Tokratni zgodovinski BritOFF posvečamo pisanju treh največjih časopisov na območju tedanje Dravske banovine pred natanko stotimi leti. Le o čem so pisali avtorji časnikov Slovenec, Slovenski narod in Jutro? 

A pred tem še beseda ali dve o publikacijah. Slovenski narod, ki je začel izhajati leta 1868, je pripadal liberalni politični smeri. Njegov urednik leta 1921 je bil nihče drug kot Ivan Tavčar, ki je tedaj ravno zaključil županovanje v Ljubljani. Na drugi strani politično-medijskega ringa je nasproti Slovenskemu narodu stal Slovenec, vodilni časnik klerikalnega tabora s pričetkom delovanja leta 1873. Tretji in najmlajši je bil politični dnevnik Jutro, ki je začel izhajati leta 1920 kot glasilo mladoliberalcev, ki so se razšli s Tavčarjem in njegovimi staroliberalci.

Vsi trije časopisi so si 27. oktobra leta 1921 enotni, kaj je osrednja novica dneva. Z obilo vneme in porabljenega črnila poročajo o dogodkih na madžarskih tleh. Tamkaj se je pravkar razpletlo zadnje veliko politično dejanje habsburške dinastije. Nekdanji cesar in kralj Karel I. je moral še drugič in zadnjič v dobrem letu dni klavrno zaključiti svoj poskus osvojitve madžarskega prestola. 

Drugače kot v republiki Avstriji, ki je po cesarjevem odstopu in odhodu v tujino uzakonila prepoved vstopa vsem članom dinastije in zaplembo vsega njihovega premoženja, je bila situacija na Madžarskem bistveno drugačna. V državi so se v enem letu zamenjale tri ureditve: republika, sovjetska republika in kraljevina. Slednja ni imela kralja, temveč regenta. To je po zatrtju sovjetske republike postal admiral rajnke Avstro-Ogrske Miklós Horty . Soglasja o tem, kdo je pravzaprav kralj, ni bilo. Nekateri so sanjali o vrnitvi Habsburžanov, drugi bi raje videli izvolitev domačega plemiča na tron. Prvi možnosti so odločno nasprotovali zmagovalci prve svetovne vojne, saj so se bali, da bi to privedlo do postopne obnove propadle monarhije tudi v kateri drugi srednjeevropski državi. 

Del rojalistov se ni zmenil za opozorila antante in je začel kovati načrte za prevzem oblasti ter postavitev Karla na prestol. Tako so ga že marca 1921 prvič povabili, naj prevzame prestol. Ta poskus je propadel zaradi Karlovega romantičnega prepričanja, da mora zgolj prestopiti madžarsko mejo, oditi v Budimpešto in zasesti prestol. Karel ni predvidel, da mu bo Horty odrekel podporo in da se bosta tako Češkoslovaška kot Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ostro odzvali z napovedjo, da bosta morebitni Karlov povratek na prestol razumeli kot opravičilo za vojno napoved. Nesrečni Habsburžan se je vrnil v Švico, a se prestolu ni odrekel.

Znova ga je poskusil zasesti oktobra leta 1921. Tudi zdaj del legitimistov ni bil obveščen o kraljevih načrtih, a tokrat je Karla podpiralo vojaštvo. Tako so mu lokalne enote prisegle zvestobo kot kralju Madžarske in Češke. Njegove enote so se z vlaki začele pomikati proti Budimpešti. Horty je znova razglasil opozorilo o možnosti državljanske vojne in zahteval zvestobo celotnega vojaškega ustroja. Toda Karel in njegove enote so nemoteno prispeli do predmestja Budimpešte, saj so številni poveljniki čakali, kako se bodo stvari iztekle, preden se jasno izrečejo. 

Če je imel Horty težave z domačo vojsko, pa so se sosednje začele pripravljati na odpravo. Češkoslovaška in Kraljevina SHS sta objavili mobilizacijo in znova zagrozili z vdorom na Madžarsko. Toda tokrat se je zdelo, da Karlu lahko celo uspe, a je v ključnem trenutku njemu in častnikom postalo jasno, da bo treba za prestol prelivati kri, saj sta se nasproti stoječi si vojski celo spopadli. Zaradi tega so Karla zapustili številni častniki, ki so jim sledili vojaki, to pa je privedlo do razpada že oblikovane vojske. Kljub prizadevanjem posameznikov je bilo jasno, da je tudi ta poskus klavrno propadel.

Slovenski časopisi so tako poročali o zajetju bivšega cesarja, ultimatu, ki so ga podale članice male antante, in češkoslovaški mobilizaciji, ki se je nadaljevala kljub zmagi Hortyja. Veliko pozornosti pa so namenili tudi izgonu Karlove družine iz Švice in ugibali, kam bodo evropske velesile poslale kraljevo družino. Jutro opiše tudi Karlovo psihično stanje in omeni možnost, da bo madžarski prestol nazadnje zasedel kak drug Habsburžan, Slovenec in Slovenski narod pa poleg dogajanja v bližnjih državah opišeta še, kako so vnovični poskus prevzema oblasti spremljale vlade večjih evropskih sil. Za vse tri je značilen odklonilen odnos do Karlovega poskusa.

Slovensko časopisje, ki je ugibalo, da bo Karel izgnan na Malto, ni pretirano zgrešilo, saj je britanska vlada sklenila, da bo bivšega cesarja in njegovo družino namestila na Madeiri. Karel si od pustolovščine ni nikoli opomogel in je čez slabo leto dni preminil. S smrtjo poslednjega vladajočega Habsburžana se je dokončno zaključilo več stoletij trajajoče obdobje, ko je ta rodbina igrala pomembno vlogo na političnem parketu.

ODPOVED: Po časopisih je brskal Dominik.