Združeno kraljestvo je imelo v svojem najboljšem obdobju 19. in 20. stoletja pod nadzorom četrtino svetovnega ozemlja in četrtino svetovne populacije. Pregovor, da v britanskem imperiju sonce nikoli ne zaide, je bil zaradi njegove velikosti, ki še vedno drži rekord največje državne tvorbe v zgodovini, resničen dobro stoletje. A tako kot Rim ni bil zgrajen v enem dnevu, so tudi Britanci nekje začeli s prvim koščkom v mozaiku svetovne ozemeljske in gospodarske dominacije. V današnjem zgodovinskem BritOFFu o prvi britanski koloniji v Severni Ameriki in njeni nejasni usodi.

Dobrih 120 let pred združitvijo britanskega otočja v eno državo je od preostale Evrope izoliranemu Kraljestvu Anglije vladala zadnja predstavnica dinastije Tudorjev, Elizabeta I., hči enega najbolj znanih angleških monarhov, Henrika VIII. Govorimo o osemdesetih letih 16. stoletja, ko sta bili največji svetovni velesili in pionirki evropskega kolonializma Španija in Portugalska. Anglija in Španija sta se v tem obdobju še posebej zaradi verskih nasprotij zapletli najprej v diplomatski, nato pa še dvajsetletni vojaški spopad, znan kot angleško-španska vojna. Anglija je namreč od ustanovitve anglikanske cerkve v času vladavine Henrika VIII. postala protestantska država, Španija pa je takrat veljala za utrdbo institucionaliziranega rimokatolištva.

Angleška kraljica Elizabeta I. se je zavedala, da je Anglija v primerjavi s Španijo v podrejenem položaju, saj je Španija takrat krepila državno bogastvo z viri svojih južnoameriških kolonij. Elizabeta je zato leta 1583, dve leti pred vojno s Španijo, poslala pomorsko odpravo na zahod pod vodstvom angleškega raziskovalca Humphreyja Gilberta. Ta je pristal na otoku Roanoke na obali današnje ameriške zvezne države Severne Karoline. Dve leti zatem je kraljica za guvernerja prve angleške kolonije na otoku Roanoke postavila Ralpha Lana. Naslednje leto so se bili kolonisti prisiljeni z otoka umakniti zaradi pomanjkanja osnovnih potrebščin in zaradi slabih odnosov s staroselci bližnjega otoka, Kroatanci.

Čez nekaj mesecev, leta 1587, je bližnji kraljevi svetovalec Walter Raleigh raziskovalca in kartografa Johna Whita poslal na območje današnje zvezne države Maryland z nalogo vzpostaviti angleško naselbino. Kmalu so se načrti spremenili in White je bil s 120 civilisti preusmerjen na otok Roanoke, kjer naj bi kot guverner ponovno vzpostavil angleško kolonijo. Prvih nekaj mesecev so Angleži živeli v sožitju s kroatanskimi staroselci. V tem obdobju se je rodila Whitova vnukinja Virginia Dare in postala prvi angleški otrok, rojen na ozemlju tako imenovanega Novega sveta.

Kmalu je kolonistom tako kot njihovim predhodnikom začelo primanjkovati osnovnih življenjskih potrebščin, zato je leta 1588 guverner White s posadko odplul v Anglijo, da bi zagotovil prevoz novih zalog za roanoško kolonijo. Takrat je bila angleško-španska vojna v polnem teku in vse ladje so po kraljevem ukazu morale ostati na angleški obali. Ko je White uspel dobiti dovoljenje za prevoz zalog prek Atlantika, so njegovo ladjo napadli francoski pirati in ga prisilili k umiku proti britanskem otočju.

Guverner White se je uspel v kolonijo na otoku Roanoke vrniti šele čez slabi dve leti. Ob prihodu na kraj, kjer je stala angleška naselbina, so White in člani njegove posadke našli zapuščeno utrjeno naselbino, ki ni kazala znakov nasilnega vdora. V obok glavnih vrat v naselbino je bilo vklesano Kroatan, ime staroselskega ljudstva na sosednjem otoku. Izginila je kakršnakoli sled za okrog 120 Evropejci.

V naslednjih stoletjih je mnogo laičnih in izobraženih zgodovinarjev razvilo več teorij o usodi prve angleške kolonije v Severni Ameriki, najbolj radikalna je vključevala tudi možnost masakra angleških kolonistov. Najbolj verjetna ostaja razlaga Johna Whita, ki je predvideval, da se je 120 Angležev zaradi pomanjkanja hrane asimiliralo v staroselsko družbo na sosednjem otoku Kroatancev. Tej teoriji je dodatno težo dala tudi arheološka raziskava leta 1998, ki je ugotovila, da je bila leta 1587 ena najslabših letin od 12. stoletja dalje.