenje pomeni proces preoblikovanja družbene lastnine v klasično lastnino, torej lastninsko pravico. Privatizacija označuje proces prenosa lastnine z oseb javnega prava na posameznike in osebe zasebnega prava. Dvostopenjska denacionalizacija je družbeno lastnino najprej prepisala na odgovorne upravitelje, državo, občine in sklade, ki so nato nepremičnine prodali oz. prenesli lastninske pravice na tiste, ki so nepremičnine v resnici uporabljali.

ZDen ali Zakon o denacionalizaciji določa, da so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe, ki so bile v času podržavljenja jugoslovanski državljani. Kljub nameri, da bo postopek vračanja podržavljenih nepremičnin zaključen v enem letu, ta po 30 letih še vedno ni končan, čeprav je bilo vrnjenega že več kot 99 % premoženja. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je kot denacionalizacijski zavezanec upravičencem doslej vrnil 53.855 ha kmetijskih zemljišč, 94.000 ha gozdov ter 14.000 ha neplodnih, 22 ha pozidanih in 9 ha vodnih zemljišč. Ob vsem tem pa sklad izplačuje tudi odškodnine za čas, ko upravičenci zemljišč niso mogli uporabljati. Daleč največ odškodnin, 33 milijonov evrov, je prejela Nadškofija Ljubljana, ki se med drugim pogaja še za Sedmera jezera ter gozdove Pokljuke in Mozirja. 

Poleg tega se poraja vprašanje o vračanju premoženja tistim, ki so bili obtoženi sodelovanja z okupatorjem. Tem je bilo po avnojskih sklepih odvzeto premoženje kot povračilo škode, nastale med vojno, in ne po Zakonu o nacionalizaciji. V Sloveniji so odprta predvsem vprašanja avstrijskih državljanov kot predvojnih lastnikov mnogih gradov, dvorcev in posesti. Vračanje odvzetega premoženja v naravi ali z odškodnino se napačno vodi po Zakonu o denacionalizaciji.

___JAVNO DOBRO

Ustavni amandma k Ustavi Republike Slovenije iz leta ‘91 razveljavlja izključitev lastninske pravice na stavbnih zemljiščih v mestih. Isti amandma še določa preoblikovanje družbene lastnine v javno in druge oblike lastnine. 

Tu večinsko pridemo do problema vrednotenja in mešanja pojma javne lastnine z družbeno. Vzpostavi se problem javnega dobra in skupnih virov, ki jih od družbene lastnine vsebinsko-pomensko dobro ne loči niti država, kaj šele posamezniki. Napačni vpisi v zemljiško knjigo so pogosti. V njej je kot lastnik vpisana neobstoječa fizična oseba Javno Dobro, ki je lastnik skupno treh odstotkov površine Slovenije. Med njimi niso le vodna telesa, ceste in železnice, temveč tudi njive, travniki in gozdovi. Lastnik bi morala biti oseba javnega ali zasebnega prava, to je občina, država, podjetje ali posameznik. Nekateri lastninski zaznamki še vedno omenjajo družbeno lastnino. 

Ko je želela Slovenija po načelu dobrega gospodarjenja dvigniti davek na nepremičnine višje vrednosti, ki niso v uporabi, je s tem skoraj sama sebi skopala jamo – država bi bila namreč največji davčni zavezanec in s tem bi morala priznati slabo gospodarjenje z lastnino, poleg tega pa je bil davek spoznan za neustavnega. Država in lokalne skupnosti, občine, niso v pravem trenutku po lastninjenju poskrbele za vpis v javne evidence, hkrati pa so v odnosu do lastnine mačehovske in nimajo urejenih poslov. Skrb za javno dobro oz. parcele v javni lasti je nedobičkonosna oziroma stane, če na parceli ni pridelka, ki bi ga lahko občina obdavčila s katastrskim dohodkom. Povprečna vrtičkarska površina v lasti MOL na primer plača 200 EUR katastrskega dohodka letno, lokalno samoupravljanje s košenjem okrog blokov pa je itak preveč naporno.

Znajdemo se v kakofoniji katastra in nazivanja prostora. Družbena lastnina je državni koncept, s katerim se je moč odločanja posameznikov in lokalnih skupnosti v obdobju planskega gospodarstva prenesla na državno raven, z uvajanjem samoupravljanja pa na zaposlene v podjetjih. 

Skupnostno upravljanje pašnikov, gozdov in voda, kakršno je znano iz časa pred vojnama, se poskuša restavrirati v manjšem obsegu, vendar te skupne lastnine ne gre enačiti z družbeno lastnino, ki je temeljila na delu in družbenem upravljanju, ne pa na skupnostnem upravljanju omejenih virov. Po predlogu piscev prispevka Javno dobro, skupni viri in skupno: vpliv zgodovinske zapuščine na sodobno dojemanje v Sloveniji kot tranzicijski družbi skupni viri niso javno dobro, zato se neomejena pravica do izkoriščanja, ki jo konceptualno poznamo kot družbeno lastnino, kaže negativno v izrabi virov. Javno dobro je dobrina, do katere dostopa ni mogoče preprečiti in katere razpoložljivost se z uporabo ne manjša. Skupni viri pa so na drugi strani dobrine, ki so enako kot javno dobro prosto dostopne, vendar se z uporabo razpoložljivost manjšajo – sem spadajo voda, rodovitna zemlja in zelene površine. Skupnina ali skupno pa je zasebna lastnina v skupni rabi, denimo zelenica okrog bloka, prostori krajevne skupnosti in vrtički. Kaj je torej javno dobro? Stvarnopravni zakonik pojasnjuje, da je javno dobro ustavna kategorija, definirana kot stvar, ki jo lahko v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih uporablja vsakdo (splošna raba). Poznamo naravno in grajeno javno dobro, ki pa ga ureja posamezna zakonodaja glede na predmet – glede na to, ali gre za vode, ceste, železnice ali objekte. Pravica do splošne rabe javnega dobra ima prednost pred zasebno lastninsko pravico. Očitno definicija javnega dobra potrebuje osvežitev in bolj določen formalnopravni okvir, da nam ne bi tako odplavale vse tiste z družbeno lastnino pridobljene površine, ki so se »pojavnile« v tranzicijskem procesu.

Četudi je reforma političnega sistema, ki je bil morda poleg načela res nullius, torej nikogaršnje zemlje, najbližje idealu svobodne zemlje, pogosto ravnala proti človeku in naravi, se sprašujem, kdaj bo še takšna priložnost za ukinitev lastninskih odnosov oziroma njihovo preoblikovanje v pravičnejše. Kdaj bomo uzakonili prepoved dedovanja in lastnino nadomestili z zelo popularno začasno uporabo? Problematično je postavljanje NAD – katastra nad zemljo, lastnine nad življenje. Depresija osebe, ki je nezmožna ustvariti svet po svoji podobi in se v svoji frustraciji s planerskim vedenjem hkrati postavlja NAD ostale – kako bi bilo po mojem bolje – je navaden sprevržen mesijanski kompleks. Kataster je top down sistem, ki se je nenazadnje razvil iz bottom up oziroma abstrahirane podobe realnega stanja. Tako na nebu, kot na zemlji? Ne natančno tako.

Lektorirala Nataša.

VIRI:

https://www.academia.edu/28459427/Zemlji%C5%A1ki_kataster_na_Slovenskem…

https://www.urbani-izziv.si/Portals/urbaniizziv/Clanki/2018/urbani-izzi…

http://www.geodetski-vestnik.com/53/2/gv53-2_347-361.pdf

https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-D1ABJVYP/

https://fotogalerija.dz-rs.si/datoteke/Publikacije/Zborniki_RN/2019/Pri…

http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Tratnjek-Katja.PDF

https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-8GW9I0ID

https://4d.rtvslo.si/arhiv/tocka-preloma/174387674

https://www.inz.si/sl/Razpoznavanja-recognitiones/To_smemo_ze_tako_dolg…