Metelkova mesto:

 

A-Infoshop ob 19:00: veganski kuharski večeri

Slovensko vegansko društvo - predjed zelena juha - glavna jed praženi kitajski rezanci z zelenjavo - sladica pecivo presenečenja

 

Muska izven:

 

Hostel Celica ob 19:00: Polona Petek: Zlatoličje ... 2006 – 2014

Tokratna razstava iz cikla Umetnice v Celici, v katerem v galeriji Srečišče predstavljamo slovenske likovne umetnice in njihovo ustvarjanje v zadnjih dvajsetih letih, je posvečena slikarki Poloni Petek.

Polona Petek (1970, Freiburg, Nemčija) je leta 1994 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pri prof. Janezu Berniku in prof. dr. Tomažu Brejcu. Ker je njena druga ljubezen matematika, se je po zaključeni akademiji vpisala še na študij računalništva na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru. Magistrski študij slikarstva je pri prof. Metki Krašovec zaključila leta 2009.

Od leta 1999 redno razstavlja v doma in v tujini. Med številnimi skupinskimi in samostojnimi razstavami izpostavimo samo dve, prvo iz leta 2007 v Umetnostni galeriji Maribor in drugo z naslovom Drobne zgodbe sveta iz leta 2011 v Mestni galeriji Nova Gorica.

Bogat slikarkin opus lahko v grobem delimo na figuralno in krajinsko slikarstvo. Pričujoča razstava se posveča krajinskim slikam. Poleg nekaj starejših del, ki so pomembna za slikarkin nadaljnji razvoj, bo razstavila zlasti dela iz najnovejšega obdobja, ki ga zaznamuje tudi selitev Polonine družine v Avstrijo. Morda so tudi zaradi novega okolja te slike nekoliko bolj melanholične in hkrati slikarsko zrelejše. Spremembe so najbolj očitne pri razumevanju in uporabi barve. Polonina barvna paleta je bila od študija dalje namreč zelo široka, kot bi slikarka zavestno zaobšla barvne koncepte abstraktnega slikarstva, kar je bilo delno posledica vse večjega pomena, ki ga je dala fotografiji v vlogi predštudije za slike. Od leta 2011 pa je zlasti v svojih figuralnih kompozicijah povsem prešla k tonskemu slikanju, ki ga je zreducirala prav do črno bele palete. Pri krajinah se je ponovno vrnila k risbi s tušem in ogljem, s katerim je risala neposredno na platna. Prav risba z ogljem, ki kot material sam kliče po ekspresiji, jo je ponovno spodbudila k barvi, ki sedaj, kot nosilka čustvenega razpoloženja, pridobi svežo, izrazno vrednost.

Večino krajinskih prizorov s Poloninih slik bi našli v okolici njenega domačega kraja v Zlatoličju na Dravskem polju, kjer slikarka kljub močno industrializirani krajini (tu namreč stoji najmočnejša slovenska hidroelektrarna na Dravi, ob kanalu pa danes poteka avtocestna trasa) poišče skrite prostore, v katerih se lahko prepusti naravnemu ravnovesju. Fotografije, ki ji služijo kot skica za oljne slike, posname sama in pri tem ponavadi izbira povsem nenaseljena območja, včasih tudi kmetijsko obdelana, visoke horizonte in preproste tripasovne kompozicije. Reka Drava, poljske poti, rečni zavoji in travniki dajejo tem slikam posebno poetičnost, sorodno poeziji Josipa Murna in mladega Župančiča iz časa, ko sta družno vandrala čez ljubljanske njive, vse tja doli do Device Marije v Polju. Vesna Krmelj

 

Narodna galerija ob 19:30: Sozvočje svetov: Baroque esprit

PROGRAM: A. Vivaldi: Koncert za godalni orkester v g-molu A. Vivaldi: Koncert za dve violini in godalni orkester v a-molu D. Scarlatti/C. Avison: Koncert za orkester št. 3 F. Mendelssohn – Bartholdy: Godalni kvintet v B-duru

Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije

Sreten Krstić, violina

Janez Podlesek, violina

Sozvočje svetov je prireditev, ki povezuje likovne in glasbene umetnosti. Že trinajsto leto jo soustvarjata in prirejata Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije in Narodna galerija iz Ljubljane. Na koncertu "Baroque esprit" bomo poleg "standardnih" skladb za komorni godalni orkester A. Vivaldija izvedli tudi dve skladbi, prirejeni za ta sestav: Scarlattijevo skladbo v Avisonovi priredbi za komorni godalni orkester ter Mendelssohnov Godalni kvintet v B – duru, ki ga je za večji godalni sestav priredil mednarodno priznani violinist in komorni glasbenik Sreten Krstić. Ta bo na koncertu nastopil tudi kot solist in vodil ansambel kot koncertni mojster.

 

Klub CD ob 20:00: Igor Matković "Long Distance Journey" Feat. Marcin Wasilewski

Igor Matković (slo), trobena;

Marcin Wasilewski (pol), klavir;

Robert Jukič (slo), bas;

Vladimir Kostadinović (srb), bobni

 

Hala Tivoli ob 20:00: Dream Theater

 

Hostel Celica ob 21:00: Sozvočja sveta:Mad Kats

Aleksander Kuzmić kitara, glas Toby Kuhn čelo Sledil bo Celični Etno jam.

Glasbeno srečanje Sozvočja sveta

Mad Kats

Aleksander Kuzmić

kitara, glas

Toby Kuhn

čelo

Sledil bo Celični Etno jam.

" Mad Kats is born from the meeting of Slovenian guitarist and singer Alexander Kuzmič and French cellist Toby Kuhn. The music we make finds its roots in our respective cultures, bringing together Classical music and Balkan tradition, with a solid base in blues, funk, and ethnic music, careful always to let our imagination be at the core of what we do."

 

Teater, razstave, predavanja:

 

Lutkovno gledališče Ljubljana:

17:00 Alica v Čudežni deželi

Alica v Čudežni deželi je predstava igrivih nesmislov. Je ekstravagantna zgodba o Alici, bistroumni desetletnici, ki nalašč in brez oklevanja skoči v zajčjo luknjo in s tem v svet čudes, kakršna obstajajo le v sanjah in v Čudežni deželi. Tu se zgodi ogromno čud(ež)nega. Zajci, ki nosijo gala oblačila, mačke, ki se režijo, kraljice, ki vsevprek sekajo glave, in še druga živalska in domišljijska bitja, ki jih poznamo tudi tu, v Nečudežni deželi, le da so tam v nenavadnih odnosih med seboj in se ukvarjajo s čudnimi zadregami, z nesmisli, iz katerih izhajajo misli o resnih matematičnih, logičnih, filozofskih in fizikalnih vprašanjih. Ekstravaganca vsepovsod, odstopanje od običajnega.

Gledališka Alica je takšna, kot so otroci danes. Nepokorna, nič ponižna, drzna; ko išče, se ne zadovolji s čimerkoli; radovedna, da je kar predrzna. Pa vendar v srcu sočutna in mila, tako dobra, da nikdar ne spregleda ‘drugega’. Za vse ji je mar, za nič ji ni vseeno, ničesar ne vzame za samoumevno. Taka potuje skozi Čudežno deželo, išče, najde, dvomi. Razišče, gre naprej. Z novimi spoznanji raste. In v nesmislih, s katerimi se srečuje v Čudežni deželi, za vse nas išče smisel v človeškem in naravnem svetu.

Režiser: Matjaž Pograjc

Avtor: Lewis Carroll – Blažka Müller Pograjc

21:00 Sva.

Uprizoritev odkriva in redefinira naše predstave o identiteti, bolj natančno "identiteto" onkraj vseh identitet – pravi, prvotni, prvobitni jaz, s katerim smo prišli na svet. Je nekaj, kar se izvaja dolgo, neprenehoma, ritualno, ponavljajoče se, da se gledajoči lahko osredotoči na vsak detajl, da se mu lahko sestavi čista celota.

Predstavo so navdahnila dela: film Žrtvovanje Andreja Tarkovskega, Psihotipija Fernanda Pessoe, no igra Hanjo Yukia Mishime in Omizja Silvana Omerzuja.

Yulia Roschina se je rodila leta 1982 v Moskvi in se leta 1990 preselila v Slovenijo. Leta 2005 se je vpisala na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, smer gledališka in radijska režija, in študij zaključila leta 2009. Od takrat je režirala nekaj otroških predstav, kot so Deklica za ogledalom Dima Zupana, lutkovno predstavo Ribica (in) Meena, v sezoni 2012/2013 pa pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana režira Bezgovo pravljico, ki jo je po pravljici Hansa Christiana Andersena priredila Eva Kraševec. Po študiju se je posvečala tudi avtorskim projektom in režiji oper. Tako je v sodelovanju s Slovenskim komornim gledališčem v Cankarjevem domu uprizorila dve operni enodejanki Težave na Tahitiju Leonarda Bernsteina in Telefon Giana Carla Menottija, komorno opero Ogoljufani sodnik Christopha Willibalda Glucka, komično opero La Cecchina ali Nikogaršnja hči Niccola Piccinnija ter opero za otroke Rdeča kapica Cesarja Cuija. V SNG Maribor pa je režirala opero za otroke Granatno jabolko Tomaža Sveteta. Podpisala se je pod avtorski projekt Fedra Before And After v Gledališču Tartini, Vse Fedrine ljubezni v Gledališču Glej in Sva.En.Sam v Plesnem teatru Ljubljana. Kot asistentka režije je sodelovala pri projektih, kot so gledališka predstava Žabe, v režiji Jerneja Lorencija, lutkovna predstava Romeo in Julija v režiji Jaka Ivanca in pri filmu Razredni sovražnik režiserja Roka Bička. Nastopila je tudi v diplomski predstavi Bolezen mladosti režiserja Matjaža Fariča ter v predstavi Ribica (in) Meena. Prav tako je vodila gledališke delavnice za dijake v idrijski Gimnaziji Jurija Vege ter gledališke delavnice za odrasle v Gledališču Koper.

 

MGL (Veliki oder) ob 19:30: Fiziki

Satirična drama

Začetek diši po kriminalki. V elitni psihiatrični bolnišnici ugledne doktorice Mathilde von Zahnd (Bernarda Oman) policijski inšpektor (Jurij Drevenšek) preiskuje okoliščine, v katerih se je zgodil umor. Primer je takoj rešen, morilec je namreč znan: gre za enega od pacientov. Podoben zločin pa se je zgodil tudi pred kratkim. Avtor v uvodu k igri napove, da "se bomo strogo držali enotnosti kraja, časa in dejanja", kajti "dejanju, ki se godi med norci, je kos samo klasična drama". In res se celotno dogajanje bliskovito odvije v salonu omenjene ustanove v vsega skupaj nekaj urah.

V omenjenem sanatoriju prebivajo trije fiziki. Eden je prepričan, da je Isaac Newton (Uroš Smolej), drugi se ima za Alberta Einsteina (Gašper Tič), tretjemu, Johannu Wilhelmu Möbiusu (Boris Ostan), pa se prikazuje kralj Salomon. Vsi trije so izjemno nadarjeni znanstveniki, meja med genialnostjo in norostjo pa je tanka. Toda v drugem dejanju se zgodi presenetljiv preobrat in nenadoma nič več ni vse tako jasno. Je mogoče, da ti veleumi norost le hlinijo? Le kaj tiči za vsem skupaj? Ima tudi slavna doktorica svoje načrte? Kdo bo koga prelisičil? Začne se igra razkrinkavanj, avtor izjemno spretno in duhovito sprevrača vsako na novo ugotovljeno resnico, da je gledalec ves na trnih. Vse bolj postaja jasno, da je norišnica prispodoba za naš svet.

Fiziki so ena najbolj znanih iger švicarskega dramatika Friedricha Dürrenmatta. Napisana je bila leta 1961, uprizorjena pa leta 1962 – v času, ko je bila hladna vojna med Vzhodom in Zahodom na vrhuncu in je pretila nevarnost uporabe jedrskega orožja. Ob naglem in nezadržnem znanstveno-tehnološkem razvoju se sprožajo številna vprašanja tudi danes in razmišljanja o možnostih zlorab novih znanstvenih odkritij v politične namene prav tako burijo duhove, kot so jih v času nastanka te igre.

Po podatkih letopisa Slovenskega gledališkega muzeja so dela Friedricha Dürrenmatta na slovenskih odrih uprizorili štirinajstkrat; to so Obisk stare gospe, Romulus Veliki, Fiziki, Meteor, Prekrščevalci, Play Strindberg, Zakon gospoda Mississippija. Prva slovenska uprizoritev Fizikov je bila 16. januarja 1963 v SNG Drama Ljubljana v režiji Andreja Hienga.

 

Drama, Veliki oder ob 19:30: Kralj na Betajnovi

V središču drame Kralj na Betajnovi (1901) je fabrikant, mogotec in kandidat za poslanca Jožef Kantor: povzpetnik, egocentrik, manipulant, nasilnež, oblastnik, materialist … Podkupovanje, umazan lobizem in spletke so temeljni načini za dosego cilja, ko pa ti ne zadostujejo, je tudi umor sredstvo, po katerem rad poseže Kantor. Čeprav vsi vedo za Kantorjeve zločine, si nihče ne upa pokazati s prstom nanje. Nasprotno, Kantor je vodja, je kralj na Betajnovi in vzbuja strahospoštovanje. Betajnova si zaradi svojega hlapčevskega duha ne zasluži nič boljšega. Jožef Kantor je tisti, ki bo Betajnovo vodil ali pokončal, in to visoko poslanstvo mu izroča v roke sama Betajnova.

"In dali boste krono z glave, žezlo z roke!"

Ivan Cankar

 

SNG Opera in balet Ljubljana ob 19:30: Johann Strauss ml.: Netopir

Zgodba intrig, maskiranja, nenadnih zapletov in razpletov v razkošnih kostumih, poimenovana Netopir (Die Fledermaus), je operetni biser, znamenita mojstrovina "kralja valčkov" Johanna Straussa ml., ki je do danes po vsem svetu dosegla že na tisoče uprizoritev in verjetno ni opernega odra, na katerem ta opereta ne bi v vsej svoji razkošnosti prikazala radoživosti takratnega dunajskega meščanstva.

Johanna Straussa sina (1804–1849) je k pisanju operet spodbudil sam Jacques Offenbach, ki je menil, da je kralju avstrijske lahke glasbe novi odrski žanr tako rekoč pisan na kožo. Gledališče v 19. stoletju pač še ni bilo elitistična ustanova, temveč prostor, v katerem so se srečevali vsi in vsakršni ljudje. Že prvi poskus se je Straussu posrečil: njegov Kralj Indigo in štirideset razbojnikov, ki je doživel premiero leta 1871, je prodrl vse do Pariza (1875), Londona (1877) in New Yorka (1891). Sledil je Rimski karneval, ki ga je Strauss napisal za dunajsko svetovno razstavo leta 1873. Njegovega zmagoslavnega pohoda po evropskih odrih ni mogla zaustaviti niti huda gospodarska depresija, ki je izbruhnila prav v tistih dneh. Potem je prišel na vrsto Netopir. Njegova tekstna predloga je francoska: znameniti tandem Meilhac-Halévy, zaslužen tudi za libreto Bizetove Carmen, je leta 1872 na gledališke deske lansiral komedijo Le Révellon. Na Dunaju je igra prišla v roke vodstvu Carltheatra, ki so ga še posebej zanimale pariške novitete. Karl Haffner je igro prevedel v nemščino in njeno dogajanje prestavil v avstrijsko "zdravilišče blizu velemesta" (najbrž je imel v mislih Bad Ischl). Potem je tekst nekako zašel na mizo direktorja konkurenčnega gledališča Teater an der Wien Maximiliana Steinerja – nazadnje pa se je založniški agent Gustav Lewy domislil, da bi bilo stvar najbolje predelati v operetni libreto in ga ponuditi Johannu Straussu. Vse se je začelo odvijati z bliskovito hitrostjo. Ker so se zaradi skoraj popolnega finančnega kolapsa habsburške monarhije tudi gledališča znašla v veliki stiski, je Richard Genée nemudoma podpisal pogodbo za dokončno izdelavo besedila, Strauss pa se je za šest tednov zaprl v svojo vilo v Hietzingu in skomponiral znamenito opereto. Krstna predstava v gledališču Theater an der Wien (5. aprila 1874) ni bila sprejeta s posebnim navdušenjem, delo je bilo celo označeno kot potpuri valčkov in polk. Mnogo večji je bil uspeh meseca junija v Berlinu, istega leta pa se je Netopir pojavil tudi v New Yorku. Občinstvo je končno spoznalo, da gre za izjemno mojstrovino.

Pod režijo se bo po dolgih letih ponovno podpisal Zvone Šedlbauer, priznani slovenski režiser, ki je poleg režiranja v vseh slovenskih gledališčih del svoje kariere posvetil tudi operni umetnosti. Ljubljansko operno občinstvo še pomni njegovega Netopirja iz sezone 1991/1992, ki se je na odru obdržal več sezon, poleg omenjene operete pa tudi Bellinijeve Puritance (1982), Švarovo Veroniko Deseniško (1982), Verdijevo opero Moč usode (1980 in 1986), Beethovnovega Fidelia (1996) in Massenetovo Manon (1996).

 

Mini teater ob 20:00: Zapiranje ljubezni s Pio Zemljič in Markom Mandićem

Nova predstava Mini teatra

Besedilo PASCALA RAMBERTA, enega najpomembnejših francoskih, evropskih in svetovnih gledaliških in filmskih režiserjev, avtorja dramskih besedil in koreografa ter direktorja Théâtre de Gennevilliers, bo uprizorjeno v režiji mednarodno večkrat nagrajenega režiserja, dramaturga, umetniškega vodje postdramskega programa Mini teatra in prejemnika nagrade Prešernovega sklada 2012, IVICE BULJANA.

"Zapiranje ljubezni je besedilo, v katerem sublimni teoretični motivi parazitirajo na perverznem ljubezenskem kiču. Ustvarjata ga dva monologa, ki razvijata isti govor o življenju, preživetem skupaj, o drastičnem razhodu in grozi zaradi neznane prihodnosti. Oba junaka sta polna prezira, hladu in okrutnosti. V tem dvoboju med moškim in žensko je govor edino orožje, besede so streli in udarci z bajonetom. Marko obračun začne, Pia ga konča. Ko eden govori, drugi posluša in preži nanj iz goste tišine. Besedilo govori o nasilju dveh določenih identitet. Na eni strani moškega, čigar srce je hladno: iz nemoči, ker še vedno ljubi, postaja Markov jezik bojevit, napadalen. Pogumno in močno izraža to, kar ponavadi skriva: pravi razlog za razpad zveze. Na drugi strani pa je Pijin jezik – jezik ženske, ki mirno kaže svojo moč v uničevanju Drugega. Zapiranje ljubezni spreminja običajen nostalgični postopek, v katerem so fragmenti skupnega življenja iz preteklosti, kot predmet nostalgije (potovanje v Firence, zgodba o stolu z rožnato vezenino, prvi spolni odnos s primesmi sadomazohizma …), vzeti iz konteksta in postavljeni v nekakšno mitsko brezčasno sedanjost. To je čista ljubezenska zgodba v času, ko čiste ljubezenske zgodbe niso več mogoče, ko se jih spominjamo kot izgubljenih ostankov preteklosti." režiser Ivica Buljan

 

Stara mestna elektrarna ob 20:00: Beton Ltd.: Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli

Predstava izhaja iz absurda, kot ga v delu Morilec brez razloga razvija Eugene Ionesco, njeni avtorji pa nas popeljejo skozi tri časovna obdobja: leto njihovega rojstva (1976 in 1977), obdobje odraščanja, ki se zaključi z zrelostnim izpitom (1995 /1996) in sedanjost.

"Primož Bezjak, Branko Jordan in Katarina Stegnar / … / pokažejo na dvoumnost spektakla, vključno s samim gledališkim spektaklom, katerega aktivni protagonisti so tudi sami. Vtem, ko se skupaj z njimi sprašujemo, kaj bi nekoč morali narediti, da bi se počutili bolje v svoji koži, pa nismo, se vrnemo k stvarnosti; pravzaprav se povsem potopimo vanjo, saj se fiktivno, virtualno in namišljeno, ki nas obkrožajo v obliki medializiranih podob, uspešno zrušijo na oder v vsej svoji grotesknosti." (Nenad Jelesijević, Radio Študent, 22. 11. 2013)

Koncept in režija: Beton Ltd.

Glasba: Dead Tongues (Janez Weiss, Jure Vlahovič)

Scenografija in oblikovanje svetlobe: son:DA

Dramaturgija: Andreja Kopač

Kostumografija: Mateja Benedetti

Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič

Oblikovanje maske: Luka Luka

Nastopajo: PRIMOŽ BEZJAK, BRANKO JORDAN, KATARINA STEGNAR

Glas voditeljice: Taja Zuccato

Tehnični koordinator: Andrej Petrovčič

Garderoba: Nataša Recer

Šivanje kostumov: Slavica Šubašič, Irena Tomažin, Marija Špeh

Vodja projekta APT: Andrej Berger

Producentka zavoda Bunker: Maja Vižin

Produkcija: Anton Podbevšek Teater, Novo mesto

Koprodukcija: Bunker, Ljubljana

 

Mala drama ob 20:00: November

November (2008) znamenitega ameriškega dramatika in neprizanesljivega kritika sodobne ameriške realnosti Davida Mameta je strupena farsa o najvišji politiki. Dogajanje je postavljeno v samo ovalno pisarno Bele hiše, kjer se iztekajo zadnji dnevi vladavine ameriškega predsednika Charlesa Smitha. Na volitvah mu slabo kaže, v materialnih zadevah se je uštel, zato zdaj s pomočjo svojih svetovalcev (ti so bodisi cinični bodisi nepopravljivi idealisti) panično "rešuje", kar bi se še dalo rešiti. Pri tem se ne ustraši skrajno bizarnih potez, nesramnega izsiljevanja in vsakršnih manipulacij. Igra je polna črnega, že kar obešenjaškega humorja, s katerim razkriva zakulisje politike, ki bi prav lahko zadevala vse nas.

Predstava traja dve uri in ima odmor.

 

Aktualna družbeno-pluralistična problematika:

 

Trubarjeva hiša literature ob 18:00: K prenovi političnega prostora v Sloveniji

Vabimo vas na pogovor Akademije za demokracijo, v katerem bodo sodelovali: Franc Bogovič (SLS), Uroš Lubej (Solidarnost), Ljudmila Novak (NSi) in dr. Igor Šoltes (Društvo VERJAMEM). Pogovor bosta vodila dr. Lenart Škof in Boštjan Tadel.

Slovenija se nahaja v odločilnem času svoje moderne zgodovine: ekonomska-bančna kriza in njeno reševanje bosta v letih 2014 in 2015 zavzemali večino političnega in družbenega prostora v Sloveniji. Državljani so po obdobju popolnega nezaupanja v državo in institucije, ki jo predstavljajo, spet začeli pridobivati zaupanje vsaj v nekatere izmed institucij države (KPK, NPU). Obenem se državljanke in državljani moramo zavedati, da je enako pomembno vprašanje tega časa, ali in kako bomo v Sloveniji sposobni združiti moči in doseči soglasje o temeljnih elementih demokratičnega sobivanja. V okviru Akademije za demokracijo menimo, da je s prenovo nekaterih strank, z nastankom novih ali z napovedjo še drugih strank, ki so v nastajanju, nastopil odločilni čas slovenske politike, ki prinaša novo upanje na drugačno prihodnost naše države. To bo morala biti politika, ki se bo sposobna pošteno in v duhu dialoga ter poslušanja druge strani in v duhu demokratičnih vrednot pogovarjati o vseh temeljnih izzivih, ki so pred nami. Gostjo in goste bi na pogovoru zato radi povprašali o njihovem razumevanju nekaterih temeljnih elementov demokracije, kot so: Kako razumejo skupnost in tisto, kar nas kot sodržavljane povezuje? Kakšno obliko demokratičnega sobivanja vidijo kot najprimernejšo za slovenski družbeni prostor (vključno z vprašanjem volilnega sistema)? Kako gledajo na problem sožitja med delom in kapitalom - oz. kakšno naj bo razmerje med kapitalom in družbeno pravičnostjo? Kako bi na tej podlagi zagotavljali ustavno zagotovljene dobrine socialne države in njeno dolgoročno vzdržnost? Kako razumejo razmerje med pravičnostjo in vsem tistim, kar v Sloveniji onemogoča njeno uresničevanje (korupcija, klientelizem, nenadzorovano delovanje elit/interesnih skupin)? Ali in kako se prihodnja politika v Sloveniji lahko odmakne od svojega narcisizma ter golega pohlepa po moči in oblasti? Ali menijo, da lahko v okviru nove politike svoj prostor najde tudi etika, ki naj iz družbe izpodrine prepogoste medijske manipulacije, politično preračunljivost in ideološko in/ali osebno sovraštvo? Kako vidijo prihodnost mladih in predvsem, kaj bi lahko naredili, da bi mlajšim generacijam omogočili kvalitetno izobraževanje ter ohranili upanje v boljšo prihodnost?

O teh temah se bomo pogovorili s tistimi, ki s svojimi dejanji in zavezami že stopajo po poti prenovljenega političnega udejstovanja na desnici (NSi in SLS), kot tudi predstavnike novih strank na levici (Solidarnost) ter tiste akterje v slovenskem družbenem in političnem prostoru, ki napovedujejo lastno politično udejstovanje (dr. Igor Šoltes (Društvo VERJAMEM)).

 

Kino kino kino!!!

 

Kinoteka: Pogoji (in) možnosti: Film in okoljevarstvo

18:00 Zadnja oaza (Poslednja oaza), Petar Lalović, Jugoslavija, 1983, 35mm, 1.66, barvni, 91', sp

Dokumentarno umetniški prikaz enega redkih koščkov neokrnjene narave med Donavo in Dravo v Jugoslaviji. Režiser se je polna tri leta s kamero skrival po grmovju in beležil rojstvo, boj za obstanek, ljubezen in smrt prebivalcev te edinstvene oaze. Čudni divji svet, v katerem naravni zakoni neverjetno spominjajo na človeške, je danes tik pred izginotjem. Klasika jugoslovanske kinematografije in eno pionirskih del znotraj žanra avtorskega, ekološko osveščenega dokumentarca. Projekciji bo sledila okrogla miza, ki jo bo vodil dr. Luka Omladič.

21:00 Doba neumnosti (The Age of Stupid), Fanny Armstrong, VB, 2009, video, barvni, 89', svp

Piše se leto 2055, konec sveta: zemlja je opustošena, človeška civilizacija ni preživela. Pete Postlethwaite je edini preživeli človek v tem postapokaliptičnem svetu. S pomočjo ohranjenega video arhiva iz začetka 21. stoletja nam prikazuje neumnosti, s katerimi je kapitalizem – skupaj s politično ignoranco in neaktivnostjo ter kljub vsem grožnjam, ki jih je predstavljalo globalno segrevanje – povzročil usodno ekološko katastrofo. Video arhivi, ki nam jih prikazuje preživeli arhivar Pete Postlethwaite, so bili posneti v sedmih državah v obdobju treh let in prikazujejo šest pretresljivih zgodb, ki vključujejo motive rušilnih posledic hurikana Katrina, porasta letalske industrije kot enega največjih onesnaževalcev ekosistema, topljenja ledenikov v Evropi, iraške vojne, pustošenja Nigerije s strani naftnih družb in prizadevanja posameznikov, da bi ozavestili svet, dokler je še čas. Na videz nepovezane zgodbe se naposled izkažejo za odločilne kamenčke v mozaiku propada sveta, ki se nato dokončno zgodi leta 2054.

 

Kinodvor:

17:15 Okus po ljubezni (Dabba), Ritesh Batra, Indija / Francija / Nemčija / ZDA, 2013, DCP, 104'

Drobna dopisna romanca z ulic večmilijonske metropole nam razkrije, da lahko upanje včasih najdemo tam, kjer ga najmanj pričakujemo. Nagrada občinstva – Teden kritike, Cannes 2013.

19:15 Mlada in lepa (Jeune & jolie), François Ozon, Francija, 2013, DCP, 94'

Portret sedemnajstletnega dekleta v štirih letnih časih in štirih pesmih. Najnovejši film Françoisa Ozona (Gospodinja, 8 žensk) je svetovno premiero doživel v tekmovalnem sporedu festivala v Cannesu.

21:00 Preteklost (Le passé), Asghar Farhadi, Francija / Italija, 2013, DCP, 130'

Film z oskarjem nagrajenega Asgharja Farhadija (Ločitev) je še ena intenzivna družinska drama, v kateri ni nič tako, kot se zdi na prvi pogled. Režiser v slogu napete detektivke raziskuje zapletene medčloveške odnose in razkriva relativnost resnice. Film je Bérénice Bejo (Umetnik) prinesel nagrado za najboljšo igralko v Cannesu.

 

Kino Komuna:

19:15 Zoran, moj nečak idiot, črna komedija, Matteo Oleotto, Italija, Slovenija, 2013, 106'

21:20 Ameriške prevare, kriminalna drama, David O. Russell, ZDA, 2013, 138'