BritOFF mauricijskega Chagosa

BritOFF mauricijskega Chagosa

Aktualno-politična novica
diego
20. 1. 2020 - 10.05
 / BritOFF

10.05

Abecedarij spregledanih nas danes vodi v širjave Indijskega oceana, kjer se otoška državica Mauritius še pol stoletja po osamosvojitvi od britanske nadvlade bori za dekolonizacijo delov svojega ozemlja. Največji otok Republike Mauritius je otok Mauritius, ki leži slabih tisoč kilometrov vzhodno od Madagaskarja. Ozemlje republike z okrog 1,3 milijona državljanov sestavlja še nekaj manjših otočij, suvereno pravico pa si Mauritius za zdaj neuspešno lasti tudi nad otočjem Chagos, ki se nahaja prek 2000 kilometrov severovzhodno od prestolnice Port Louis. Vendar imajo na največjem otoku Chagosa, imenovanem Diego Garcia, Britanci skupaj z Američani pomorsko in letalsko vojaško bazo. Z otočja se bodo Britanci po lastnih besedah umaknili in ga predali Mauritiusu, ko ga ne bodo več potrebovali za vojaške namene.

Mauritius je kot večina francoskih pomorskih postojank v Indijskem oceanu pripadel Britancem po Napoleonovem porazu in pariškem mirovnem sporazumu iz leta 1814. Britanska vzhodnoindijska družba je sicer otok Diego Garcia od Francozov prevzela že tri desetletja prej. Gre za atol, ki je tako majhen, da bi lahko z enega konca na drugega z avtomobilom prišli v približno uri vožnje. V 19. stoletju so Britanci, tako kot pred njimi Francozi, otok uporabljali za pridelavo kokosovega olja, v kar je bilo vključenih nekaj sto uvoženih delavcev. Zaradi pristanišča z globokim dnom je bil otok priljubljena postojanka za parnike, ki so skozi Sueški prekop potovali v Avstralijo.

Šele v drugi svetovni vojni so Britanci otok prvič uporabili v vojaške namene: Diego Garcia je gostil izvidniško misijo britanske mornarice, ki je skušala locirati nemške podmornice v Indijskem oceanu. V šestdesetih letih, ko so Britanci govorili o umiku enot vzhodno od Sueza, so vlogo pomorske velesile v Indijskem oceanu želeli prevzeti Američani. Admiral John McCain, oče nam bolj znanega, nedavno preminulega ameriškega vojaka in politika Johna McCaina, je bil nad otokom Diego Garcia navdušen. “Kar je Malta za Mediteran, je Diego Garcia za Indijski ocean - enako oddaljen od vseh točk,” je izjavil McCain. Prednost otoka je bila tudi to, da je bil redko poseljen, saj so celotno prebivalstvo sestavljali zaposleni v edini panogi, pridelavi kokosovega olja.

Američani so Britance zlahka prepričali v vzpostavitev skupne vojaške baze. Britanija je tako Mauritius, svojo kolonijo, pod upravo katere je spadalo otočje Chagos, prisilila, da ji je to otočje odstopila v zameno za neodvisnost in nekaj cekinov. Še preden je konec šestdesetih let Mauritius razglasil neodvisnost, so Britanci ustanovili novo kolonijo, imenovano Britanski teritorij Indijskega oceana, ki obstaja še danes, obsega pa otočje Chagos in tri otoke, ki so bili prej pod upravo Sejšelov. Okrog tisoč prebivalcev otoka Diego Garcia so pri gradnji vojaške baze na koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prisilno deportirali. Uradno daje Britanija otok Diego Garcia Združenim državam v najem, pred štirimi leti sta strani dogovor podaljšali do leta 2036.

Kako strateško lokacijo ima pomorska in letalska baza v Indijskem oceanu, kaže tudi nedavna odločitev Pentagona, da na otok Diego Garcia “za vsak primer” pošlje šest bombnikov B-52. Bombniki bi namreč v primeru vojne brez težav prileteli do Irana in nazaj. Hkrati pa je baza ravno dovolj oddaljena od Irana, to je dobrih 4000 kilometrov, da je tudi iranske balistične rakete z največjim dometom ne dosežejo. V preteklosti so tako iz baze že potekali napadi na Afganistan in Irak. V tem pogledu je baza na otoku Diego Garcia nepotopljiva letalonosilka.

Premier Mauritiusa Pravind Jugnauth Britanijo obtožuje zločinov proti človečnosti, ker ljudem, preseljenim z otočja Chagos, ne dovoli vrnitve domov. Proti nekaterim britanskim funkcionarjem naj bi Mauritius vložil tožbe zaradi kršitev človekovih pravic na Mednarodno kazensko sodišče. Vendar pravna pot Mauritiusa za zdaj ni približala Chagosu. Meddržavno sodišče v Haagu, ki spada pod okrilje Združenih narodov, je nedavno na primer razsodilo, da Združeno kraljestvo protipravno okupira otočje Chagos in ga mora zato vrniti Mauritiusu, kolikor hitro je to mogoče. Čeprav je sodišče podalo zgolj mnenje, pa je v njem vseeno jasno ugotovilo, da ločitev otočja Chagos od Mauritiusa ni temeljila na svobodni odločitvi ljudstva, saj je bila Britanija kot kolonizatorka v nadrejenem položaju. Zato bi morali Britanci sami spoštovati teritorialno celovitost Mauritiusa, namesto tega pa so uporabili proces dekolonizacije, da bi ustvarili novo kolonijo.

Vse države Združenih narodov so zavezane k sodelovanju pri dekolonizaciji Mauritiusa. Maja je tako Generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo, ki je sledila mnenju meddržavnega sodišča, in Združenemu kraljestvu postavila šestmesečni rok, da otočje Chagos preda Mauritiusu. Proti resoluciji je glasovalo le šest držav: Združeno kraljestvo, ZDA, Izrael, Madžarska, Avstralija in Maldivi. A se Britanci na vse to kratkomalo požvižgajo, zunanje ministrstvo pa tudi v uradnih izjavah ne dvomi v suverenost kraljestva nad otočjem. Zadostovali bi že interesi ene, a ker so na otočku prepleteni interesi kar dveh stalnih članic varnostnega sveta Združenih narodov, so možnosti za sankcije proti kolonizatorju praktično nične.

8.05

V Berlinu so se voditelji držav, posredno vključenih v libijsko državljansko vojno, pogovarjali o trajnem premirju med vlado narodne enotnosti, ki jo vodi Fajez al-Saradž in podpirajo Združeni narodi, in poveljnikom Libijske narodne armade Kalifo Haftarjem oziroma vlado v Tobruku. Vendar obeh moških Angela Merkel ni niti uspela spraviti za isto mizo, saj naj bi bile razlike med njima tako velike, da ne govorita. Vsak od njiju je imenoval pet članov vojaškega sveta, ki naj bi se v naslednjih dneh pogajali o trajnem premirju. Še dobro, da lahko namesto Saradža in Haftarja govorijo drugi, konkretno predstavniki Francije, Turčije, Rusije, Egipta, Združenega kraljestva in Združenih držav Amerike. Ti so z drugimi manj pomembnimi udeleženci konference podpisali izjavo, s katero pozivajo vse akterje, naj se vzdržijo dejavnosti, ki bi podžigale konflikt in ki so neskladne z embargom Združenih narodov na uvoz orožja v Libijo ali s premirjem, vključno s financiranjem vojaških zmogljivosti ali novačenjem plačancev. O sankcijah za kršenje prepovedi prodaje orožja sicer niso razpravljali, prav tako ni bil dosežen noben sporazum o umiku že obstoječe vojaške pomoči. Trenutno naj bi v Libiji veljalo začasno premirje, kakor sta sklenili Rusija, ki podpira Haftarja, in Turčija, ki podpira vlado v Tripoliju. Haftar je v vojni zavzel skorajda celotno Libijo, njegove sile pa že od aprila obstreljujejo Tripoli.

V Jemnu, še eni z vojno uničeni državi, so Hutiji izvedli napad na vojaški kamp jemenske in savdske vojske v mestu Marib. Umrlo je najmanj 60 ljudi. Marib leži okoli 115 kilometrov vzhodno od prestolnice Sana, ki jo nadzirajo Hutiji. Napad na vojaški kamp je sledil neprestanim napadom sil, podprtih s strani Saudove Arabije, na hutijske tarče vzhodno od Sane. Prav tako je več ducatov hutijskih borcev umrlo v spopadih v regiji Nihm. Jemen je že od leta 2014 ujet v državljansko vojno, v kateri Hutije, ki se borijo proti vladi predsednika Hadija, bombardira koalicija, v kateri vodilno vlogo igrajo Združeni arabski emirati in Saudova Arabija, v zraku pa jo podpirajo tudi Združene države Amerike.

Ostajamo na Bližnjem vzhodu. Jordanski parlament je pod pritiskom javnosti in protestov sprejel osnutek zakona, ki naj bi končal dobavo zemeljskega plina iz sosednjega Izraela. Zakon prepoveduje vladi, njenim institucijam in državnim podjetjem uvoz plina iz Izraela. Osnutek mora sedaj potrditi vlada ter ga spet poslati v dokončno potrditev parlamentu. Vlada je v preteklosti zagovarjala, da gre pri dobavi plina iz Izraela za dogovor med dvema podjetjema in ne dvema državama, čeprav drži, da je podpisnik 9 milijard evrov vrednega dogovora na jordanski strani podjetje v polni državni lasti. Sporazum o dobavi plina bi moral zato po mnenju nekaterih poslancev in protestnikov biti ratificiran v parlamentu, kar se nikdar ni zgodilo. Po sporazumu, ki ga je jordansko podjetje za energetiko tajno podpisalo s konzorcijem ameriških in izraelskih podjetij, ki upravljajo s plinskim poljem Leviathan v izraelskem morju, je Izrael v Jordanijo začel izvažati plin z začetkom novega leta in ga bo še vsaj 15 let.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.