SEDMA

Kanado je pretresel še drugi teroristični napad v nekaj dneh. Po tem, ko je nedavni spreobrnjenec v islam, kar se kanadskim oblastem zdi vredno poudarjati, v ponedeljek povozil dva vojaka in pri tem enega ubil, je prišlo včeraj še do strelskega obračuna. Sredi belega dne je v Ottawi tako Michael Zehaf-Bibeau, ki je v preteklosti že imel težave s policijo, streljal na vojaka, ki je bil del častne straže spomenika padlim vojakom in ga ubil. Nato je stekel še do bližnje stavbe parlamenta, se na neznan način prebil mimo oboroženih varnostnikov, pod streli pa je padel šele v notranjosti parlamenta. Kanadski premier Stephen Harper je nekaj ur po napadu nacijo nagovoril in v govoru pripoznal, da Kanada ni imuna na take nappade, da pa se terorizmu ne bo pustila ustrahovati.

Na sodišču v Washingtonu so bili za krive prvostopenjskega umora in uboja spoznani štirje nekdanji zaposleni zasebne varnostne službe Blackwater. Gre za znan primer iz Iraka iz leta 2007, ki je sprožil vrsto pomislekov o vlogi zasebnih pogodbenikov v udejanjanju ameriških imperialističnih teženj. Predmet sojenja je bila smrt 14 Iračanov in poškodovanje 17-ih, glavna dilema, pa, ali je bil njihov poboj akt samoobrambe ali pa je bilo vse skupaj sprovocirano. Tožilstvo je očitno poroti uspelo dokazati, da strelov s strani Iračanov ni bilo, vendar pa to še ne pomeni dejanske zaporne kazni za obsojene, saj možnost pritožbe ostaja.

David Geisser, član vatikanske švicarse garde je ob odobravanju nadrejenih izdal kuharsko knjigo, ki nudi vpogled v razvajene brbončice najvišjih predstavnikov te teokracije. Geisser, ki je bil v domovini poznan kot švicarski Jamie Oliver, se je gardi pridružil februarja lani in v tem času spoznal, kaj je najljubša hrana papeža, nekaterih kardinalov, pa tudi njegovih tovarišev. Papež Frančišek si bojda rad kuha sam in pripravi odlično paello, v njem pa lahko najde različne recepte, pod katere je podpisan tudi komandant Daniel Arnig, ki pravi, da je znano dejstvo, da se vojaki lahko borijo le dobro prehranjeni.

OSMA

Honduras in ostale srednjeameriške države je letos prizadela huda suša. Posledice v obliki lakote čuti kar 15 odstotkov prebivalcev te osem milijonske države. Počasen odziv oblasti in eventuelno nezadostna pomoč sta tako sprožili proteste v prestolnici Tegucigalpa, na katerih kmetje iz približno 76,000 družin, ki niso prejele nobene vladne podpore, zahtevajo sprejetje agrarne reforme.

Velik del teh kmetov predstavljajo potomci prvotnih naseljencev na tem območju. Pripadajo šestim ljudstvom, med katerima sta največji ljudstvi Lenca in Miskitu. Njihova zgodba je precej podobna zgodbam ostalih naseljencev Srednje Amerike, v glavni vlogi negativca pa so evropski, predvsem španski kolonizatorji, ki so na območje pripeljali bolezni, zasužnjevanje in v mnogih primerih smrt.

Za rešitev prehranske krize, ki v praksi pomeni 380,000 ljudi, ki si težko priskrbijo hrano, je vlada sicer namenila 7,5 milijona dolarjev. Vendar pa so ta denar namenili predvsem velikim poslovnežem iz sveta kmetijstva in njihovim projektom, za male in srednje kmete pa je od podpore ostalo bore malo. Tudi pomoč v obliki fižola je zgolj oblika paliativne oskrbe, saj s tem vlada problema ne rešuje, pač pa ga le zamakne za nekaj časa. Kmetje na teh območij se poleg naravnih nesreč srečujejo tudi z bolj izogibnimi nevarnostmi. So namreč žrtve tako imenovanega »land-grabbinga«, ki vključuje preselitev kmetov z zemlje, ki si je sicer večkrat ne lastijo, jo pa včasih tudi več generacij uporabljajo za pridelavo hrane. Na tako očiščenih ozemljih nato vlada ali njeni koncesionarji odprejo rudnike, zgradijo hidroelektrarne ali vzpostavijo monokulturne plantaže, ki postanejo edina možnost zaposlitve za razlastninjene kmete.

Zahteve po sprejetju agrarne reforme so se zato še okrepile po tem, ko je to dolgoletno zahtevo različnih kmečkih oziroma podeželskih socialnih gibanj na papir spravila stranka Partido Libre in reformo predlagala v obravnavo nacionalnemu parlamentu. Reforma bi lastništvo nad zemljo, ki jo nekdo obdeluje več kot deset let dodelila temu posamezniku, lastništvo pa bi bilo lahko tudi skupno, s čimer bi se kmetje lažje uprli pritiskom veleposestnikov, ki so si v zadnjih letih prisvojili velik del honduraškega podeželja in ob podpori vlade vzpostavili predvsem plantaže palm za palmovo olje. Je pa najbrž odveč omeniti, da reforma pri vladi, ki je koncentracijo lastništva nad zemljo vsa ta leta omogočala in ostalih močnih deležnikih, ni naletela na pretirano navdušenje. Protesti kmetov se tako nadaljujejo.