Constellation, 2015

Neodvisna kanadska založba Constellation, ki od leta 1997 dalje svetovnemu glasbenemu občestvu servira razgibano bero bolj ali manj eksperimentalnih permutacij indie, alternativnega ter post rocka v obliki zasedb in glasbenikov tipa Godspeed You! Black Emperor, Thee Silver Mt. Zion Memorial Orchestra, Carla Bozulich in Sandro Perri ter ki je obenem tudi dom ameriški zvočni eksperimentatorki, džez saksofonistki Matani Roberts, je v lanskem letu svoj katalog obogatila s še eno, za njihov siceršnji obči zvok morda nekoliko atipično izdajo. Šlo je za album More Than Any Other Day, razmeroma odmevni debi danes obravnavane ameriško-avstralsko-kanadske post punk četvorke Ought, ki je zasedbo postavil ob bok slogovno sorodnim bendom tipa Viet Cong, Iceage, Total Control in Savages, torej glasbenikom, ki so se pogosto, predvsem na svojih prvih izdajah zelo naivno ter nostalgično, brez globlje refleksije zgledovali pri zvočnih ter slogovnih smernicah post punka poznih sedemdesetih in osemdesetih let.

Njihov prvenec More Than Any Other Day smo tako na Radiu Študent upravičeno preskočili. Čeprav gre za zelo poslušljiv album, pa nas je nekaj vselej tiščalo v grlu. Fantje, ki so takrat ravno zaključevali svoj univerzitetni študij, so idolom tipa Talking Heads, The Fall in Wire pregloboko lezli v rit. Dobesedno. Posvojili so njihov zvok in telesno govorico, pri tem pa pozabili vanju vstaviti svoj pravi glas. Odlična reprodukcija, ki pa pač ni premogla svoje avtentične avre, je porajala vprašanje oziroma izpostavila zagato, kako se lotevati bendov, ki pod diktatom glasbenih medijev tipa Pitchfork jahajo ta novi val post punka. Kljub aktualni popularnosti se dozdeva, da si bodo ti v kontekstu zgodovine popularne glasbe dolgoročno kvečjemu prislužili mesto, primerljivo z vlogo romanov serije Noriško kraljestvo v kontekstu slovenske literarne zgodovine. A s tem smo že v polju spekulacij, zato se raje obrnimo k njihovi najaktualnejši izdaji, drugemu albumu Sun Coming Down, ki je predmet nocojšnje Tolpe bumov.

Fantje zasedbe Ought, ki so se v Montreal preselili z raznih koncev Amerike in Avstralije, da bi pobegnili astronomskim šolninam ameriških univerz, so se kmalu integrirali v alternativno glasbeno, umetniško in politično aktivno D.I.Y. sceno okrožja Mile End, ki bi jo morda lahko primerjali z Metelkovo. Med raznimi projekti, v katere so bili in so še vpleteni, pa so prav z Ought dosegli najširši odmev. Po prvencu in dveh EP-jih ter pod vtisom ekstenzivnega koncertiranja po ZDA in Evropi pa se mladci letos vračajo bolj zreli in artikulirani kot kadarkoli prej. Sun Coming Down tako lahko štejemo za poskus preloma s tradicijo, za pokop njihovih malikov, s čimer so se Ought otresli spon pretirane imitacije in v prvi plan postavili svoj »pravi« glas.

S produkcijskega vidika, torej v svoji ekonomični, lo-fi zvočni sliki, se album pretirano ne razlikuje od lanskega prvenca in EP-ja Once More With Feeling. Tudi tokrat so z namenom ustekleničenja svoje koncertne energije plato pretežno posneli v živo v studiu Hotel2Tango. V odsotnosti vsakršne sterilnosti in s poudarkom na minimalističnih ritmičnih prijemih lahko na njej skozi napol zveneče, zgrešene kitarske tone in nepravilno petje v mikrofon občutimo vitalno avro mladega benda, ki je namesto brezhibnosti na piedestal postavil avtentično koncertno izvedbo. Asketsko ritmično podlago, ki se tekom skladb ne zateka k pretirani repetitivnosti in večkrat postreže s spremembami dinamike, taktovskih načinov oziroma tempa, nadgrajujejo mestoma hrupna, atonalna in disonančna, mestoma psihedelična in bolj melodična kitarska brenkanja v slogu Thurstona Moora ter zmanipulirani zvoki klaviatur, ki se skozi preobleke različnih efektov prevarantsko predstavljajo kot dodatna kitara. Pohvaliti moramo tudi njihovo zrelo odločitev, da album omejijo na osem precej raznolikih, menda delno improviziranih skladb in tako tudi tekom albuma ohranijo pesmim imanentno čustveno dinamiko. Nesmiselno pa se zdi izpostavljanje posameznih viž, saj se album v svoji celoti lahko pohvali z resnično premišljeno dramaturgijo, tako v smislu zvoka kot tudi v kontekstu njihovih besedil, ki si še posebej zaslužijo pozornost.

V aktualni glasbeni pokrajini, kjer le poredkoma naletimo na rock bende, ki jim je njihova sporočilnost vsaj toliko pomembna kot zvok, se zdijo Ought pravi biser. Vokalist Tim Beeler, zaščitni emblem zasedbe, ki slogovno še najbolj spominja na vokalne (ne)prijeme Marka E. Smitha britanske zasedbe The Fall, se brez pretiranega intelektualiziranja, toda z zadovoljivim poetičnim uvidom loteva tem, ki pestijo milenijsko generacijo. V svoji kabarejski realizaciji razmeroma hermetičnih, a s sporočilom vedno podkrepljenih besedil, se denimo loteva v kontekstu dandanašnjih študijskih izmenjav in globalizacije precej aktualne teme ljubezni na razdaljo. V pesmi Men For Miles se Beeler, najverjetneje v navezavi na nedavne študentske proteste v Montrealu, posveča bolj politični temi presunljivosti podob množic na cestah; skladba Celebration prinaša kritiko karierizma za vsako ceno, vrhunec albuma Beautiful Blue Sky pa se z referencami na navdihujoči govor pokojnega ameriškega pisatelja in profesorja Davida Fosterja Wallacea, ki ga je ta imel leta 2005 za študente kolidža Kenyon in je kasneje izšel kot esej pod naslovom This Is Water, loteva percepcije vsakdanjih ritualov in rutin, empatije in osamljenosti v izpraznjenem svetu 21. stoletja.

In prav to je bistvo problema, ki smo ga izpostavili v začetku nocojšnje recenzije. V kolikor bodo aktualni indie/post punk bendi zmožni neposrednega nagovarjanja čustev in dilem svojih sovrstnikov, torej dileme, kako biti sodoben človek, čemur se večina aktualnih mladih tekstopiscev v svoji nezmožnosti oblikovanja tehtnega sporočila najraje izogiba in kar so, nasprotno, z albumom Sun Coming Down dokazali Ought, se morda tudi njim obeta kakšno mesto ali mestece ob nogah velikanov zgodovine popularne glasbe.