Prejšnji teden je na Pravni fakulteti v organizaciji Gibanja za pravice Palestincev gostovala Virginia Tilley, profesorica politologije na Southern University of Illinois. V zadnjem času je bil njen najbolj odmeven prispevek poročilo, naslovljeno »Izraelske prakse do palestinskega ljudstva in vprašanje apartheida«, ki sta ga skupaj z Richardom Falkom pripravila za Ekonomsko in socialno komisijo Združenih narodov za zahodno Azijo. V okviru predavanja in intervjuja za Radio Študent je razčlenila ključne razsežnosti pojmovanja Izraela kot apartheidske države.

Tilley svojo analitično metodo sama predstavlja kot paradigmatski obrat glede na tako imenovano »okupacijsko paradigmo«. Nesoizmerljivost obeh teorij izhaja iz različne mednarodnopravne kategorije, s katero operirata. Kvalifikacija izraelskih politik kot okupacije palestinskega ozemlja, ki še danes vztraja v mednarodni skupnosti, predpostavlja dve različni ljudstvi znotraj istega teritorija in vsakemu od njiju priznava lastno pravico do samoodločbe. Okupacijska paradigma torej prepoznava pravnost obstoja Izraela kot judovske države in se hkrati zavzema za vzpostavitev posebne, neodvisne politične organizacije za etnično skupino Palestincev. Paradigma apartheida, nasprotno, utemeljuje, da je bila ideja o Izraelu kot izključno judovski državi ilegalna že od same ustanovitve. Kršitev mednarodnega prava torej ni nastala šele z zaseganjem palestinskega ozemlja, temveč že s tem, ko je bila v času med svetovnima vojnama znotraj Britanskega mandata za Palestino oblikovana država, v kateri je državljanstvo izenačeno z etnično pripadnostjo.