(Ne)vidni kvir: pambe tu!
»Pambe tu« je besedna zveza v svahiliju, ki so jo na obalnem delu Tanzanije, natančneje v Dar es Salaamu, v zadnjih nekaj letih posvojile posamezne pripadnice tamkajšnjih spolnih manjšin. Če jo vidiš, jo vidiš in če se čutiš, si »Pambe tu!« namesto »Slay!«.
Tega izraza pa ni moč slišati kar na vsakem koraku. Da sebi podobne izkoplješ in uporabnice »Pambe tu!« zares spoznaš, jih moraš poiskati na ulicah Ubunga, v neuradnih bivališčih Kinondonija, po skritih zemljiščih Kimare, vse do Tegete, Puga in Mbezija. Če si neverjetno zagnana, pa te lahko sopripadnice čakajo tudi v Kigamboniju. V Daru, upravnem središču in največjem mestu Tanzanije, pa kvir vseeno težko najdeš, saj je de facto prepovedan.
Lezbijke, geji, biseksualci, trans osebe, moški, ki seksajo z moškimi, ženske, ki seksajo z ženskami, in ostale, ki se identificirajo s »kvir«, so ne le v Tanzaniji, ampak v večini podsaharske Afrike ne le izredno marginalizirane, ampak tudi popolnoma nevidne za globalno in domače prebivalstvo. V takšnem okolju morajo kvir posameznice ustvarjati posebne oblike odpora in strategij, ki jih zahodno oko lahko hitro prezre zaradi domneve, da je edino uspešno gibanje takšno, ki je zelo vidno in glasno. Med zahodnjaškimi kvir teoretiki prav tako manjka raziskovalk, ki bi različna gibanja spolnih manjšin v Afriki vrednotili brez kompleksov belih odrešenikov, z vključevanjem afriške literature, ali pa drugih interakcij s samimi lokalnimi pripadnicami.
Zaradi močne stigmatizacije, preganjanj, policijskih intervencij in psihofizičnih mučenj velja prepričanje, da v takšnem okolju osebe ne morejo živeti svoje avtirane resnice. Vsak kvir tako v očeh zahodnjaka samo čaka na belega človeka, da pride in ga odpelje v zahodne dežele mavričnih zastav in kraljic preobleke. Kar ostane, so posamezni primeri pobega, medtem pa situacija v Afriki ostaja enaka.
Če pa pod drobnogled vzamemo kvir aktivizem, v mestu, kot je Dar es Salaam, hitro ugotovimo, da tudi težnje po avtiranem aktivizmu obstajajo. Četudi ne obsegajo javnih protestov, pripadnice spolnih manjšin na svoje načine ustvarjajo varne in dostopne prostore, ki bi omogočili izboljšano situacijo v okolju, ki jih zavrača. Pričevanja nekaterih takšnih akterk – ki bodo zaradi varnosti po večini ostale neimenovane – ste in še boste slišale v nocojšnji oddaji.
Afriške raziskovalke opozarjajo, da razkritje kot univerzalna vrednota osvoboditve ne upošteva lokalne kulturne logike. V tej sta zadržanost in prikritost premišljeni izbiri za ohranitev osebnega dostojanstva in skupnosti. Tukajšnji aktivizem je treba raziskovati skozi vsakodnevne prakse preživetja v kontekstih, kjer je vidnost enaka ranljivosti. Tako je tudi v Dar es Salaamu. Pripadnost spolni manjšini je diskreditabilna stigma, ki jo je treba skrbno prikrivati, da bi se izognile družbenemu zavračanju in tudi kazni. Posledično se posameznice nenehno soočajo z napetostjo med vidnostjo in nevidnostjo – med tveganjem razkritja in notranjo potrebo po pristnem izražanju. Potreba po kakršnikoli vrsti vidnosti pa ima tudi namen medsebojnega prepoznavanja.
Takšne delavnice in izobraževanja izvaja Tanzania Feminist Network, organizacija, ki se ukvarja s spolnimi manjšinami v Dar es Salaamu in celotni Tanzaniji.
Poleg Tanzania Feminist Networka v Dar es Salaamu najbolj aktivno delujeta še dve organizaciji, in sicer GenDarHub ter Tanzania Trans Initiative. Vse tri so med seboj povezane in skupaj načrtujejo dogodke, ki jih lahko varno obiskujejo kvir osebe. Pri tem gre vedno za težnje, da bi bili druženja, sestanki in izobraževanja ne le varni, temveč tudi dostopni vsem. V Dar es Salaamu, kot tudi v Tanzaniji nasploh, so kvir osebe namreč velikokrat tarča spolnih ali drugih zlorab na delovnih mestih, kar jim onemogoča ekonomsko varnost. V Daru obstajajo tudi manjše skupnosti kvir oseb, ki se družijo na privatnih zabavah ali v elitnih klubih, ki kljub prizadevanjem grassroots organizacij niso dostopni vsem. Več o organizaciji GenDarHub pove pesnik, pisatelj in aktivist, Omary Baajun, ki je organizacijo ustanovil:
Več o ustanovitvi in delovanju Tanzania Trans Initiative pa pove njen direktor, ki je uspel s pomočjo skupnosti, ki jo je ustvaril, tudi prestati medicinsko tranzicijo v Tanzaniji.
Če je junij v Sloveniji običajno glamurozen, svoboden in viden, je v Daru vse drugo kot to. Ampak vseeno, je. Letošnji tanzanijski mesec ponosa je otvoril GenDarHub v sodelovanju z Unmute poetry club, ob čemer so štiri osebe javno nastopile z runwayem in vogueom; na istem dogodku so predvajali tri kratke posnetke poezije aktivista Omaryja Baajuna (z naslovom We are not criminals). Zaradi tega je bil njihov avtor žal prijavljen in primoran pobegniti v varno hišo na obrobje mesta, kjer se nahaja že dva meseca.
Organizacija GenDarHub je prav tako organizirala tri srečanja za po dvajset oseb, na varnih lokacijah pisarn drugih dveh organizacij. Več o tem povesta predstavnik Omary Baajun in obiskovalka enega izmed dogodkov, Ellie.
Nesprejemajoče okolje pa ni ustavilo organizacij, da nadaljujejo svoje aktivnosti v juniju. Za konec prajda sta se organizaciji GenDarHub in Tanzania Trans Initiative združili v organiziranju dneva ponosa, All Out Festa, ki se ga je udeležilo okoli štirideset ljudi. V lanskem letu jim je uspelo zagotoviti varno lokacijo, kjer se je lahko celodnevnega dogodka udeležilo skoraj sto ljudi. Dogodek je tokrat zaradi varnosti in pomanjkanja sredstev potekal v zasebni hiši. Obiskalo ga je okoli 40 oseb, pripadnic spolnih manjšin.
Poleg obstoja v nevidni elitni zasebnosti ali grassroot aktivizmu pa se v Dar es Salaamu kvir skuša navigirati tudi znotraj javnega prostora. Slednje sicer na način, ki bi sproduciral minimalno vidnost brez pretiranega iritiranja dominantne družbe.
Z »those other events« so mišljeni dogodki, ki potekajo v deloma varnih javnih prostorih, ki pa so seveda namenjeni vsem, ne samo kvir populaciji. Za razliko od Ljubljane, kjer imamo en prostor za svojega, hkrati pa se lahko svobodno izražamo marsikje, se skupnost v Daru večinoma zateka v privatne prostore, kjer pa se redko zbliža več kot trideset oseb naenkrat, četudi digitalna mreža povezuje več tisoč ljudi.
Kljub željam po vidnosti v javnem prostoru pa lahko do nevarnosti prihaja tudi v privatnih prostorih. V javnem prostoru obstajati izven spolnih binarizmov je tako avtomatično oblika upora. Ena izmed oseb, ki se je v obdobju od aprila do junija trikrat brez kakršnih koli zadržkov na javnem odru predstavila kot kraljica preobleke v dveh ballroomih in na enem runway nastopu, je profesionalna plesalka, frizerka, vizažistka in priložnostna kuharica, Vasco Adorat.
Vasco živi v pritlični hiši, pokriti z zelo tanko streho. Sob je na polodprtem hodniku šest, v vsaki živi ena ali več oseb. Večina sob je zavarovanih zgolj z zavesami, ne z vrati. V tej hiši si zunanje, nepokrito stranišče deli okoli dvajset ali več ljudi. Za prvo zaveso iz dvorišča je soba Vasco, v kateri živita poleg nje še njen sin in občasno njegova punca. V sobi je ravno dovolj prostora za vzmetnico na tleh in nekaj manjših omaric za shranjevanje oblačil. Za sobo izmenično plačujeta včasih Vasco, drugič njen sin. Posvojila ga je pred nekaj leti. Najemnina znaša 40.000 tanzanijskih šilingov, kar je nekaj več kot 10 evrov mesečno.
To je resničnost Dar es Salaama; večina ljudi živi v neuradnih kompleksih, »neurbaniziranih« območjih, ki si jih delijo z drugimi ljudmi. Na ta območja redko pridejo tujci, raje se jim izogibajo, ker povzročajo nelagodje ali celo (nepotreben) strah. Razen občasnega »mambo, mzungu!« se namreč ne dogaja nič hujšega. V Daru je težko najti stanovanje ali sobo za solidno ceno. Večina sob in stanovanj je bodisi v izredno slabem stanju in poceni, ali pa stanejo okoli 1.000 dolarjev na mesec. Kljub širjenju urbanega centra večina prebivalcev in prebivalk ne more živeti v teh soseskah, ker so namenjene sloju bogatega lokalnega prebivalstva in tujcem. Hkrati je velik problem to, da je za kakovostnejšo sobo ali stanovanje običajno treba plačati za šest mesecev vnaprej, za kar je treba imeti denar že pri sebi.
Za Vasco in njenega posvojenega sina, kot tudi mnoge druge, to preprosto ni možnost. Med pogovorom, ki traja dolgo v noč, mi Vasco zaupa svojo življenjsko zgodbo. Plete mi kite in mi pripoveduje o tem, kako pogreša svoj lepotni salon, kjer je delala frizure in ličila stranke vse do lanskega leta, ko so med njeno odsotnostjo salon oropali in ga je zato morala zapreti. Zdaj se poskuša znajti predvsem tako, da priložnostno plete kite, liči in pleše.
Vasco se je rodila v Kilwi, ki leži okoli 320 kilometrov južno od Dar es Salaama. Spomni se, da so nekega dne, ko je bila zelo majhna, odnesli truplo njene mame iz majhne sobe, kjer sta živeli. Takrat je šla živet k drugim sorodnikom v Dar. Babica ni imela veliko denarja, zato je bila večinoma prepuščena sama sebi. Vprašam jo o njenih sestrah, ki sva jih obiskali prejšnji teden; razloži mi, da niso biološke sestre, ampak da so jo posvojile iz ulice. Vasco je za razliko od fantov, ki so morda igrali nogomet, preživljala čas tako, da je za majhne vsote denarja pletla kite, plesala in zabavala ulične veljake. Njena sestra je nekega dne pomagala na ulicah, ko jo je zagledala in se odločila, da jo vzame za svojo. Vasco mi še zaupa, da se to ne bi zgodilo, če bi preprosto igrala nogomet na ulici; zaradi njene osebnosti in drugačnosti jo je nekdo vseeno opazil.
V obdobju od aprila do julija je Vasco nastopila na dveh javnih ballroomih. Prvi je potekal po večeru sodobnega plesa maja letos. Sestavljale so ga tri različne kategorije, v katerih je bila Vasco brez kakršnekoli konkurence. Od vogue femma, runwaya, do old way in new way je povozila vse. Za to priložnost si je na tržnici Kariakoo kupila rdeče petke in zašila obleko iz odpadnega blaga. Drugi ballroom je potekal v sklopu celodnevnega festivala afriške kulture, pred očmi dvestotih ljudi iz vseh možnih okoliščin, v dveh kategorijah. Ker si želimo, da te javne lokacije še naprej subtilno izvajajo podobne dogodke, jih na tem mestu ne bomo razkrili, lahko pa ponudimo nekaj zvočnih utrinkov.
Za nekoga, ki ni seznanjen s pomenom ballrooma, je Vasco samo še ena izmed nevidnih, medtem ko je za mlado kvir osebo v publiki lahko navdih ali občutek pripadanja v državi, ki njen obstoj kriminalizira. Zaradi tega je še toliko pomembneje, da tudi majhne poskuse (ne)vidnosti obravnavamo kot oblike upora, sploh ko gre za okolje, v katerem so spolne manjšine še vedno kriminalizirane. Ne pozabimo: tudi na Zahodu je do dejanskih javnih druženj in zbiranj kvirov prišlo šele po dekriminalizaciji homoseksualne spolnosti.
Za lažje in globlje razumevanje koncepta (ne)vidnosti bomo na tej točki uporabile delo Jasbir K. Puar: Assemblages – Homonationalism in Queer Times. Tudi to tiho, diskretno in nevidno bivanje ni zgolj osebna odločitev, temveč je pogojeno z razmerji moči. Je odziv na nacionalistično ideologijo, ki izključuje »nezaželene« seksualnosti. V takšnem okolju se tako tvori »diskretna kvirnost« kot lokalna manifestacija spolnopolitičnih dinamik. Takšno obstajanje je obrambni mehanizem, s katerim se kvir skupnost prilagaja preživetju v okolju, ki jo dojema kot grožnjo nacionalni identiteti. Testiranje mej diskretne kvirnosti pa seveda nosi svoje posledice, kar nam opiše Omary Baajun:
V Dar es Salaamu si nekateri kvir posamezniki torej izmenjujejo kodirane znake prepoznavanja, na primer določene modne izraze, fraze v pogovoru ali izbiro varnih krajev srečevanja. Z njimi »med vrsticami« sporočajo pripadnost skupnosti in si izrazijo solidarnost, ne da bi pritegnili neželeno pozornost, ki bi lahko privedla do prej slišanih posledic. V takšnem ozračju se kvir posamezniki znajdejo v dvojni poziciji: vidnost se dojema kot kolaboracija z zunanjimi vplivi ali celo izdaja naroda, nevidnost oziroma »diskretna kvirnost« pa postane nujna strategija preživetja. Povedano drugače, družbeni dogovor, ki se nezapisano vzpostavi, je pogosto: »Dokler ostaneš skrit, te pustimo pri miru.«
Kritični afriški avtorji in avtorice na področju spolnosti pa opozarjajo, da moramo ob razumevanju takšnih fenomenov upoštevati afriške epistemologije seksualnosti – torej načine spoznavanja in razmišljanja o spolnosti, ki izhajajo neposredno iz afriških kulturnih kontekstov, namesto da nekritično uporabimo zahodne teoretske matrice. Sylvia Tamale v uvodu k zborniku African Sexualities izpostavi, da zahodni pristopi h konstruiranju znanja vrednotijo glasnost, javnost izjave, medtem ko tišino obravnavajo kot prazen manko pomena. V mnogih afriških kulturah pa je lahko tudi molčanje zelo zgovorno. To pomeni, da nevidnost ali tišina ne simbolizirata nujno nemoči. V določenih okoljih sta lahko obliki strateškega komuniciranja ali odpora. Tamale zato poziva k »doma vzgojenim« kritikam in teorijam, ki naj izhajajo iz lastnih afriških izkušenj.
Marc Epprecht v svojem delu Heterosexual Africa? pripiše razlog za to nevidnost manku znanja, do katerega je prišlo predvsem zaradi kolonizatorjev in njihovega popolnega nezanimanja ter zavračanja raznolikih afriških kultur. Pojem »afriške seksualnosti« je sam po sebi konstrukt kolonialne in postkolonialne diskurzivne politike. V predkolonialnih afriških družbah so obstajale raznolike oblike spolnosti in spolnih praks, ki so bile kasneje izrinjene iz nacionalne zavesti skozi projekte izgradnje nacije in kulturne »avtentičnosti«. Epprecht prav tako podrobneje razloži načine, s katerimi so kolonialni upravitelji, misijonarji in kasneje afriški nacionalistični voditelji kljub medsebojnim razlikam pogosto sooblikovali mit o spolno uniformni, »čisti« afriški kulturi. Slednje je vključevalo brisanje dokazov o istospolnih razmerjih ali nebinarnih spolnih identitetah iz uradnih zgodb o narodu. Ta »postkolonialna amnezija« namenoma prezre dolgotrajno prisotnost spolne in spolno usmerjene raznolikosti na kontinentu, s čimer nehote nadaljuje kolonialni pogled na Afriko kot monolitno heteroseksualno.
Ta diskretnost kvir življenja – življenje »v klozetu« kot tiha prisotnost – je pogoj, da država in družba ignorirata obstoj teh posameznikov, ker se na prvi pogled zdi, da homoseksualnosti pri njih »ni«. Vendar pa takšna prisilna nevidnost pomeni, da kvir osebe nimajo zagotovljenih pravic ali zaščite. Njihova sprejetost je vedno negotova, odvisna od tega, da ne prekoračijo mej, ki jih postavlja heteronormativni red. Kot smo lahko slišale, pa se kljub temu znotraj tega obstoja pojavljajo svetle točke majhnih uporov z raznoraznimi tehnikami.
Gre za diskretni repertoar fraz, načina govora, gest, šal, metafor in drugih komunikacijskih oblik, ki jih podrejeni, v našem primeru kvir skupnost, razvijejo stran od oči represivnega okolja. To James C. Scott v Domination and the Arts of Resistance opredeli kot »hidden transcripts« oziroma skriti transkripti. To so različni izrazi upora, ki nastajajo v varnem prostoru med skupino ogroženih. S skritimi transkripti lahko izrazijo resnična mnenja, frustracije in odpor do dominantne ideologije, ne da bi se izpostavili neposrednim sankcijam. Skriti transkripti so vsako vedenje, praksa ali simbol, ki v prikriti obliki izraža upor, vsaj dokler je neposredna konfrontacija z oblastjo prenevarna. Kvir posameznice izmenjujejo kodirane znake prepoznavanja, s katerimi »med vrsticami« sporočajo pripadnost skupnosti in si izrazijo solidarnost, ne da bi pritegnile neželeno pozornost. Ko do tega kontakta, ki ni unikaten samo Dar es Salaamu, enkrat pride, pa nastopi način navezovanja stikov, predvsem če govorimo o poskusu ustvarjanja skupnosti.
Nevidnost, tišina in skrivnostnost v resnici kvir posameznikom ponujajo določene strateške možnosti, da manevrirajo med pričakovanji okolja in svojim življenjem. S te perspektive biti »diskreten« ne pomeni nujno pasivne podrejenosti, ampak je lahko zavestna taktika oziroma način, kako kvir osebe v Dar es Salaamu najdejo varne prostore zase, ustvarijo diskretne skupnosti in s tem ohranjajo svojo identiteto, ne da bi postale lahka tarča.
Organizacije, ki smo jih spoznali v Daru, za svojo lastno varnost in ohranitev zasebnosti sicer uporabljajo družabna omrežja, ampak na način, da nihče ne more ugotoviti njihove lokacije. Za namene uradne registracije organizacij in pridobivanja finančnih sredstev pa za kodiranje uporabljajo različne strategije. Tanzania Trans Initiative se javno predstavlja kot organizacija za reševanje stisk mladih. GenDarHub recimo to poskuša početi z umetniškimi dejavnostmi, ki pa hkrati opolnomočijo kvir umetnice, ki drugje nimajo prostora.
Ko se Zahod začne zanimati za to, kaj se dogaja na globalnem jugu, najprej pomisli na uradne organizacije, ki se lahko bohotijo s .org. V realnosti ta v primeru Tanzanije ne pomeni prav nič, razen tega, da dobiva močno finančno podporo evropskih donatorjev. Če govorimo o spolnih manjšinah v največjem tanzanijskem mestu, moramo nujno omeniti eno izmed takšnih organizacij, in sicer LGBT Voice Tanzania.
Če obiščemo spletno stran omenjene organizacije, najdemo veliko fotografij, generiranih s pomočjo umetne inteligence, kot tudi predstavnike, ki pozirajo z mavrično izraelsko zastavo. Klasično, evropski bogati donatorji seveda podpirajo tovrstne organizacije, ker bodisi ne poznajo ali pa nočejo poznati dejanskega stanja. Za boljše razumevanje je tako treba premisliti pozicijo belega rešitelja, vzpostaviti stik in prisluhniti. Kvir glasovi Dar es Salaama, ki smo jih slišale danes, so glasovi aktivistk, plesalk, pesnic, medicinskih sester, študentk, novinark, čistilk in spolnih delavk. Naj Pambe tu! še dolgo odmeva po vaših ulicah.
Oddajo je pripravila Enja Zobarič, magistrska študentka etnologije in kulturne antropologije ter sociologije kulture, ki jo je v Tanzanijo zanesla študijska izmenjava. Podrobnejše pripovedi iz te izkušnje lahko preberete na https://pismaiztanzanije.wordpress.com/.
Oddajo je sestavil Slaylile, lektorirala je Jerca, brala sva Klinc in Tnik.
V oddaji so bile kot glasbena podlaga uporabljene naslednje skladbe:
Xylo-Ziko - Lamu (FMA, CC BY-NC);
Xylo-Ziko - Unguja (FMA, CC BY-NC);
DJ Kleva Kaslam - Moita (FMA, CC BY-NC).
Dodaj komentar
Komentiraj