7.00

Tokrat namesto z novicami iz tujine začenjamo v Sloveniji. Državni zbor je po sedemurni seji z enainpetdesetimi glasovi za in osemindvajsetimi proti sprejel novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki istospolnim parom podeljuje pravico sklenitve zakonske zveze ter posvojitve otrok. Z izključitvijo dikcije spola iz opredelitve zakonske zveze istospolno usmerjeni postajajo upravičeni do enakih pravnih, ekonomskih ter socialnih ugodnosti kot heteroseksualni pari. Podporo noveli zakona so izrazili v Združeni levici, Socialnih demokratih ter večina poslancev Modrega centra. Med da in ne so cincali poslanci Desusa, proti pa so se kot pričakovano opredelili poslanci Slovenske demokratske stranke in Nove Slovenije.

Medtem je v ameriškem kongresu izraelski premier Benjamin Netanjahu na povabilo republikanca Johna Boehnerja zganjal paranojo in svaril proti sprejetju dogovora z Iranom glede njegovega jedrskega programa. Ta naj bi - kot smo vajeni poslušati - omogočil proizvajanje jedrskega orožja. Pogajanja, ki med ameriškim državnim sekretarjem Johnom Kerryjem in iranskim zunanjim ministrom Mohamedom Džavadom Zarifom tečejo v Ženevi, so kljub tej intervenciji potekala naprej. Prav tako se ni pretirano vznemirjal predsednik Barack Obama, ki se zaveda, da Netanjahu v svojem govoru ni odkrival tople vode.

Prvi sklop jutranjih novic zaključujemo v razbrazdanih prostranstvih Iraka. Tam se nadaljuje vladna ofenziva na mesto Tikrit. Vojska do mesta, ki predstavlja največji preskus njihovih vojaških sposobnosti doslej, še ni prišla. Zavzetih pa je bilo več vasi in mestec ob poti, ki peljejo k trenutno glavni tarči napadov. Če in ko Tikrit pade nazaj v vladne roke, bo vlogo glavne tarče po vsej verjetnosti prevzelo glavno oporišče Islamske države v Iraku, mesto Mosul.

Čez eno uro bo govora o praksi seljenja predavanj iz prostorov javne univerze v zasebni prostor, ki ga v našem primeru predstavlja kavarna Ziferblat.

8.00

Na ljubljanski Vegovi je kavarna Ziferblat, trinajsta podružnica ruske kofetarniške verige, ki jo je leta 2011 ustanovil Ivan Mitin. Koncept, ki serijo objektov individualizira v razmerju do neskončnega raznoterja ostalih coffeehousov, temelji na drugačni obliki plačila. Namesto za popito in pojedeno plačaš za čas, ki ga preživiš v njej. Ob plejadi raznovrstnih dejavnosti, ki potekajo v kavarni, nas bo v oči zbodla predvsem tista, poimenovana Ziferblatova univerza. Vsak ponedeljek ob šestih zvečer imate namreč možnost, da med obiskom kavarne poslušate predavanja profesorjev z vseh možnih akademskih področij, s čimer naj bi kavarna poskušala preseči zamejenost znanja, ki ga posameznik prejme preko študijskega programa, v katerega je vpisan.

V kavarni so tako od novembra, ko se je praksa začela, predavali tudi univerzitetni profesorji - omenimo lahko Blaža Repeta z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani, Zvezdana Pirtoška in Boštjana Bajca z Oddelka za psihologijo, Rajka Muršiča z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, Mirka Bizjaka z ljubljanske Zdravstvene fakultete in tako naprej.  

Da se predavanja izvajajo izven zamejenega prostora, ki ga predstavlja univerza, samo po sebi ne more biti slabo. Širjenje znanja, ki presega zastranitve, zvezane z uradnim kurikulom, prav tako ni nekaj, nad čimer bi se morali pritoževati.

A ločnica, ki poteka med univerzo in njej zunanjim prostorom, ni edina, predvsem pa ni že sama po sebi razlika med javnim in zasebnim. Odmik od javnosti pa se gotovo zgodi, ko se učna ura izvede v lokalu, ki udeležencem predavanj v skladu s pravili svojega hišnega reda zaračunava čas prisotnosti. Tak primer je ravno kavarna Ziferblat.



Tu bi lahko govorili o obliki križanja interesov med neprofitno naravnano javno univerzo in raznimi zunaj univerzitetnimi zastonjskimi kurzi na eni strani ter profitno naravnanim lokalom na drugi. S tem ko slednji prevzema predavanja prvega, dejavnost neodvisno od njene vsebine preobraža iz javnosti prosto dostopnega izobraževanja v zasebno naravnan biznis. Druge opcije sploh ni - dolžina predavanja v okviru hišnega reda prostora njegove izvedbe že sama po sebi implicira plačilo, katerega hrbtna stran je profit lastnika prostora.

To, da strošek spet ni tako huronsko visok - za dve uri boste odšteli približno šest evrov -, ne izbriše dejstva, da dejavnosti, kot je ta, načenjajo integriteto univerze kot javne in vsem dostopne institucije ter s tem krepijo trdnost načela, ki dostopnost informacij razume skozi prizmo tržnosti.

 O stičiščih javnega in zasebnega je tokrat govoril Matija Jan.