Etiopski študent arheologije Chalachew Seyoum je med izkopavanji v provinci Afar odkril pomemben fosil. Gre za ostanek spodnje čeljusti, ki predstavlja novo najstarejšo najdbo ostankov prednikov sodobnega človeka. S starostjo 2,8 milijona let je najdena kost začetek človeške vrste, to je rod Homo, prestavila za 400.000 let dlje v zgodovino, kot so znanstveniki predvidevali pred tem. Najdeni fosil predstavlja vez med zadnjimi primati, prav tako v Etiopiji najdeno slavno Lucy in Homo erectusom, ki se je na noge postavil pred dvema milijonoma let.

Preiskava ameriškega zveznega pravosodnega ministrstva je pokazala, da ni zadostnih dokazov za pregon Darrena Wilsona, policista, ki je v Fergusonu ustrelil najstnika Michaela Browna. Drugačne odločitve sicer tudi ni bilo pričakovati, saj bi morali biti dokazi še močnejši od tistih, ki avgusta za obtožnico za isto dejanje niso zadostovali veliki poroti. Bolj pa je zanimivo, da je preiskava pokazala, da policisti v Fergusonu delujejo na podlagi rasnih predsodkov, kar je pripeljalo do globokega nezaupanja in sovražnosti med policijo in temnopoltimi člani skupnosti. Ti so namreč neproporcionalno velikokrat podvrženi ustavljanju brez utemeljenega suma, neupravičenim aretacijam in uporabi prekomerne sile.

Žal nič poseben dogodek in zato tudi redko novica, pa vendar. Italijanske in tunizijske oblasti so sporočile, da je samo v torek in sredo v morju, ki je pod njihovim nadzorom, umrlo najmanj 10 migrantov, ki so poskušali pripluti do Evrope, 1100 pa so jih rešili. Samo v letu 2015 je v Italijo oziroma njene vode priplulo 7882 čolnov, kar je 43-odstotno povečanje v primerjavi z istim obdobjem lani. Lani je sicer na relaciji severna Afrika-Italija umrlo 3500 ljudi, prečkanje morja pa je uspelo 218.000-im ljudem.

V Limi so se zbrale ženske predstavnice staroselskih skupnosti in se udeležile dvodnevnega posveta. Ta je služil predvsem pripravi na 59. sejo Komisije za status žensk, ki deluje znotraj Ekonomskega in socialnega sveta Organizacije združenih narodov. Srečanja so se udeležile ženske iz več kot 20-ih držav, in to z zelo določenim ciljem. Glavna tema, kateri so posvetile dogodek in ki jih bo vodila tudi v srečanjih naslednji teden, je nasilje nad staroselskimi ženskami, njegova vseprisotnost in strategije za naslavljanje tega problema. Zahteve, katere so oblikovale, bodo predstavljene naslednji teden, podana pa bodo tudi odkritja nekaterih raziskav na tem področju. Te kažejo, da je med staroselskimi ženskami v Ekvadorju, Peruju in Gvatemali kar med 20 in 30 odstotkov žrtev nasilja. To se kaže v različnih oblikah, kot so spolno nasilje, umori, psihično mučenje, pregon in izginotja.

Komisija za status žensk deluje od leta 1946, in medtem ko je bila njena primarna naloga predvsem promocija enakosti spolov, so se njene pristojnosti v devetdesetih povečale, in tako zdaj uživa tudi nekatere moči nadzora nad izvajanjem Deklaracije iz Pekinga iz leta 1995. Ta predstavlja enega najpomembnejših mednarodnih dokumentov na področju opolnomočenja žensk in doseganja enakosti med spoloma.

Ena izmed staroselskih aktivistk, ki je bila aktivna v prejšnjem stoletju, je bila Domitila de Chungara. Bolivijka, gospodinja in delavska voditeljica je v svojem aktivizmu stalno opozarjala na to, da pri neenakosti med moškimi in ženskami ne gre enostavno za izkoriščanje žensk, ampak da je nujna analiza na podlagi razreda. Ta razkrije širše ekonomsko izkoriščanje, ki temelji na delu tako moških kot žensk, pri čemer je žensko delo doma tisto, kateremu niti ni priznana denarna vrednost. Bila je aktivna na področju aktivacije celotne delavske, v njenem primeru rudarske populacije v boju za dostojno plačilo in dostojno življenje.

Ko je glas o njenem delu, zaradi katerega so jo oblasti dolga leta preganjale, prešel meje Bolivije, je bila povabljena na konferenco Združenih narodov leta 1975 v Pekingu. V svoji knjigi Let me speak opisuje presenečenje, ki ga je tam doživela, saj večina udeleženk ni razumela njene perspektive in želje po solidarnosti med spoli ter skupnemu delovanju. Poleg tega je šlo v veliki meri za feministke, ki niso imele izkušnje z ekonomskim pomanjkanjem in so bile na družbenih položajih, na katerih jim o brutalnih oblikah izkoriščanja delavk in delavcev v drugih državah ni bilo treba razmišljati. Že desetletja je torej jasno, da enotna ženska izkušnja ne obstaja, saj jo določa okolje posameznice, ki pa je odvisno tako od pozicije znotraj posamezne družbe kot tudi v globalnem smislu. Izjemno pomembno je torej, da se aktivno daje možnost tudi sicer depriviligiranim skupinam znotraj spola, da spregovorijo, in vedno bolj jasno je, da se svojega glasu zavedajo tudi pripadnice najbolj depreviligiranih skupin.