Ob 10.05

Na današnji dan leta 1946 je bil Juan Domingo Perón prvič izvoljen za predsednika Argentine. Peron je še danes široko poznan po prodelavski in nacionalistični usmerjenosti, po njem pa se imenuje tudi gibanje peronizem. Perón je imel sicer kot vojaški poveljnik velik vpliv v politiki že pred nastopom mandata, v času vojaške diktature.

Po nastopu mandata je osnoval petletko, ki je predvidevala zvišanje plač delavcev, dosego polne zaposlenosti, povečanje stopnje industrializacije za 40 odstotkov ter gradnjo transportne, komunikacijske, energetske in socialne infrastrukture tako v zasebnem kot v javnem sektorju. Zveza sindikatov Splošna konfederacija dela oz. CGT je pod novo administracijo dobila veliko več moči, med drugim je začela ustanavljati delovna sodišča. Prav tako pa so nekateri sindikalni predstavniki zasedli vidnejša mesta v vladi, kot denimo Juan Atilio Bramuglia, ki je postal minister za zunanje zadeve, in Ángel Borlenghi, ki je postal notranji minister. 

Perónova oblast je CGT spodbujala k sklicevanju stavk, če delodajalci delavcem niso izplačevali primernih dodatkov. Tako so leta ‘46 vsi delavci skupaj dva milijona delovnih dni izkoristili za stavkanje, naslednje leto tri milijone, leto pred Perónovim nastopom oblasti pa, za primerjavo, 500.000 dni. Po teh uspehih je v sindikatih, predvsem tistih v CGT-ju, naraslo število članov, in sicer s 500.000 na dva milijona članov leta 1950. Vseh delavcev je bilo v državi okoli pet milijonov, pod Perónom pa so postali najbolj sindikalizirani v Latinski Ameriki.

V nadaljevanju se je Perón lotil nacionalizacije. Podržavil je Centralno banko, železnice, ki so bile pred tem predvsem v lasti britanskih in francoskih korporacij, trgovsko ladjevje, univerze in javni prevoz. Do leta ‘51 se je število ljudi, zavarovanih v sklopu javnega socialnega zavarovanja, potrojilo in zajemalo 70 odstotkov delovne populacije. Realne plače so v 40-ih letih sicer upadle, a so se v 50-ih zopet povišale za 30 odstotkov.

V splošnem se je po Perónovih ukrepih za uveljavitev določbe o minimalnih mezdah, nadzor nad cenami hrane in drugega esencialnega blaga ter dostopne stanovanjske kredite za delavce gospodarsko stanje v državi močno izboljšalo. Perón je na naslednjih volitvah dobil še en mandat, nato pa s presledkom še tretjega.