Ob 10h:

Elektorski kolegij je potrdil zmago predsedniškega kandidata Joeja Bidna. Ta je dobil 7 milijonov glasov državljank in državljanov več kot Donald Trump, elektorskih glasov pa je od potrebnih 270 dobil 306. Tako je kolegij, za razliko od zadnjih volitev, glasoval v skladu glasovanja ljudstva – torej tisti, ki je dobil več civilnih glasov, je na koncu pobral tudi največ elektorskih. Elektorji v slabi polovici držav namreč niso zavezani k spoštovanju glasov državljanov, pač pa se lahko odločijo, da glas oddajo tistemu kandidatu, ki ga osebno preferirajo. 

Dobro jutro, poslušate zgodovinski BritOFF. Danes se bomo posvetili dvema primeroma, ko ameriškega predsednika ni izbral elektorski kolegij, pač pa kongres. A najprej, kako elektorji sploh delujejo?

Elektorje izbere vsaka politična stranka sama, okoli tega, kdo je lahko elektor in kako se mora obnašati, pa pravzaprav ni večjih pravil. Ne smejo biti člani kongresa ali imeti katere druge zvezne funkcije, torej so to večinoma upokojeni politiki, aktivisti, državni in lokalni predstavniki ali sorodniki kandidatov. Vsaka zvezna država ima toliko elektorjev, kolikor ima poslancev v kongresu. Ko določen kandidat zmaga, so elektorji njegove stranke izbrani za predstavnike države, ki odločitev formalizirajo. Ker so navadno pripadniki določene stranke, je za pričakovati, da bodo volili v skladu s tem. To ni vedno tako; na predsedniških volitvah leta 2016 je bilo kar 7 tako imenovanih nevernih elektorjev, ki so glasovali v nasprotju z obljubami. Kaznovani so za to lahko v le 16 državah, v 32 pa so k temu le formalno zavezani. 

Večinoma, tako ali drugače, elektorjem uspe izbrati predsednika. Redko pride do situacije, ko imata oba kandidata nezadostno količino glasov ali pa je izid neodločen. Do tega pride, ko elektorji glasujejo za kandidate tretje stranke, ki glasove razdeli na tri ali več, kar ne zagotavlja možnosti, da bi eden izmed kandidatov dobil 270 glasov, kolikor jih potrebuje za izvolitev. Takrat o tem odloča predstavniški dom. 

To se je zgodilo trikrat. Prvič leta 1801, potem 24 let kasneje ter končno še leta 1837. V obeh primerih predsednika ni izbral kolegij, marveč ga je izbral predstavniški dom. Seveda takrat dve dominantni stranki še nista bili popolnoma oblikovani, zato bi danes težje prišlo do podobnega rezultata. 

Leta 1800 sta se za predsedniški stolček potegovala Thomas Jefferson in John Adams. Ker so bili volilni listi iz zvezne države Georgie nepopolni, je odločitev padla v roke senata. Elektorji namreč niso razlikovali med glasovi za predsednika in podpredsednika, zato sta Aaron Burr in Jefferson prejela vsak po 73 glasov. Izbira zmagovalca je padla v roke predstavniškega doma, to pa je zavleklo volitve v leto 1801. V takem primeru poslanci delujejo kot zvezna delegacija, kandidat pa mora osvojiti preprosto večino. To je po šestih dneh razgovora uspelo Jeffersonu, ki je prejel 10 delegacij zveznih držav. So pa zaradi teh volitev sprejeli 12. amandma, ki omogoča dva volilna lista, enega za predsednika in drugega za podpredsednika – do takrat je namreč veljalo, da to avtomatsko postane poraženec. 

Na predsedniških volitvah leta 1824 so medsebojno tekmovali štirje kandidati, od katerih je največ elektorskih, pa tudi ljudskih glasov dobil Andrew Jackson, a vseeno ni dobil večine, torej 131 elektorskih volilnic. Zato se je odločanje o predsedniku preselilo v predstavniški dom, kjer so pa na volitvah sodelovali le trije najvišje uvrščeni kandidati. Tako je kandidat Henry Clay odpadel in se odločil, da bo svojo podporo – takrat je bil namreč govorec predstavniškega doma – namenil kandidatu Johnu Quincyju Adamsu. Adams je res zmagal na volitvah, s trinajstimi glasovi zveznih držav; sledil je Jackson s sedmimi in Crawford s štirimi.

Leta 1836 sta se za predsedništvo in podpredsedništvo skupaj potegovala Martin Van Buren in Richard Mentor Johnson. Tokrat se spori niso odvijali okoli predsedniškega kandidata, marveč je bil Johnson tisti, ki mu je zmanjkal le en glas do večine, čeprav sta z Van Burnom zmagala ljudske volitve v dovolj državah, da bi morala dobiti večino. To se je zgodilo, ker so vsi elektorji Virginije, skupaj jih je bilo 23, prebegnili k drugim strankam, čeprav je volitve tam zmagal Johnson. V predstavniškem domu je leta 1837 vendarle dobil mesto podpredsednika. 

Zaradi nepredvidljivosti in nezanesljivosti elektorskega kolegija se z vsakimi volitvami pojavijo tudi prizadevanja, da bi sistem ukinili. Nenazadnje daje izbrani peščici ljudi moč odločitve poteka volitev, ki ni nujno v skladu z voljo ljudstva. 

Ob 8h:

Župan Mestne občine Ljubljana Zoran Janković je skupaj z mestnimi svetniki, a brez zastopnikov SDS, vložil kazensko ovadbo proti uredniku glasila Demokracija, Jožetu Biščaku, in njegovemu uslužbencu, Aleksandru Škorcu. Slednji je sestavil sporni zapis, v katerem poveličuje belo raso in njene karakteristike. To utemeljuje z argumentacijo, da je vendarle bil tudi Jezus bel, da so belci od Boga izbrana rasa ter da bo bog ustvaril bolezen, ki bo prizadela nebele rase. Ja, tisti Jezus, glavni lik zgodbe, izvirajoče z Bližnjega vzhoda, je bil nedvomno bele rase. Zagotovo je prav ta bizarnost razlog, da se Demokracija obtožb rasizma in razpihovanja sovraštva brani s trditvijo, da je zapis le satira. MOL ni edini, ki je vložil ovadbo, to je že prejšni teden storil tudi filozof Boris Vezjak.

Madžarski parlament je sprejel zakon, ki istospolnim parom prepoveduje posvojitev otrok, saj zakonsko zvezo definira izključno kot heteroseksualno. Otroka lahko posvoji le poročen par oziroma samska oseba z dovoljenjem ministra. Hkrati so spremenili ustavo tako, da se spol zapiše ob rojstvu in ga je nemogoče spremeniti. To počnejo v imenu varovanja mladičev pred škodljivimi zahodnimi vplivi in ideologijami. V šolah bodo morali imeti več kot nevtralen odnos do religije – seveda krščanske – in, če je že treba, odklonilno predstavljati vprašanja skupnosti LGBTQ+. Morda bo pa imel največji pomen spremenjen volilni zakon – tako bodo morale imeti stranke za nastop na državnih volitvah kandidate v vsaj štirinajstih od devetnajstih provinc in več kandidatov kot doslej. 

Ameriška uprava za hrano in zdravila, krajše FDA, je odobrila prve domače koronske teste. Ta bo stal slabih 25 evrov, rezultati bodo se pa prikazali po dvajsetih minutah na aplikaciji na telefonu. Gre za antigenske teste, pri katerih bris vzamejo iz nosu, v samem delovanju pa so dokaj podobni testom nosečnosti. Test pri osebah s simptomi pravilno ugotovi okužbo v 96 odstotkih, negativni rezultat pa je 100-odstotno pravilen.