Bandićgrad
Rušenje nekaj dreves na prometni Gajevi ulici v Zagrebu je te dni sprožilo polemike ter še en odprti spor med mestnimi oblastmi in nevladnimi organizacijami. Pet dreves se v mestu z milijon dušami, kot so Zagreb poimenovali tamkajšnji oglaševalci, v bistvu pa jih ima nekaj manj kot 800 tisoč, zdi samo na sebi obskuren problem, a ne v kontekstu boja za javne površine, ki se v povečanem obsegu v hrvaški prestolnici odvija že približno od leta 2006 dalje.
Takrat se je okoli slogana in organizacije Pravo na grad oziroma Pravica za mesto civilna družba zedinila v nasprotovanju politiki župana Milana Bandića. Ta je načrtoval in na koncu uspel na Varšavski ulici oziroma Cvjetnom trgu zgraditi podzemne garaže in nakupovalno središče, protestniki pa so bili, kot pojasni Bernard Ivčić iz ene aktivnejših nevladnih organizacij, Zelene akcije, vendarle moralni zmagovalci.
Več kot pet let po uresničenem projektu je Cvjetni trg ponovno postal bojišče. Tokrat sta meščane zmotili dve veliki jekleni gostinski terasi, ki ju je nanj postavil županov osebni prijatelj Tomi Horvatinčić, sočasno pa so komunalni redarji zaradi pomanjkanja prostora od prodajalcev cvetja, ki trgu dajejo ime, zahtevali, da prodajne izdelke s trga umaknejo v kioske.
Ker gre za kulturno zaščiteno območje v samem središču mesta, mora vsako spremembo odobriti Mestni zavod za zaščito kulturnih spomenikov, katerega predsednik je prav tako Bandićev zaveznik Silvije Novak. Ta vztraja, da osebno s projektom ali izdajo dovoljenja za terase nima ničesar, ravno nasprotno pa trdi ena od namestnic predsednika zavoda Zrinka Paladino, ki je izpostavila pritiske mestnih oblasti na njihovo delo ter mestno ignoranco do strokovnih ocen. Po hitrem odzivu meščanov na trgih in socialnih omrežjih so jeklene konstrukcije vsaj začasno odstranili.
Cvjetni trg je le vrh ledene gore. Meščani in nevladniki v številnih akcijah po Zagrebu redno opozarjajo na problem privatizacije javnih in zelenih površin. Znani so primeri sprememb namembnosti številnih zelenih površin v samem mestu in njegovi okolici, da bi se lahko gradila nakupovalna središča, privatna posestva, garaže ali cerkve. Kjer je le možno, župan Bandić z veseljem postavi še fontane.
Na stran civilne družbe so proti mestnim oblastem stopili tudi strokovnjaki. Rene Lisac, predsednik zagrebškega Društva arhitektov, poudarja, da posegi v javni prostor v zadnjem obdobju postajajo vse intenzivnejši.
Še bolj kot za že obstoječe javne površine Lisca skrbi razvoj takšnih površin v obrobnejših mestnih četrteh, saj zanje v mestnem urbanističnem načrtu ali GUP-u, če uporabimo hrvaško kratico, ni poskrbljeno.
Že omenjena namestnica Mestnega zavoda za zaščito kulturnih spomenikov Zrinka Paladino je v nedavnem intervjuju izpostavila, da privatnim investitorjem večkrat uspe v svojih zahtevah po spremembi mestnega urbanističnega načrta. Najnovejša verzija načrta je zaenkrat še v fazi izdelave, napoved o njegovi delitvi na dva dela pa je pri Zeleni akciji vzbudila sume o tihi privatizaciji javnega dokumenta.
Svoj pogled na paralelna urbanistična načrta predstavi še Iva Marcetić iz organizacije Pravo na grad.
Trenutna ureditev analize in strokovnost daje v drugi plan, na prvo mesto pa postavlja samovoljo kapitala. Investorji v povezavi z mestnimi oblastmi ponavadi ne kršijo pravil, si jih pa prikrojijo in razlagajo v svoj prid.
Lisac ugotavlja, da pomanjkanje strokovnosti, ki ga širša javnost vidi kot primarni problem pri upravljanju mesta, županu v bistvu odgovarja.
Novost v urbanem planiranju je tudi možnost razglasitve tako imenovanih mestnih strateških projektov. Ti so definirani kot združevanje javnega interesa in privatnih investitorjev, a v realnosti je večji poudarek na slednjih. Opiše Iva Marcetić.
Futuristično imenovan dokument Zagreb 2000+ Nova urbana strategija mestne strateške projekte označuje kot “strateška mesta konsolidacije in urbane obnove, v okviru katerih bodo zadovoljene potrebe Zagrebčanov in javnega ter privatnega kapitala”. Do takšnih rešitev je kritičen tudi arhitekt Lisac, saj nekaterim projektom nezasluženo dajejo poseben status.
Kulturna in urbana antropologinja ter predsednica Združenja za interdisciplinarna in medkulturna vprašanja Sonja Leboš je mnenja, da se v Zagrebu s strateškimi projekti manipulira in tako zavaja javnost.
Porto Morto - Previše kraljeva
Drugi del tokratnega Balkan Ekspresa, ki se ukvarja z upravljanjem javnih površin v hrvaški prestolnici, pa začenjamo nekoliko izven samega mestnega središča. Na invazivne posege namreč ni ostala imuna niti zelena okolica mesta.
Razvoj turizma in vsakoletna tekma svetovnega pokala v smučanju sta sledi pustila na gozdovih hriba Medvednica, katerega najvišji vrh je Sljeme s 1035 metri. Bolj kot vrh Medvednice pa je za privatne interese zanimivo vznožje, tako imenovano Podsljeme. Bernard Ivčić, Zelena akcija.
Zgodbo privatizacije Podsljemena in Zagreba na splošno nihče bolj ne pooseblja kot predsednik Agrokora in najbogatejši Hrvat, Ivica Todorić. Kontekstualizira Ivčić.
Todorićevi dvori, nepresenetljivo, predpisano površino ravno dosegajo in so efektivno v privatni lasti, o hotelu pa ne duha ne sluha. Kulturna in urbana antropologinja Sonja Leboš poudarja, da so podobni primeri in osrednji trgi le obraz dosti večjega problema upravljanja z javnim dobrim.
Neoliberalna agenda se prek javnih površin ter v liku in delu Milana Bandića le manifestira, Bandić pa v širšem regijskem aspektu ni v ničemer poseben. Iva Marcetić.
Leboš prek dveh osrednjih zagrebških trgov, trga Bana Jelačića in Cvjetnega trga, opiše proces devastacije javnih površin, ki se odvija že dlje časa.
Sonja Leboš zagrebške javne površine kot prostor političnih ambicij predstavi skozi zgodovinsko perspektivo. Kot primer navede Trg Kralja Krešimira, nekdanji Lenjinov trg, ki je bil kot prvi hortikulturni projekt zgrajen v Kraljevini Jugoslaviji, v času Druge svetovne vojne pa ga je prevzela vojska, v lasti katere je še danes. Na tem mestu Leboš vzporednico potegne z neokonzervativnimi strujami devetdesetih, ko je po osamosvojitvi Hrvaške osrednje mesto v Zagrebu ponovno zavzel konješki kip Bana Jelačiča.
Sonja Leboš zaključi z opozorilom, da ne smemo ločevati med starimi in novimi silami neokonzervativizma, saj se za njimi vedno skriva kapital.
Po zimi se na Hrvaškem obetajo lokalne volitve, Milanu Bandiću nov mandat, s tem pa Zagrebu še vsaj štirideset fontan.
Dodaj komentar
Komentiraj