Spomin nekega časa, aktivizem in MOL
Pogovor, ki ga bomo poslušali, je nastal leta 2019 v sklopu projekta STAL, ki je bil sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana, v koprodukciji z Radiem Študent. Pogovarjali smo se s podžupanom MOL, profesorjem Janezom Koželjem, ki je tistega leta prejel naziv vizionarja. Njegov bivši učenec, Boštjan Vuga, zdaj sam profesor na Fakulteti za arhitekturo, je naziv utrdil z razlago, da lahko številne ureditve v obdobju službe podžupana, ki se bodo gotovo zapisale v zgodovino, poimenujemo Koželjeva Ljubljana.
Pogovor je bil pospremljen s tekstom, ki govori o vzpostavljanju arhitekturnih točk, ki so sposobne hraniti vsebino in podpirati posameznike pri njihovem ustvarjanju. Arhitekturna vozlišča v prostoru ustvarjajo mrežo uradnih, formalno določenih prostorov in neuradnih pribežališč. Ti prostori so podlaga za interakcije. Po eni strani so kulisa za predstavitve izvoljene in reprezentirajoče podobe politike z umetniškimi proslavami, po drugi strani pa so podlaga za interakcijo posameznih ustvarjalcev s publiko, javnostjo in ostalimi kulturnimi delavci. Večplastno, časovno nelinearno prostorsko kompozicijo tvorijo ustvarjalni prostori, ateljeji, razstavišča, muzeji, galerije, mestna palača, izpostave ministrstev, akademije, trgi in gostilne, alternativni prostori za druženje in delo, pa tudi sami intimni, bivanjski prostori.
Iztočnica pogovora je bilo zasedanje stolov. Stol je ambivalenten kos, v tem primeru simbol najmanjše arhitekturne enote človekove okupacije fizičnega in družbenega prostora. Presedaje po stolih skozi prostore menjamo vloge in delo, ali pa okupiramo stalno pozicijo. Podžupan profesor Koželj po naši delitvi ljudi v tri skupine spada v tisto, ki ustvarja stolčke – ustvarja delovna mesta ali oblikuje prostore, ki jih ljudje lahko zasedajo. V drugi skupini so ljudje, ki stolčke iščejo, in v tretji so ljudje, ki konstantno migrirajo in stola nikakor ne morejo zaseči. »Boriti se za stolček ima v naši družbi slabšalni pomen,« odvrne Koželj. Odgovorim, da so stoli prispodobe možnosti zasedanja mesta v družbi in da jih on vendar ustvarja. Tako nadaljuje Koželj:
Seveda se odgovor nanaša na takrat še aktualno avtonomno cono Rog. Pogovor nadaljujemo z vzpostavljanjem kulturnih vozlišč, ki umetnikom omogočajo izraz in predstavitev - teh prostorov je v Ljubljani vedno več. Če v Cukrarni ne bi bili prisotni literati, ki so močno zaznamovali slovensko liriško – in slikarsko – ustvarjanje, ki bi jo v zavesti slovenstva zacementirali posamezniki, morda Cukrarna ne bi bila obnove vredna arhitektura. Ali lahko arhitektura obljubi ustvarjanje in sebi vredne vsebine? »Cukrarnarji« za časa svojega življenja niso bili prepoznani, pozneje pa jih z velikim ponosom uporabljamo za gradnjo nacionalne identitete. Cukrarna, prej periferija, v kateri so bivali umetniki, desetletja pokojni, preden smo jim v centru našli mesto, ki jim pripada, bo skupaj s prihajajočim novim Centrom Rog ustvarila število novih stolov – stalne za ljudi v rednih službah in začasne za številne umetnike in projektne sodelavce. Integrirali smo periferijo, rob je izginil. Ali je še kaj teh neintegriranih, obrobnih prostorov, ki jih ustvarjalci brez stolčkov lahko zasedajo? Kje bi našli zatočišče novi Cukrarnarji? Koželj se strinja, da je mestu uspelo preseči rob; posamezniki se lahko vključijo v gosto prepredeno mrežno tkivo nevladnih in drugih organizacij, preko katerih interferirajo z mestom.
Doda še, da se umetniki ne bojujejo za stole, temveč za publiko, ki še ne obstaja.
Malo ljudi ve, da je poleg logotipov za ŠKUC, Pot ob žici, knjižno zbirko Krt in druge, Koželj ustvaril tudi logotip Radia Študent. Poleg tega pa je bil v tistih ključnih letih predsednik študentskega gibanja. Takrat je bil posameznik družbeno angažiran in pozvan, celo dolžan aktivno participirati, ki je za današnje »readymade« družbene odnose s podaljšanim stažem mladosti precej težko predstavljivo. Morda smo uporniki brez razloga krivi le lastne predanosti že vzpostavljenim prostorom, čeprav je vendar težko najti smiselno delovanje in vrzel, ki ob poplavi vsega še ne obstaja. Koželj v naslednjem odgovoru odgovarja na razliko v možnostih organiziranja študentov v šestdesetih in sedemdesetih letih oziroma danes.
Zanimivo, da iz zahodne Evrope na novo uvažamo ideje o organiziranju skupnosti, nekem skupnostnem bivanju, ki so nam bile še do nedavnega tako blizu in samoumevne. Po eni strani ste čutili pritisk vladajoče politike od zgoraj navzdol, a hkrati je bila vzpostavljena družbena struktura, ki je omogočala aktivacijo in združevanje posameznikov od spodaj navzgor.
Miselnost, ideologija tistega časa in možnosti posameznika so se do danes korenito spremenili. Koželj pojasni, kaj je od časa študentskih gibanj odnesel, kako goji temeljna načela in kaj je pri njegovem delu drugače.
Lektorirala je Marko, brala sem Biga, tehnicirala je Linč, pripravila je Urška.
Dodaj komentar
Komentiraj