Dobrodošle v pokvirjeni oddaji Tu pa tam. Nocoj se izjemoma vračamo v preteklost, natančneje v leto 1976, ko je pri založbi Avon Books izšlo delo Lezbično ljudstvo: gradivo za slovar avtoric Monique Wittig in Sande Zeig. Naslovni slovar lahko razumete kar dobesedno: izbrali, si izmislili in zapisali sta za slabih 200 strani slovarskih gesel. Seveda po abecednem vrstnem redu. 

Lezbično ljudstvo: gradivo za slovar bi lahko razumele kot smiselno nadaljevanje romana Gverilke, ki ga je konec šestdesetih let 20. stoletja napisala Wittig. Tako kot v Gverilkah se tudi v Lezbičnem ljudstvu srečamo s skupnostjo lezbijk, vendar jih z njihovimi navadami, obredi, simboli in mitologijami vred spoznavamo preko posamičnih slovarskih gesel. Zdi se, da sta avtorici zamisel o utopični skupnosti Gverilk, ki se odreče vsakršnim normam in hierarhijam, pripeljali še korak ali dva dlje. Misel, da se jezik materializira v družbenem telesu, da to telo tudi ožigosa in nasilno sooblikuje, sta vzeli resno in tako poskusili razgraditi ter rekonstruirati jezikovni sistem na način, ki bi omogočal več svobode. 

Ključ za branje tega slovarja torej ni, da bi ga razumele kot zaokroženo in zaključeno celoto. To nam nakazuje že naslov. S slovarjem nas avtorici vabita v semantično igro gradnje in razgradnje pomenov, prosti tok asociacij in predvsem – tega ne smemo pozabiti – zabave. Jaz mislim, da sta ziher b’li na gobicah, ko sta to pisali. Najbrž res. Preden pa nocoj vstopimo v delo, velja poudariti še nekaj: izvirnik je napisan v angleščini. Če si torej predstavljamo, da je angleščina relativno neospoljen jezik, je v izvirniku nerazpoznavno, katerega spola so lezbično ljudstvo. Same sebe in drugih namreč ne definirajo na podlagi genitalij, predpisanih družbenih vlog in vseh drugih patriarhalnih označevalcev. One so včasih ljubimke, včasih družabnice, večino časa pa kar oboje hkrati. Kot subjektke se vzpostavljajo v odnosu druga z drugo, vsakič malo drugače in vedno skladno z lastnimi željami. 

Prisluhnimo jim.