Globalni dogodek, kot je pandemija nalezljive bolezni, s sabo ne prinese le kratkoročnih in nenadnih posledic, ampak tudi nekatere dolgoročne, ki imajo svoj izvor v predpandemičnem času. Če se torej zazremo proti začetkom pandemije covida-19 v Evropi, se lahko spomnimo, da smo dan za dnem spremljali vse slabše stanje v domovih za starejše, kjer je virus zahteval visok krvni davek. Prav ta kratkoročni problem je rešilo cepljenje proti covidu-19 in odprlo pot ugotavljanju, kdo ali kaj je kriv za tako slabo stanje v domovih za starejše v času zgodnje koronakrize. Izkaže se, da so domovi za starejše del tipično evropskega kriznega pravnega področja, katerega problematičnost je od covida-19 starejša skoraj dve desetletji. To je področje dolgotrajne oskrbe, ki je tudi osrednja tema današnjega četrtkovega Neuradnega lista. V nadaljevanju torej o predlogu Zakona o dolgotrajni oskrbi.

Dolgotrajna oskrba je v starajočih se družbah, kot je slovenska, vse pomembnejša. Pomembno je tudi poudariti, da dolgotrajna oskrba ne vključuje le starejših, temveč vse, ki to potrebujejo in so zaradi lastnih zdravstvenih okoliščin nezmožni sami opravljati vsakodnevne dejavnosti. Slovenija področja dolgotrajne oskrbe nima zakonodajno urejenega. To je dejstvo, ki zaposlene na tem področju in zakonodajalce mori že zadnjih dvajset let, odkar je potonil prvi predlog zakona, ki bi urejal dolgotrajno oskrbo. Zatem so mu sledili še trije neuspešni predlogi in glede na odziv javnosti se zdi, da je tudi trenutni predlog na podobni poti kot njegovi predhodniki.

Zakon na malo več kot 60 straneh ureja podlago za nove storitve in nove oblike dela v sistemu dolgotrajne oskrbe. Prav tako določa zbiranje finančnih virov, ki bodo potrebni za dolgoročno vzdržnost sistema. Finančni vidik je ena od osnovnih komponent večine zakonodajnih sprememb, a dolgotrajna oskrba ima zahrbtno finančno naravo. Slovensko prebivalstvo bo do leta 2050 med najstarejšimi v Evropi, vlada pa ocenjuje, da se bodo izdatki dolgotrajne oskrbe zaradi staranja prebivalstva podvojili že do leta 2035. Prav pri iskanju načinov dolgoročnega financiranja dolgotrajne oskrbe naletimo na prvo nesoglasje javnosti.

Za učinkovito in dolgotrajno izvedbo zakona bo, po zdajšnjih ocenah vlade, potrebnih približno 755 milijonov evrov na leto. Javnost je najbolj razburila nejasnost financiranja tako velikega projekta, saj vlada v zakonu glede tega ni povsem jasna. Popolna uveljavitev zakona je namreč predvidena šele leta 2025, ko bo ustvarjena nova oblika zavarovanja za zdravstveno oskrbo, ki bo krila del sredstev. Do takrat pa se bo denar za dolgotrajno oskrbo črpal iz sredstev zdravstvenega zavarovanja in blagajne za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kljub temu bo za doseženih 750 milijonov zmanjkalo še približno 350 milijonov evrov, ki pa naj bi jih zbrali z dodatno obdavčitvijo plač. Kolikšen naj bi bil ta davek, še ni jasno.

Poleg finančnega vidika je problematičen tudi zakonodajni postopek sprejema tega zakona. Na zadnji seji zdravstvenega odbora so razpravo obstruirali člani opozicije, zaradi česar se vrstijo pozivi Državnemu zboru, naj bo zakon zaradi dvomljivega zakonodajnega postopka predložen v javno predstavitev mnenj. Oglasili so se tudi predstavniki Društva študentov invalidov in Društva Vesele nogice ter izrazili skrb zaradi prehodnega obdobja do polne veljavnosti zakona leta 2025. Menijo, da bi invalidi na področju dolgotrajne oskrbe zakonske spremembe potrebovali zdaj, ko so te nujne, ne pa čez štiri leta. V tem času se namreč lahko marsikaj spremeni, so še dodali.

Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi je le zadnji v vrsti državnih poskusov, da zakonsko uredi nekatera nujna družbena področja s pristopom, ki državljanov ne pomiri in zadovolji, temveč jih le še dodatno razburi in razočara.