Sedma

V več mehiških mestih se je na ulicah zbralo nekaj deset tisoč ljudi, ki so tako pokazali svojo frustracijo ob izginotju 43 študentov. Študenti so izginili prejšnji mesec po tem, ko so se v mestu Iguala udeležili protesta zaradi nepravičnega načina zaposlovanja učiteljev. Po dogodku so se vkrcali na tri lokalne avtobuse, kar je policija interpretirala kot zavzetje vozil in na vozila streljala. Ubitih je bilo šest ljudi, 43 študentov pa od tiste noči pogrešajo. Kdo jih je ugrabil in zakaj, ni jasno, najpogosteje se omenja delovanje lokalnega narkokartela v sodelovanju z naklonjeno policijo. Protestniki so vlado tudi pozvali naj pohiti z raziskovanjem identitete najdenih v nedavno odkritem množičnem grobišču, ki je vseboval 26 trupel, pri čemer se mnogi bojijo, da gre ravno za izginule študente.

Turške oblasti so v zadnjih treh dneh brez obtožnice zaprle najmanj 231 ljudi, med njimi tudi otroke, ki so prebežali iz obleganega mesta Kobane na turško sirski meji. Ker so bili iz Kobaneja evakuirani tako pozno namreč turška vojska sumi, da pripadajo kurdski milici YPG (izg. je-pe-ge), ki brani Kobane pred napadalci Islamske države. Domnevni borci so sedaj zaprti v šoli blizu turškega mesta Suruc (izg. Suruč), zaradi arbitrarne narave njihovega pripora pa so poskušali tudi že z gladovno stavko, ki pa so jo prekinili, ko so turški vojaki, ki jih stražijo, hrano odtegovali tudi zaprtim otrokom.

Tožba Sirca Abuja Wa'el Dhiaba, bivšega zapornika v Guantanamu zaradi ponižujočega načina prisilnega hranjenja, je razkrila nekaj novih dejtev o tej metodi, ki jo ameriška vojska uporablja za gladovno stavkajoče zapornike. Na zveznem sodišču smo tako lahko slišali pričanja različnih zaposlenih v Guantanamu in izvedeli, da lahko zaporniki izbirajo okus hranljivih tekočin, s katerimi jih prisilno hranijo, zaporniki, ki se lepo obnašajo pa so včasih lahko prisilno hranjeni v skupinah. Če vojaki dobro ocenijo tvoje obnašanje, lahko med hranjenjem zapornik tudi gleda televizijo ali dobi mehkejši stol. Dhiab je bil sicer eden bolj problematičnih zapornikov, kar gre najbrž tudi pripisati dejstvu, da je bil šest let zaprt brez obtožnice.

Osma

Uvod v serijo britofov o temah povezanih z domorodnimi  ljudstvi smo prejšnji teden začeli z novico o malodane popolnoma neuporabnih konferencah, ki govorijo o in ustvarjajo dokumente vezane na pravice, ki bi jih morala imeti domorodna ljudstva. Serijo v današnjem jutru nadaljujemo z enim izmed neštetih primerov, ki ne kažejo zgolj tega, kako domorodna ljudstva nimajo skoraj nikakršnih pravic, pač bomo pokazali tudi kako denar iz vseh koncev in krajev pripomore k takšnemu ravnanju.

Govorimo o gradnji hidroelektrarne Gilgel Gibe III, ki ga s pomočjo dobička željnjih prijateljev iz mednarodne skupnosti na reki Omo gradi etiopijska vlada, ter kakšne posledice bo njegovo dokončanje imelo na agro-pastoralne skupnosti v južnem delu doline Omo v Etiopijji, ter v okolici jezera Turkana v Keniji.

240 meterski jez hidroelektrarne Gilgel Gibe III bo, ko bo dokončan, imel 1870 megawatov električnega donosa, ki ga Etiopija kani prodajati Keniji, Sudanu, Džibutiju ter Somaliji. Hidroelektrarna ne bo vplivala zgolj na življenje okoli reke Omo v Etiopiji, pač bo znantno posegla tudi v življenja skupnosti v okolici kenijskega jezera Turkana, ter njihovo okolje. Študije namreč kažejo, da naj bi se, ko bo monstrum Gilgel Gibe III začel delovati, gladina jezera Turkana, ki se napaja z reko Omo znižala za dvajset metrov, kar naj bi 6400 kvadratnih kilometrov veliko puščavsko jezero sčasoma spremenilo v dve majhni.

To da sta obe območji, Spodnja dolina reke Omo, ter jezero Turkana pod Unescovo zaščito, ne nudi prav nikakršne varovalke pred tovorstnimi megalomanskimi projekti. Poleg gradnje hidroelektrarne je etiopska vlada v okolici jezu že leta 2008 pričela z velikimi komercialno kmetijskimi projekti, v katerih je bilo do sedaj zavoljo ustanavljanja plantaž sladkornega trsa namenjenih več kot 450 000 hektarov zemlje.

V Etiopiji in Keniji je zaradi jezu tako ogrožen način življenja vsaj pol milijona ljudi.

Ljudstva Kwegu, Bodi, Suri, Mursi, Nyangatom, Hamer, Karo in Dassenach,ki živijo na območju Spodnje doline reke Omo, so bila zaradi geografije precej izolirana od ostalega dogajanja v državi. Tradicionalno so se preživljala z obdelovanjem zemlje ter pašo na območju, ki ga je poplavljala reka Omo. Trenutno se poleg prisilnih selitev v, iz strani vlade zgrajene vasi, soočajo tudi z malodane prisilnim delom na plantažah sladkornega trsa. Etiopijska vlada vse to ponosno zagovarja, češ da bo hidroelektrarna v regiji omogočila 150 000 delovnih mest, prej našteta ljudstva pa so po njihovem tako ali tako potrebna civiliziranja.

Na obalah jezera Turkana živi 100 000 ljudi, 200 000 agro-pastoralistov iz etničnih skupin Turkana, El Molo, Rendille, Samburu ter Gabbraand pa je odvisnih od obdelovalnih površin in pašnikov, ki se prav tako nahajajo ob jezeru. Z upadom gladine jezera, njegovim krčenjem ter posledičnim izginotjem sezonskih poplav se poleg že vsega omenjenega v regiji večajo tudi možnosti konflikotv.

Etiopska vlada kljub apokaliptičnim napovedim mnogih okoljevarstvenih poročil še vedno zagovarja, da se gladina jezera na bo znižala in da bo življenje ostalo isto.

1,5 milijarde evrov težek projekt Etiopiji iskreno pomagata financirati Indija ter Kitajska. Iz zgodbe sta se zaradi pritiskov nevladnih organizacij, po tem, ko sta za projekt že prispevali 800 milijonov dolarjev umaknili ZDA ter Velika Britanija. V maniri ‘’mi imamo pri tem projektu čiste roke’’ zdaj obe državi pridigata o tem, kako Kitajska, Indija in Etiopija z gradnjo hidroelektrarne kršijo celo vrsto človekovih pravic. Hidroelektrarna Gilgel Gibe III naj bi začela v začetku naslednjega leta.