10.00

Dobro jutro! Pozdravljeni v današnjem gostilniškem BritOFFu, s katerim se odpravljamo v apartheidsko politično entiteto na zgodovinskem območju Palestine – Izrael. Ob času našega obiska – v besednjaku Mossádovega novinarja RTV Slovenija Nejca Krevsa – edine demokracije po zahodnih standardih na Bližnjem vzhodu se je Tel Aviv, administrativno središče Izraela, znova znašel na seznamu najdražjih mest na svetu, ki so ga pripravili pri britanskem tedniku The Economist. Natančneje se je to mesto, veliko približno za dve Ljubljani, uvrstilo na tretje mesto za še dražjima Singapurjem in New Yorkom. V primerjavi z lansko lestvico merjenja urbanih egov je Tel Aviv padel za dve mesti, lani je bil namreč na samem vrhu. Tega nazadovanja domačini in domačinke še zdaleč niso pospremili križem rok, temveč so izkoristili vsako priložnost, da so opis svojega mesta pospremili z »Did you know that last year Tel Aviv was the most expensive city in the world ...?«

Kako bolje empirično preveriti zasoljene cene Tel Aviva kot s preizkusom kulinarične ponudbe v tej umetno zgrajeni metropoli na obali Sredozemskega morja. Prvi postanek za vse navdušence nad neavtentično in prirejeno izraelsko kuhinjo je nedvomno tržnica Carmel, kjer na petkovo jutro vse diši po kruhu Challah, s katerim razširjene judovske družine začenjajo petkovo večerjo pred Shabbatom oziroma soboto, ki v judovstvu velja za dela in skrbi prost dan. Kruh ne izgleda prav nič posebno – izgleda kot gromozanska sezamova pletenka, okus pa ni pretirano drugačen od povprečnega pekovskega izdelka iz katerekoli druge pekarne širom sveta, le da je tukaj pletenka do desetkrat dražja kot kjerkoli drugje v Evropi. Podobno bi lahko dejali za praktično vso ponudbo na tržnici, sestavljeno iz vseh vrst priboljškov evropskega, arabskega in afriškega porekla, ki jih propagandni ustroj predstavlja kot avtentično izraelske.

Ena od jedi, ki naj bi bile značilnost judovske države in njene razvijajoče se kulture, je šnicl s pomfrijem, katerega cena je morda najbolj reprezentativen primer navidezne ekstravagantnosti življenjskega standarda v Tel Avivu. Za podpovprečen dunajski zrezek z manjšo količino ocvrtega krompirja boste tako na tržnici odšteli približno sto izraelskih šéklov oziroma slabih trideset evrov. Če pa bi želeli ta standardni obrok vsakdanjega slovenskega najstnika zaužiti v restavraciji, bi zanj odšteli tudi do dvakrat toliko. Če bi povprečno cvrtje poplaknili s pivom – najpopularnejši je Maccabi – bi se vaša denarnica stanjšala še za dodatnih deset evrov. Čeprav je meso razumljivo najdražje med vsemi prehrambenimi surovinami, so pretirano zasoljene tudi cene veganskih ali vegetarijanskih jedi. Nekaj češnjevih paradižnikov, pospremljenih s prelivom iz oljčnega olja in limone ter kosom domnevno izvrstnega sira, v lokalu odtehta dobrih dvajset evrov.

Morda se sprašujete, kako naj človek v mestu, kot je Tel Aviv, sploh preživi. Odgovor na to eksistencialno vprašanje je le eden: falafel v piti – v kruhu, podobnem lepinji. Ta ulična hrana, kot tudi vse ostalo v Izraelu, je rezultat nasilne kulturne apropriacije, ki jo izvaja država, a je njen bližnjevzhodni izvor geografsko in kulturno bližje od ostalih domnevno izraelskih jedi. Ocvrte kroglice iz čičerike v pito zapakirajo v družbi najrazličnejše zelenjave, humusa, pekoče omake in sezamove paste oziroma tahinija. Za konec pa ga – kljub pozivom, naj tega ne storijo – še vržejo v plastično vrečko za enkratno uporabo. Zanj boste odšteli od deset do dvajset izraelskih šeklov oziroma od tri do šest evrov, ki vas bodo nahranili nemara najbolje od vsega, kar lahko najdete v Izraelu.

Izraelska kulinarika, če jo s tem nacionalnim označevalcem sploh lahko opredelimo, ne da bi delali krivico okupirani Palestini, je milorečeno izumetničena in precenjena. V Tel Avivu jo lahko v enem dnevu poizkusite za ceno tedenskega proračuna povprečne slovenske študentke, pri tem pa se ne boste niti pošteno najedli. No, razen če boste tistih nekaj dni raziskovanja bibličnih poti preživeli s falaflom in humusom v ustih.

8.00

Novozelandski parlament je sprejel zakon, ki prepoveduje prodajo tobačnih izdelkov osebam, rojenim po prvem januarju 2009. Poleg uvedbe starostne meje zakon drastično zmanjšuje dovoljeno količino nikotina v tobačnih izdelkih in njihovo prodajo omejuje na 600 posebnih prodajaln – v običajnih trgovinah jih namreč ne bodo več smeli prodajati. Z zakonom se bodo prav tako zvišala sredstva za kampanje, usmerjene k zmanjševanju odvisnosti od tobaka, ki ga uživajo zlasti maorske staroselske skupnosti. Zakon, ki je del novozelandske poti k samookronanju s statusom države brez kajenja do leta 2025, bo začel veljati z novim letom. Vsem novozelandskim kadilkam in kadilcem želimo mirno kri in višjo plačo, saj povprečna škatlica cigaret na otočju tam spodaj stane približno dvajset evrov.

Predsednik Združenih držav Amerike Joe Biden je podpisal zakon o spoštovanju zakonske zveze, ki ščiti pravico porok med pari istega spola in različnih ras. Zakon, ki ga je pred tem v predstavniškem domu podprlo tudi 39 republikanskih poslank in poslancev, je bil sprejet v strahu pred konservativno večino vrhovnega sodišča, ki bi lahko v primeru, da zakona ne bi bilo, podobno kot je ukinila pravico do splava, ukinila tudi pravico medrasnega in raznospolnega poročanja. Ob podpisu zakona je Biden dejal, da je – citiramo: »Glavno sporočilo zakona in ljubezni, ki jo brani, da zadaja udarec sovraštvu v vseh oblikah«. Iz njegovih liberalnih ust v božja ušesa! 

9.00

Južnoafriški parlament je zavrnil postopek odstavitve predsednika Cyrila Ramaphose, ki so mu opozicijske stranke očitale vpletenost v koruptivne posle. V 400-članskem parlamentu je za njegovo odstavitev glasovalo 148 poslank in poslancev, proti jih je bilo 214. Da bo Ramaphosa prestal glasovanje, je bilo pričakovano, saj ima njegova stranka Afriški nacionalni kongres kar 230 sedežev. Južnoafriškega predsednika so sicer bremenili njegovi korupcijski in protiustavni manevri iz leta 2020. Po ugotovitvah posebnega telesa, ki ga je ustanovil parlament, je takrat protikorupcijski komisiji prikril, da so mu z njegovega ranča ukradli ogromno vsoto denarja v tujih valutah, ki ga je skrival pod kavčem. Ramaphosa je krajo sicer priznal, a dejal, da so ga okradli le za dobrega pol milijona evrov, ki ga je zaslužil s prodajo bivolov, in ne šestkrat toliko, kot mu je očitala opozicija.

Varuh človekovih pravic Peter Svetina je v državni zbor poslal predlog za imenovanje svoje namestnice. To bo po vsej verjetnosti postala zdajšnja vodja kabineta predsednice računskega sodišča Dijana Možina Zupanc. Zakon o varuhu človekovih pravic določa, da ima varuh najmanj dva in največ štiri namestnike, Možina Zupanc pa bo – če bo v parlamentu dobila dovoljšnjo podporo – tako postala četrta.