Pozdravljeni v sredinem Britoffu. Ta bo, kot že v pretekli sezoni, posvečen zgodovinskim dogodkom in dejstvom.

Tokrat se bomo posvetili Mrliškemu zboru ali po latinsko Synodus Horrenda, strašni sinodi, saj je na današnji dan leta 891 s papeževanjem pričela osrednja figura te sinode, papež Formozij. Katoliška cerkev, na čelu katere je bil Formozij, se je v sredini 9. stoletja šele dodobra izoblikovala in še ni imela moči, ki jo je imela v kasnejših stoletjih. Zaradi tega so bili cerkveni predstavniki pogosto ujeti v spopade za vpliv mogočnih plemičev. To se je poznalo tudi v hitrih menjavah na vrhovnih položajih – od leta 872 do 965 se je zvrstilo 24 papežev, še več med letoma 896 in 901, ko je papeška tiara nosilca zamenjala približno enkrat letno.

Papež Formozij ni bil nikakršna izjema svojega časa, čeprav se je od nekaterih svojih predhodnikov in naslednikov razlikoval v tem, da je kot papeški odposlanec služil na dvoru carja Borisa I. v Bolgariji, na cesarskem dvoru v Konstantinoplu in na dvorih karolinške dinastije, ki je bila tedaj že izrazito razdeljena na več vladarjev in kraljevin. Osrednje vprašanje v času Formozija je bilo, komu pritiče naziv kralja Italije. Za krono so se poleg Karolingov potegovali tudi lokalni italijanski plemiči. Formozijev predhodnik Štefan V. je naslov podelil Guyu  III. Spoletskemu, a Formozij je bil bolj naklonjen Arnulfu  Koroškemu ali Karantanskemu, ki je pripadal Karolingom.

Papež je po smrti Guya naziv podelil Arnulfu in se tako zapletel v spopad s sosednjo spoletsko kneževino, ki je danes del italijanskih pokrajin Abruci in Marke. V spopadih je bil papež celo ujet, a je še pravočasno dal poklicati Arnulfa, ki mu je z vojsko res prišel na pomoč. Hvaležni papež je kralja okronal še za cesarja Svetega rimskega cesarstva. Nato je Formozij čez šest mesecev umrl, njegov naslednik pa je postal Štefan VI. Ta se je na oblast povzpel ravno s pomočjo spoletskega kneza Lamberta. Slednji ni pozabil, da je bil zaradi Formozija ob kraljevski in še cesarski naziv, zato je pritisnil na Štefana, a ne ravno močno, saj je bil mož že prej nasprotnik pokojnega papeža.

Novi papež je sklical sinodo, da bi obsodil predhodnikovo delovanje. A za razliko od nekaterih prejšnjih tovrstnih sodnih konstruktov so za proces odprli grobnico preminulega papeža, njegovo telo oblekli v papeška oblačila in ga posadili na zatožni stol. Seveda je umrli dobil tudi zagovornika, a je ta ob obtožbah tožnikov ostal tiho ali umrlega branil z vnaprej pripravljenimi izjavami. Pričakovano so zbrani pokojnika spoznali za krivega vseh obtožb in preklicali vse njegove odločitve. Po izreku sodbe so truplo oblekli v razcapana oblačila in pokojnika zagrebli v neoznačen grob. Novi papež pa je menil, da tudi to ni dovolj, zato je dal pokojnika znova izkopati in ga odvreči v reko Tibero. Naplavljeno truplo so našli pokojnikovi privrženci in ga skrili.

Kmalu zatem se je lastnik papeške tiare znova zamenjal in novi papež je Formozijevo truplo dal spet pokopati v prvotni grob ter prepovedal, da bi še kdaj v prihodnosti sodili mrtvim papežem.