Klub Gromka, Ljubljana, 4. 5. 2019

Bil je en tak beden, deževen in moker večer, a vreme na to soboto ni igralo neke posebne vloge. V pankerskih glavah raznih slovenskih vukojebin so se začele nabirati taktične in strateške misli. Ujet Kebra, zrihtat prevoz, poklicat kolege - osrednja misel pa je bila podoba kluba Gromka na Metelkovi. Napovedoval se je obletnični R.A.F.A.L., ki že 20 let pankse in ostale simpatizerje futra z živo, robustno in angažirano muziko, in kot se je izkazalo, lepo število članov te samosvoje, nekonformistične in jebeno žilave subkulture nikakor ni mislilo zamudit te prilike.

Že izza vogala je bilo moč slišati prve vzklike, citate komadov, glasna podjebavanja in kar je še te ulične pankerske folklore – pa navdušeni skoki v objem, pa kje si ti, mona family reunion momentov, pa boš kej spiu, pa dej mi en čikec in podobno. Panksi in pankse so, kot smo omenili že uvodoma, pribežali z vseh koncev, od kod točno, niti ni pomembno. Pomembno je to, da se ta od boga pozabljena drhal brez neke posebne predhodne komunikacije res zbere, se prešteje in – oreng zažura. V okviru R.A.F.A.L.-a nekajkrat na leto.

Na vhodu ni bilo vstopnine, tako da Ahmet ni imel veliko dela. Slava mu! Ob vstopanju skozi vhod so te počili baloni, levo, na šanku, pa še welcome drink, ki je prišel v ubitačno močni in tudi sladki varianti. Zastonj, in to za dvajseti rojstni dan. Nad odrom je visela na roke narejena velika 20-ka, v ozadju se je vrtela projekcija plakatov in fotk s prejšnjih R.A.F.A.L.-dogodkov. A časa za obujanje spominov - oziroma spomina - ni bilo, kajti na odru so že bili iz pozabe izbezani žabarski Anus, ki so v nabriti hardcore maniri žgali štiklce, ti pa so v póganje in razno razmetavanje že uvodoma primorali srednje staro in tudi mlajše pred odrom.

Kratki, gromki komadi so pod črto opominjali na to, zaradi katere ideje smo se sploh zbrali oziroma se nekateri zbirajo že 20 let in več. Seveda, ekstremistične in naravnost blazne misli: konec policije, vojske, državne uprave, konec vojnam in verski blaznosti, do konca nabrit hedonizem in spolna enakopravnost ter prav nič pozitivna življenjska izkušnja v današnji zblojeni dominantni normalnosti. Proti neumnosti z angažirano zajebancijo. No, da ne bomo zašli ...

Takoj ko smo ugotovili, kje smo in kam smo prišli, je bilo treba nadaljevati hedonistično aktivistični princip. Z raznimi zeliščnimi in pivskimi pripravki se je zunaj zbrana druščina pripravljala na priobalno četverico Human Host Body, ki so kajpak vnovič prepričali, kako se rečem streže tudi v tem tisočletju. V prostem smuku med hrustljavimi, metalskimi in stonerskimi momenti so prav poosebljali filozofski koncept večnega krika narave. Sicer je bil pevec Bevk, ki se dere in kruli vse lepše, poleg Mićota iz Kiborg Spužve edini v beli majci, a to ni nikogar motilo, da ne bi, tako kot frontmen, razprostrl svojih dred ali čupe skozi zrak že precej toplejše Gromke. In medklic - včasih se lahko upravičeno vprašamo, kaj dela klimatska naprava v Gromki … No, nadaljujmo … Tudi tokrat ni šlo brez nemirnega političnega klevetanja Bevka med komadi in valda se jim je kot še en vokalni blok pridružila tudi pevka Nika. Treba je dodati, da je njihova godba mogoče malo bolj hardcorovska, kot je bila nekdaj. Med komadi smo naleteli tudi na dva nova draguljčka, pa še info smo dobili, da gredo na turnejo - in to po Skandinaviji. Opala. Pardon, Malmo in Lahti.

Sledil je brežiški trio večnih zajebantov Dickless Tracy, ki je fešto s sproščeno komunikacijo iz daljne in grozne prihodnosti Human Host Body nekoliko prizemljil. Nemara tudi zato, ker so program prilagodili starejšim občanom, saj se je med njimi našlo mnogo starih cvetk, zagotovo pa tudi zato, ker so Dickless Tracy eden najboljših zabavnih metal bendov. Njihova zmes derivatov grinda in metala težko pusti človeka ravnodušnega, če pa že, pa jo odpravi kakšen simpatičen kiks bobnarja Tegle ali Cepota s pikrimi komentarji na dogajanje pod odrom. Aja, bend ima tudi basista, novega, no, nekateri ga še nismo uočili - in tudi on je že deloval dokaj dickless. Na tej točki je publika začela izločati osebke, ki niso bili zmožni stati sami, so se pa demokratično kotalili po odru in z njega ter sloneli po publiki. Dicklessi so odigrali tudi nov komad ali dva in celo ljubavnega, namenjenega Jasni. Mimogrede, človek, ki mu grejo Dickless Tracy na kurac, se še ni rodil.

Sledili so Cimex, tovariši iz Italije. S pospešenim, dokaj klasično nabritim hardcore punkom in razgaljenimi prsmi - tudi kosmatimi - so udrihali proti revščini, izkoriščanju in drugih stranskih učinkih razvitega kapitalizma. Med koncertom smo ugibali, ali so slučajno skregani s švedskim bendom Anti Cimex, a so nas poznavalci opozorili na očiten č pri Cimex. Pritisk na plesoči del publike se je stopnjeval in ni bilo sledu o kaki jezikovni prepreki. Treba je le dodati, da je na hipe delovalo, kot da imajo več povedati kot zaigrati, in tudi delovalo je tako … Pa vendarle … No pasaran!

Tistim pod odrom, utrujenim in drugim, ki so od vsega hudega že kar žareli, so za konec rebra prešteli še Đornata. Brutalni crust, ki močno smrdi po ljubljanski hardcore šoli s sredine 80-ih in dalje, je bil ponovno udaren, brezkompromisen, črnogled, pa še rahlo fajhten poleg. Pravzaprav perfektno za svršetak večera, ki ga je nadaljeval didžej, ki pa ni hotel biti imenovan. Tako smo še malo potovali po starem, trdem britanskem punku in si ob trkanju s pločevinkami kazali osle in zobe.