Danes o dveh Kitajskah: priobalni oziroma urbani na eni strani in celinski oziroma podeželjski na drugi. Posvetili se bomo torej delitvi države, najprej v ekonomskem, nato tudi v političnem smislu.

Ekonomska neenakost na kitajskem od uvedbe kapitalizma stalno narašča. GINIjev koeficient, s katerim se meri neenakost, je bil uradno leta 2012 0,47, po neuradni raziskavi univerze v Chengduju pa več kot 0,6. Za primerjavo: v ZDA se giblje okoli 0,4, pri nas okoli 0,25, pri čemer višja številka pomeni večjo neenakost. Za današnjo oddajo pa je bolj kot sama stopnja neenakosti relevantna njena razporeditev, oziroma odvisnost višine dohodka od posameznih vplivov.

To nam razkriva študija dveh kitajskih profesorjev iz Univerze v Michiganu, Yu Xie in Xiang Zhou, naslovljena Income inequality in today's China, ki primerja vplive na neenakost na Kitajskem in v Združenih državah Amerike. Študija ugotavlja, da ima v obeh državah največji vpliv stopnja izobrazbe. Tej okoliščini v ZDA po pomembnosti sledi struktura družine - ali gre za tradicionalno družino, enostarševsko družino, par brez otrok itd. - in etnična pripadnost. Na Kitajskem sta slednja dva vpliva manjša, zato pa sta mnogo bolj vplivni delitvi med provincami ter med mesti in podeželjem.

Obe delitvi sta neposredno pogojeni z naravo kitajskega razvoja. Obalne province so favorizirane zaradi usmerjenosti v izvoz, saj ponujajo nižje stroške transporta izdelkov na svetovni trg. Centralna oblast skuša zdaj to spremeniti z vzpostavitvijo obsežne cestne, železniške in proizvodne infrastrukture po notranjosti Evrazije, ki bi tudi notranjim provincam omogočile bolj dobičkonosen izvoz. Mestna okrožja pa imajo prednost pred podeželjskimi zaradi identifikacije industrije, kot temelja razvoja in gospodarske rasti ter hkratnega zanemarjanja kmetijstva. Poudariti velja, da sta provincialna in mestno-podeželjska delitev med seboj tesno povezani, saj stopnja urbanizacije zavisi od province in je v obalnih provincah vižja od državnega povprečja.

Delitev med mesti in podeželjem ter med provincami je perpetuirana ne le s strukturo gospodarstva, temveč tudi s političnim sistemom. Tu primarno vlogo igra sistem registracije, tako imenovan “huji” sistem, ki ga nekateri označujejo za kitajski kastni sistem in kitajski apartheid. Na Kitajskem, kjer je gibanje oseb še vedno skrbno nadzorovano, ima vsak prebivalec tako imenovano “hukou” knjižico, ki ga med drugim označuje za prebivalca določenega območja. Menjava območja prebivališča je zelo otežena, nanj pa se vežejo pravice, kot so dostop do zdravstvenega sistema, šolanja otrok, pokojnine in druge socialne pravice. Prebivalec iz podeželja torej, tudi če v mestu legalno dela kot migrantski delavec, težko pridobi tako imenovani “mestni” hukou, s tem pa njegove socialne pravice ostanejo vezane na podeželjsko območje, kjer je raven socialnih storitev praviloma na precej nižjem nivoju.

Prebivalci podeželja so torej efektivno zreducirani na drugorazredne državljane, njihova možnost ter možnost njihovih potomcev za vzpenjanje po družbeni lestvici navzgor pa je močno omejena. Vlada je sicer lansko poletje predstavila predlog reforme “huji” sistema, ki bi nekoliko olajšal migracijo v mesta. A reforma ohranja visoko stopnjo restriktivnosti. Pridobitev naslova v mestu bi bila lažja predvsem v manjših mestih, medtem ko bi se kriteriji z rastjo velikosti mesta zaostrovali. Prav tako predlog omogoča nadaljevanje dosedanje prakse, da se mora podeželjski prebivalec, če želi pridobiti naslov v mestu, odpovedati pravici do uporabe kmetijske zemlje - ta pa mnogim migrantskim delavcem predstavlja zavarovanje, v primeru izgube službe v mestu. Kitajska vlada trdi, da je omejevanje preseljevanja potrebno za preprečevanje velikega navala v mesta, ki bi povzročilo porast slumov in s tem socialne in varnostne probleme. To je nedvomno legitimen argument, podprt z izkušnjami iz drugih držav, prav tako je tudi spodbujanje naseljevanja v in rasti manjših mest iz ekonomskega vidika smiselno. A to ne spreminja dejstva, da “huji” sistem kitajske prebivalce deli na prvo in drugorazredne ter sistemsko zagotavlja neenakost.

Stopnjo delitve med mesti in podeželjem ponazarja tudi veliko zanimanje pretežno mestne javnosti po knjigi Will the boat sink the water: the life of China’s peasants, avtorjev Chen Guidi in Wu Chuntao. Knjiga na nekaj primerih iz pretežno podeželjske province Anhui predstavlja ekonomsko-politično ureditev kitajskega podeželja, ki ponekod ni daleč od fevdalne ureditve. Knjiga je bila med pripadniki kitajskega srednjega razreda, ki o razmerah na podeželju po besedah avtorjev vojo približno toliko kot o ljudeh na luni, uspešnica. V dveh mesecih po izidu je bilo prodanih 200 tisoč izvodov knjige, po prepovedi pa še 7 milijonov piratskih izvodov. Primeri iz knjige ponazarjajo, da lokalni partijski in vaški veljaki kmetom v območju, ki mu vladajo nalagajo pretirane davke, ki so v neposrednem nasprotju z navodili centralne oblasti, ta sredstva pa črpajo za svojo korist. Za utišanje nadležnih glasov obvladujejo lokalne medije in sodstvo ter, v kolikor ti vzvodi zatajijo, tudi lokalne milice.

Razlike med takšno, kvazi-fevdalno ureditvijo in tisto v mestih, kjer kapitalistično gospodarstvo zahteva striktnejšo upoštevanje pravne ureditve, rezultira tudi v ideološki delitvi med mesti in podeželjem. Raziskava ideoloških usmeritev na kitajskem naslovljena China’s ideological spectrum, avtorjev Jennifer Pan in Yiqing Xu razkriva jasno povezavo med socialno-ekonomskim položajem okolja in ideološko usmeritvijo tamkajšnjih prebivalcev. Priobalne province so mnogo bolj liberalne, kar raziskava definira kot zagovarjanje ekonomskega liberalizma in političnega pluralizma ter pripisovanje manjše vloge kulturni tradiciji. Province v notranjosti kitajske pa so bolj konservativne, kar po definiciji avtorjev pomeni zagovarjanje zaščitniške vloge države v gospodarstvu in politične stabilnosti nad političnim pluralizmom ter pripisovanje večje vloge kulturni tradiciji. Izpeljanka teh rezultatov je tudi ugotovitev, da so bolj liberalne tiste province, kjer so višji stopnja urbanizacije, povprečni dohodek, odprtost za trgovanje in stopnja izobrazbe, medtem ko so v konservativnejših provincah ti kazalniki nižji.

Ko danes govorimo o Kitajski navadno govorimo o urbanizirani priobalni Kitajski. Velja pa imeti v mislih, da obstaja še druga, podeželjska, notranja Kitajska, ki je hitra gospodarska rast ni dosegla in katere prebivalci marsikje še vedno živijo v kvazi-fevdalni ureditvi in so na državni ravni obravnavani kot drugorazredni državljani.