V Beogradu bi morala 17. septembra potekati letošnja parada ponosa, a še vedno ni znano, ali parada sploh bo. Večtisočglave kolone protestnikov pod pokroviteljstvom Srbske pravoslavne cerkve in politične desnice že več tednov marširajo po Beogradu, njihov cilj pa je odpoved ali prepoved letošnjega pridea. Parada ponosa, ki je v Srbiji že od prve izvedbe leta 2001 zelo sporna prireditev, letos poteka pod pokroviteljstvom evropske mreže Europride, v okviru katere vsako leto v drugem mestu organizirajo vseevropski pride. Protesti so se zgodili prav zaradi pričakovanega večjega obsega parade, ker bi jo obiskali tudi prebivalci drugih evropskih držav.

Protesti, ki jih organizatorji tako kot verske proteste v Črni gori imenujejo litanije, so bili na prvi pogled uspešni, saj je srbski predsednik Aleksandar Vučić 27. avgusta izjavil, da se bo parada ponosa odpovedala ali preložila.

Izjava.

A le dva dni zatem je srbska premierka Ana Brnabić pred televizijskimi kamerami pojasnila, da ne gre dejansko za pravno prepoved, kot bi bilo pričakovati od države, temveč »bolj za prošnjo«. Po mnenju dolgoletne trans aktivistke Agate Milan Đurić, direktorice društva Geten, je to prikaz avtoritarne shizofrenije srbske družbe, predvsem pa piarovska manipulacija proti skupnosti LGBT.

Izjava.

Čeprav litanije za zdaj še potekajo mirno, obstaja upravičen strah pred izbruhom nasilja na dan parade, 17. septembra, saj so bile parade v Srbiji pogosto tarča nasilja huliganov in skrajno desnih nasilnih gibanj. Nazadnje je nasilje izbruhnilo leta 2010, kar je navdihnilo filmsko uspešnico Parada režiserja Srđana Dragojevića. Vlada je zaradi strahu pred nasiljem huliganov, za katere je veljalo, da so povezani s takrat še opozicijskim SNS-om, prepovedala pride v letih od 2011 do 2013. Naslednjič so ga lahko izvedli leta 2014, od takrat pa parade ponosa potekajo mirno in nemoteno. Glavni vzrok, da se je nasprotovanje organizaciji pridea prav letos tako okrepilo, naj bi bil tuji element, ki je za homofobe in konservativce, jasno, sam po sebi nezaželen. Đurić nadaljuje.

Izjava.

Protiparadne litanije so prevzele ime od cerkvenih protivladnih protestov v Črni gori, kjer je imela tako kot tukaj vodilno vlogo Srbska pravoslavna cerkev, sicer ena najbolj vplivnih institucij v srbski družbi. Visoki verski uradniki se zadnje dni pogosto pojavljajo v medijih, kjer poudarjajo vrednote tradicionalne družbe in krščanske družine. Banatski škof Nikanor je skupnosti LGBT kar javno zagrozil s prekletstvom.

Izjava.

Druga skupina, ki igra vodilno vlogo pri organizaciji protiparadnih shodov, so desne politične stranke in civilnodružbene organizacije. Med strankami, ki sodelujejo pri organizaciji litanij, so tudi Dveri, nacionalistično-pravoslavna stranka, registrirana leta 2015. Opredeljujejo se kot del panevropskega tradicionalističnega gibanja z nalogo, da se uprejo liberalnim vrednotam in političnim interesom zveze NATO. Njihov mednarodni sekretar Andrej Mitić nam je razložil nasprotovanje letošnjemu Europrideu.

Izjava.

Da so Dveri del mednarodnega gibanja, je razvidno tudi iz retorike v Mitićevi izjavi, ki jo je prevzel od ameriških konservativcev, predvsem pa od vladajočih strank Poljske in Madžarske, Zakon in pravičnost ter Fidesz. 

Čeprav v devetdesetih, ko se je termin LGBT sploh uveljavil v javni rabi, v Srbiji niso uporabljali retorike, kot je »LGBT-ideologija«, se je tam takoj pojavilo ostro nasprotovanje pravicam skupnosti LGBT. Prva organizacija za LGBT-pravice, Arkadia - gej in lezbični lobi, je nastala že leta 1990, leta 2001 se je preimenovala v Gayten-LGBT, nato pa samo v Geten. 

Takratno organiziranje LGBT je bilo tesno povezano s širšim protivojnim in feminističnim gibanjem, ki nista bila dobrodošla v Srbiji Slobodana Miloševića. Več o vzdušju, v katerem so delali v prvih letih organiziranja, pove Đurić.

Izjava.

Aktivisti so se v preteklosti pogosteje soočali z nasiljem. V Srbiji so se v 90. letih, tako kot v marsikateri drugi tranzicijski družbi, razcvetele tako nasilne skrajno desne kot nasilne navijaške organizacije. Nekatere, kot je Obraz, v srbščini Lice, so danes pozabljene, druge poznamo tudi pri nas, denimo neonacistično skupino Blood and Honor. Kot opiše Đurić, so njihove prijave teh organizacij naletele na gluha ušesa.

Izjava.

V tistih letih, nekoliko redkeje pa tudi danes, so bili deležni tudi občasnega ustrahovanja represivnih aparatov države brez utemeljenega razloga. Kaj je počela srbska, še prej pa jugoslovanska policija, opiše Đurić.

Izjava.

Po odstavi Slobodana Miloševića 5. oktobra 2000 je liberalni del družbe spet začel dejavno organizirati civilno družbo, pogosto s pomočjo radodarnih fundacij in veleposlaništev. LGBT-aktivistom se je zdelo, da je končno napočil čas za organizacijo prve parade ponosa v Beogradu. Odziv javnosti je bil izrazito negativen, zato so se organizatorji za zaščito obrnili na policijo, ki je njihove težave niso preveč zanimale. Med nasiljem, ki je zaznamovalo tako imenovani »krvavi pride«, so se izogibali posredovanju, dokler so se lahko sami izognili nasilju desničarskih izgrednikov. Svoje spomine na tisti

Izjava.

Po prelomu tisočletja je Đurić začela soustvarjati prvo LGBT-oddajo na enem od osrednjih medijev. Oddajo so poimenovali Gejming, vrtela pa se je na Radiu Beograd 202, eni od treh postaj javnega Radia Beograd. 

Izjava.

Med letoma 2001 in 2012, ko je na oblast prišel Vučićev SNS, je srbska skupnost LGBT dosegla vrsto pravnih zmag, kot sta prepoved sovražnega govora v medijih leta 2002 in prepoved diskriminacije na podlagi spolne usmeritve leta 2009. Najpomembnejša pa je zakonodaja o sovražnem nasilju, ki je bila sprejeta leta 2012 in je žrtvam homo- in transfobnega nasilja omogočila resno obravnavo zločina s strani policije. Đurić vseeno poudarja, da je kljub večji zavezanosti policije k pomoči lahko prijava zločina za žrtve dodatno travmatična.

Izjava.

Dejstvo, da se je v Srbiji od prve parade ponosa leta 2001 sovraštvo do skupnosti LGBT precej omililo, je vredno omembe. Lani, torej pred trenutnim medijskim spektaklom, ki je letos ponovno mobiliziral homofobe, sta po podatkih nevladne organizacije Human Rights Defenders več kot dve tretjini vprašancev podprli organizacijo beograjske parade ponosa, vlada pa je zakonodajo o istospolnih partnerstvih lani vložila v javno razpravo. Po navedbah aktivistov za časopis Danas naj bi bila letos poslana nazaj v obravnavo vladi zaradi sprememb v kabinetu. Vendar pa že dejstvo, da se vladajoča stranka ukvarja s to tematiko, priča, da je javno mnenje veliko bolj naklonjeno skupnosti LGBT kot pred 21 leti.

Dveri skupaj s svojo koalicijsko partnerico Zapriseženci veljajo za najbolj desno stranko v srbskem parlamentu, vendar tudi oni skupnosti LGBT privoščijo neko raven sodelovanja v javnem življenju. Sami pa trdijo, da njihova stališča podpira večina prebivalstva. Stališča stranke razloži Mitić.

Izjava.

To je stališče, ki je sodeč po anketah v srbski javnosti močno zastopano: nketa, ki so jo leta 2021 naročili v organizaciji Civil Rights Defenders, je tudi pokazala, da le 26 odstotkov ljudi podpira istospolne poroke, 57 odstotkov pa jih meni, da je homoseksualnost bolezen. Treba je poudariti, da takšna stališča temeljijo na napačnih informacijah in ustrahovanju: od tega, da otroci istospolnih parov niso na nikakršen način ovirani v primerjavi z otroci iz različnospolnih parov, do dejstva, da srbski šolski sistem še vedno večinoma ne vključuje vsebin LGBT. Kot primer lahko podamo dejstvo, da je lezbična organizacija Labris leta 2015 ugotovila, da je v učbeniku Nevropsihiatrija za 3. letnik medicinske srednje šole homoseksualnost omenjena v istem kontekstu kot incest in posilstvo. Nenazadnje je lažno tudi to, da je število spolov zapisano v ustavi in da je obravnava nebinarnih ljudi pri pouku posledično neustavna.

Od same parade ponosa, zaključnega dogodka enotedenskega festivala Europride, nas loči natanko 14 dni. Dejanska izvedba ne le parade, temveč tudi celotnega pride festivala, je še vedno negotova, ne organizatorji ne nasprotniki pa še niso prepričani, kako točno bo parada videti. Zmedeno situacijo oriše Đurić.

Izjava.

Kaže, da se vprašanje, ali bo letošnji pride smel potekati, ne bo razrešilo do 17. septembra, ko bomo videli, ali bo policija enim in drugim protestnikom sploh dovolila dostop do kraja shoda. Do takrat pa bomo spremljali uveljavljen, za srbske medije značilen diskurzivni cirkus, v katerem duhovniki izrekajo prekletstva, premierka, čeprav tudi sama lezbijka, v svoji nemoči za sprejemanje avtonomnih vladnih odločitev pa zgolj pohlevno naproša ljudi, da ostanejo doma. Tisti, ki hočejo izkoristiti svojo ustavno pravico do zbiranja, pa so razglašeni za nedomoljube, ki odvračajo pozornost od dejansko pomembnih tematik, kot so registrske tablice in izkaznice na Kosovu.

FOTO: Bojan Cvetanović/Wikimedia Commons, BY-SA 4.0