09.00

Začenjamo v sirskem Alepu, kjer je v bombnem napadu na sedež sirske obveščevalne službe in bojih, ki so eksploziji sledili, preminilo vsaj dvajset pripadnikov vladnih sil ter štirinajst upornikov. Potem ko so člani z Al Kaido povezane Fronte Al Nusra v predoru pod poslopjem, ki je bilo v četrti Al Zara, detonirali bombo, se je pol stavbe tako rekoč pogreznilo v tla. Eksplozija je bila tako silovita, da je na območju povzročila potres tretje stopnje po Richterjevi lestvici. Namen zavzetja območja kljub intenzivnemu začetku in napadom, ki so na ostanke poslopja sledili, ni bil dosežen. Vladna vojska pa se ves ta čas ni le branila, temveč je napad istočasno maščevala z intenzivnimi napadi na položaje v starem mestnem jedru, ki ga obvladujejo uporniške sile.

Z razburkanega Bližnjega vzhoda se pomikamo v Bruselj. Na konferenci, poimenovani Ebola - od izrednih razmer k okrevanju, ki jo je deloma gostila Evropska unija, so se sestali predstavniki Združenih narodov, Afriške unije ter predsedniki treh od ebole najbolj zdesetkanih zahodnoafriških držav: Gvineje, Liberije in Sierre Leone. Zadnje tri so ostale prisotne pozvale k uvedbi načrta, ki pa ne bi bil usmerjen na zamejevanje epidemije, ki že dolgo zamira, temveč na odpravo ekonomskih nazadovanj, ki jih je prva povzročila.

Končujemo v Rusiji. Zunanjepolitična predstavnica Evropske unije Federica Mogherini je Rusijo pozvala k izpustitvi ukrajinske pilotke Nadje Savčenko. Ta od lanskega poletja biva v voróneškem zaporu, pri čimer so okoliščine aretacije nejasne. Ruske oblasti pravijo, da se je v državo pretihotapila in bila nato ujeta, medtem ko sama trdi, da so jo na vzhodu Ukrajine ugrabili proruski uporniki. Ponovni pozivi k njeni izpustitvi so osnovani na slabem zdravstvenem stanju pilotke, ki je posledica njene zdaj že dvainosemdeset dni trajajoče gladovne stavke.

Čez eno uro se selimo na Norveško. Ta je zaradi pomanjkanja prostora na Nizozemsko poslala dvesto dvainštirideset svojih zapornikov.

10.00

Stojite na začetku dolgega hodnika, na koncu katerega iz stene štrli okence, ki oznanja odrešitev iz postopka, v katerega ste se zaradi različnih razlogov zapletli in nad katerim trenutno jadikujete. Odrešitev? Morda ugotovijo neustreznost vaših papirjev in vas pošljejo nazaj v birokratske vice. V vsakem primeru: med vami in božjo sodbo stoji dolga vrsta smrtnikov, ki vaše misli vedno bolj navdajajo z željo po genocidu. Izkušnja vam je znana - v to smo prepričani. Po drugi strani pa ni tako gotovo, da veste, kako je, ko na koncu hodnika namesto vnebovzetja, o katerem odloča tečen birokrat, stoji zaporna celica, med vami in njo pa 1300 barabinov.

Kakšen je občutek, vedo nekateri Norvežani. Kljub eni najnižjih stopenj delinkvence na svetu ter kljub zgolj dvajsetodstotnemu povratništvu se skandinavska država že dalj časa sooča s prostorskim problemom. Očitno ji je pri reševanju težav pomagal pogled v zgodovino kaznovanja - v rahlo popačeni obliki se je namreč poslužila za današnjik neobičajne, a v preteklosti neredko uporabljene prakse.

Vrsto bo zmanjšala z začasno internacijo dvesto dvainštiridesetih zapornikov v precej oddaljeno Nizozemsko. Norveški minister za pravosodje Anders Anundsen je z državnim sekretarjem Nizozemske Fredom Teevnom s kraco na papirju zaključil od septembra odvijajoče se pogovore. Po njih Norveška v zaporu Norgehaven ob belgijski meji najema že omenjeno število celic. Nizozemska problemov s presežkom svojih zapornikov očitno nima, saj zapira devetnajst zaporov.

Zato razmišlja podjetno in presežek zapora oddaja. Spreminja se v pravo zaporniško kolonijo za tujce. Posel je namreč že v letu 2010 sklenila z Belgijo, ki je najela prostor za petsto kaznjencev. Za to je slednja plačala trideset milijonov evrov.

Nekaterim je ta praksa všeč, drugim pač ne. V delavski stranki se na primer pritožujejo, da bi bil denar za najem celic bolje porabljen za grajenje zaporov na domačem ozemlju. Kritike bolj pogosto kot na stroške letijo na to, da se kaznjence pošilja v drugo državo. Odzivi ministrstva za pravosodje so prežeti s skoraj občudovanja vrednim cinizmom. Glede na to, da so norveški kaznjenci tako ali tako pogosto premeščeni z enega na drugi konec neizmerno dolge države, naj ne bi bilo nič narobe, če jih pošljemo še tistih nekaj sto kilometrov nižje. Obiskov verjetno tako ali tako niso imeli niti v razvlečeni domovini.

Poskusi internacije, ki so bili tokrat uspešni, pa niso prvi. Oslo je hotelo čakalno vrsto, ki je takrat štela 1200 obsojencev, že leto nazaj zmanjšati s premeščanjem na Švedsko, ki prav tako kot Nizozemska zapira jetnišnice. Že omenjeni pravosodni minister Anundsen je tak dogovor označeval za recipročno koristnega. Mi se iznebimo zapornikov, vi profitirate ob polnjenju kletk, ki bi jih sicer zaprli. Švedska nove tržne niše ni zaznala in je s tem poskrbela za visoko konkurenčnost Nizozemske.     

Za konec povejmo, da ne gre za osamljen primer Norveške. O podajanju obsojencev se trenutno z Nemčijo in Francijo pogaja Švica. Izbira držav, ki morebitnega dogovora še nista komentirali, pa je, kot ste verjetno že ugotovili, vezana na dva od štirih uradnih švicarskih jezikov - nemščino in francoščino.  

O tem, kam bi poslal vas, je ves čas vneto razmišljal Matija Jan.