BritOFF večnih beguncev

Aktualno-politična novica
24. 11. 2021 - 10.00
 / BritOFF

Poleg pandemije in globalnega segrevanja so trn v peti človeštvu tudi begunske krize. Trenutno žarišče begunske problematike je na poljsko-beloruski meji, kjer že mesece v pat položaju navzočih političnih in varnostnih sil mejo v Evropsko unijo poskuša prečkati okrog 40 tisoč beguncev. V času celotne evropske migrantske krize, ki je dosegla vrh leta 2015, je v Evropi za azil zaprosil slab poldrugi milijon beguncev iz severne Afrike in Bližnjega vzhoda, kar je največ po drugi svetovni vojni. Koncept beguncev seveda ni posebnost današnjega časa, ljudje pred vojno in pomanjkanjem bežijo že več deset tisoč let. V današnjem zgodovinskem BritOFFu o dogodku, ki ni povzročil na milijone beguncev, a še zmeraj ogromno za dogajalni čas in prostor. V nadaljevanju o hercegovskem uporu leta 1875.

Osmansko cesarstvo je po porazu pred Dunajem leta 1683 in izgubi Madžarske, ki je sledila, počasi začelo slabeti in izgubljati ozemlje. Zaporedje šibkih sultanov in slabih upravno-političnih odločitev je pripeljalo do izgube večine Balkanskega polotoka, kjer se je turška oblast v zlati dobi razprostirala do današnje Hrvaške. V zgodnjem 19. stoletju je turški državi na Balkanu ostala le še senca nekdanje ozemeljske veličine, še posebej po uporih krščanskih skupnosti. Ti so v obliki srbske revolucije in grške vojne za neodvisnost do leta 1829 odločilno vplivali na nastanek neodvisne Helenske republike in Kneževine Srbije na nekdanjem turškem ozemlju. Kljub vsemu je Osmanskemu cesarstvu na Balkanu ostalo ozemlje Bosne in Hercegovine.

V naslednje pol stoletja je oblast v Istanbulu kmečkemu prebivalstvu močno zaostrila življenjske razmere predvsem z visokimi dajatvami, ki so dosegale tudi do 50 odstotkov pridelka. Zaradi preslišanih prošenj hercegovskih kmetov turškim oblastem, vzpona idej panslavizma in Velike Srbije ter ozemeljskih interesov Avstro-Ogrske na Balkanu so leta 1875 srbski kristjani v Hercegovini izvedli oborožen upor proti turškim oblastnikom.

Prvi zametki upora so se izoblikovali leto prej, ko so se voditelji upora, med njimi najbolj znan Prodan Rupar, sestali in začeli z mobilizacijo podpornikov in zbiranjem orožja. Po pogajanjih so si vodje srbskega uporniškega gibanja zagotovili zatočišče v Črni Gori, takrat pod vladavino princa Nikole Petrovića. Tja so se ob koncu leta 1874 tudi zatekli, potem ko so jih turške oblasti poskušale aretirati. Prvi spopadi med uporniki in turško vojsko so se začeli junija 1875 v pokrajini Gabela, kjer so uporniško pobudo prevzeli hrvaški katoličani. Po prihodu srbskih uporniških voditeljev iz Črne Gore so se začele priprave na vsehercegovski upor, ki se je uradno začel v nevesinjski pokrajini v današnji Republiki Srbski, kjer so se julija srbski uporniki in turški vojaki spopadli v bitki, kasneje imenovani Nevesinjska puška.

Upor se je razširil na celotno ozemlje današnje Bosne in Hercegovine ter trajal do leta 1877. V upor na uporniški strani ni posegla nobena od evropskih velesil, vendar sta še posebej Avstro-Ogrska in Rusija, ki sta imeli največji interes po balkanskem ozemlju, upornike podpirali diplomatsko. Hercegovski upor se nikoli ni zares končal, bil je namreč le začetni konflikt, ki je prerasel v tako imenovano Veliko vzhodno krizo. Ta se je končala naslednje leto z berlinsko pogodbo, kjer so Bosno in Hercegovino upravno podelili Avstro-Ogrski. To je znova razjezilo srbske nacionaliste, njihove frustracije pa je na Vidov dan leta 1914 kronal Gavrilo Princip z atentatom na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu.

Bolj kot globalnopolitične posledice upora so za današnji BritOFF pomembne posledice za lokalno prebivalstvo Bosne in Hercegovine. Cilj upora je bil končati ne le turško, temveč islamsko prisotnost na Balkanu. Zato je poleg spopadov s turško vojsko prišlo tudi do obračunavanja krščanskih upornikov s tamkajšnjim muslimanskim prebivalstvom. To se je kazalo v več kot dvesto tisoč beguncih, ki so bili na tak ali drugačen način do leta 1876 prisiljeni zapustiti svoje domove v Bosni in Hercegovini. Od tega se jih je 150 tisoč ustalilo večinoma na Hrvaškem, kar je pomenilo izpad bosanske populacije za dvanajst odstotkov.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness