Zgodovina pobiranja davkov je zgodovina iznajdljivosti, tako na strani davčnih kolektorjev kot pri obdavčenih. Današnji zgodovinski BritOFF tako posvečamo čudnim davkom oziroma davkom, ki na prvi pogled niso smiselni. 

Najpogostejši davki so iz kategorije »ah, obdavči vse, kar leze in gre, dokler le prinaša denar«. Od tod rimski davek na urin iz prvega stoletja našega štetja. Davek so morali plačati tisti, ki so urin odnesli iz javnih latrin. Urin je bil namreč izredno pomemben za preživetje usnjarjev in pralcev. Ti so ga uporabljali za obdelavo usnja ter kot vir amonijaka za beljenje oblačil. Sprva so ljudje urin odnašali zastonj, nakar ga je cesar Vespazijan obdavčil. Kot se za stare Rimljane spodobi, so ob tej priložnosti skovali in zapisali še moder pregovor: »denar ne smrdi«.

V kategoriji »obdavči vse, kar obstaja« se znajdejo tudi mnogi angleški davki. Angleži so v sedemnajstem in osemnajstem stoletju obdavčili kamine, uvedli davek na število oken, na število pek, klobuke in tapete z vzorci. Čim je nekaj postalo stalnica večine stanovanj, je to parlament obdavčil, ljudje pa so se izvijali plačevanju. V primeru davka na opeke, torej na njihovo številčnost, so zidarji pač začeli uporabljati večje opeke. V primeru obdavčitve klobukov leta 1784 so njihovi izdelovalci izdelke preimenovali, kar je dvajset let celo delovalo. Nato je parlament leta 1804 uvedel davek na vsa pokrivala, a ga je na srečo zaradi nepriljubljenosti moral preklicati že leta 1811. Drugi davki so bili preklicani zaradi skrbi za zdravje. Angleži so namreč zaradi davka na število oken, uvedenega 1696, gradili hiše z manj okni in tako zmanjšali dotok svežega zraka in svetlobe, kar je sčasoma, sploh v nastajajočih industrijskih mestih, že tako polnih dima in megle, izredno škodovalo zdravju. Davek, uveden leta 1696, je bil tako v imenu varovanja zdravja leta 1851 preklican. Davek na kamine je prav tako privedel do ogrožanja zdravja in življenja. Ljudje so kamine namreč prekrili z opekami in v hladnejših mesecih raje zmrzovali, kakor da bi plačali davek. Ta davek je bil sicer namenjen pokrivanju stroškov domovanja kralja Karla II. Koliko jih je zaradi tega zmrznilo ali pa si vsaj poslabšalo zdravje, ni znano. Vemo pa, da je pet let pred preklicom tega davka, neki pek povzročil požar, ki je povzročil štiri smrti in uničil 20 stavb. Pri zazidavanju kamina je namreč prebil steno pekovske peči in tako razširil požar.

Davki so bili uporabljeni kot gonilo napredka oziroma kot način finančne spodbude k spremembi vedenja. Ruski car Peter Veliki je v želji, da bi svoje cesarstvo približal Zahodu, leta 1698 obdavčil brade. S tem je želel pripraviti Ruse, trdno zavezane tradiciji in dolgim bradam, da bi golobradi postali bolj podobni zahodnjakom. Petru je bilo očitno bolj mar za sodoben videz in manj mar, ali bodo Rusom zmrznila lica na širnih planjavah. Kdor je raje obdržal brado kot denar, je prejel kovanec za dokazilo svojega plačila davka. Ta kovanec je na eni strani prikazoval spodnjo polovico obraza z lepo urejeno brado in besede »Brada je odvečno breme«. 

V kategorijo spodbujanja ustreznega vedenja je spadal tudi davek na strahopetnost. Angleški kralj Henrik I. je svojim vitezom dovolil, da se izognejo fevdalni dolžnosti vojaške službe, če imajo dovolj pod palcem, seveda. Tako so bili pripravljeni biti označeni za strahopetce. Cromwell je bil bolj direkten; obdavčil je vse svoje politične nasprotnike in tako monarhistom pobral desetino vrednosti njihove posesti in s sredstvi financiral vojsko. 

Britanski parlament pa je leta 1815 uvedel še davek na časopise, saj so časopisi vlado opozorili, da je jedec davkov, da jemlje revnim in daje bogatim. Davek naj bi tako preprečil, da bi revni brali časopise in dobili kakšne nevarne ideje. No, davek na časopise je bil popoln polom. Nasprotovali so mu tako levičarji kot konservativci. Prizadel je vse časopise, ne zgolj »radikalnih«. Henry Hetherington je leta 1830 ustanovil Časopis za penije, za ljudi, in razglasil, da je njegov namen doseči ukinitev »davka na znanje«. S skupnimi močmi so te različne skupine leta 1855 dosegle preklic davka na časopise.