DESETA

Evropski voditelji so ta teden praznovali okroglo, 60. obletnico podpisa Rimske pogodbe. Ta je skupaj z Maastichtsko pogodbo iz leta 1992 ustavni temelj Evropske unije. Če se nekoliko pomudimo pri tem 60 let starem dokumentu, opazimo, da paradoksalno razrešuje lažno nasprotje med nacionalno suverenostjo in evropsko povezanostjo. Namreč, prav Rimska pogodba, ki je za prvotnih 6 članic Evropske gospodarske skupnosti prvič v zgodovini uvedla skupni evropski trg, je hkrati povezala evropske države med seboj ter posameznim nacionalnim državam omogočila večjo suverenost. Kako je to mogoče, se sprašujete. Jedro skupnega evropskega trga je bila vzpostavitev brezcarinskega območja znotraj Evrope za proizvode, ki so nastali v tem območju. Ti proizvodi so bili seveda proizvedeni v skladu z nacionalnimi zakonodajami in bolj kot kadarkoli prej v zgodovini so bile v upravljanje podjetij vključene prav nacionalne delavske in kmečke organizacije. Seveda so si korist od tega obetali tudi proizvajalci in politika, ki jim delavski upori niso več grozili tako neposredno, saj so bili nevarni razredi prvič zares udeleženi pri oblasti.

Praznuje pa pomembno obletnico letos tudi drugi ustavni temelj Evropske unije, že prej omenjena Maastrichtska pogodba, ki letos obeležuje 25 let od svojega spočetja leta 1992. 35 let, kolikor je časa preteklo med podpisom Rimske in Maastrichtske pogodbe, se je na strukturnem nivoju Evropske skupnosti spremenilo bore malo. A Maastrichtska pogodba je zlata leta Evropske unije prekinila. Tako kot Rimska pogodba pred 60 leti je poskušala razrešiti določeno politično-ekonomsko krizo, v kateri so se znašle vodilne evropske države. Če so v Rimu evropski voditelji ugotovili, kako pomiriti revolucionarno delavstvo, so pred 25. leti v Maastrichtu pogruntali, kako z Rimsko pogodbo podeljene mehanizme ljudskega nadzora množicam odvzeti. V tej luči pridejo sprememba iz skupnega v enotni evropski trg, uvedba evra in nasploh prestavitev ekonomskega odločanja na odtujeni, evropski nivo, medtem ko je nacionalnim državam preostala zgolj implementacija in upravljanje z negativnimi eksternalijami ekonomskih ukrepov.

Oče Evropske unije Jean Monnet je nekoč dejal: “Evropa bo skovana v krizah in bo vsota rešitev, sprejetih v teh krizah”. To velja tako za Rimsko kot za Maastrichtsko Evropo. A kakšno krizo rešujemo danes ter s katero pogodbo?

Od jubilejnih tem torej k najbolj aktualni dnevni evropski politiki, začinjeni s ščepcem humorja. Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske je sprožilo doslej še nikoli sproženi 50. člen Lizbonske pogodbe. Nič kaj slavnostno je Tim Barrow, britanski veleposlanik pri Evropski uniji, predsedniku Evropskega sveta Donaldu Tusku izročil pisemsko ovojnico, s katero je bil sprožen 50. člen. S tem pismom je Velika Britanija EU uradno obvestila o odločitvi za izstop. Brexit se je tudi uradno začel.

Predsednik Evropskega sveta Donald Tusk je bil ob tem grenkem trenutku v zgodovini evropske družine nekoliko užaloščen:

Tusk: Thank you and goodbye

A žalost na stran. Še kakšni dve leti bosta minili preden bodo nad odhodom kraljestva lahko zares žalovali. S sprožitvijo 50. člena namreč začne teči dvoletni časovni rok, v katerem mora članica EU, ki to ne želi več biti, sprovesti vsa pogajanja o njenem izstopu ter natančno določiti pogoje izstopa. Če bo dogovor dosežen v predpisanem roku, bo Evropska unija tanjša za eno državo še pred evropskimi volitvami leta 2019. V tem času bo potrebno določiti natančne pogoje izstopa, višino denarnih sredstev, ki jih Velika Britanija dolguje evropskemu proračunu, nove zunanje meje unije ter doseči strinjanje o prihodnji obliki sodelovanja med Veliko Britanijo in EU.

Prav pri vprašanju post-Brexit povezovanja Britancev in EU pa se zatika že zdaj. Za tiste, ki menijo, da se bo le malo spremenilo na relaciji otok-celina, bomo predvajali posnetek Michela Barnierja, glavnega evropskega pogajalca za Brexit:

Barnier: No cherry picking!

Zdaj, ko nas je Barnierjeva odločnost prepričala, da Velika Britanija ne bo mogla prosto izbirati, katere privilegije evropskih povezav bi želela ohraniti, preglejmo, kakšni so pogoji evropskih poslancev za Brexit. V javnost je ta teden pricurljal osnutek resolucije večjega dela evropskih parlamentarcev, v katerem so zarisani pogoji Brexita, kot ga vidi Evropski parlament. Za obe strani je vzpodbudno, da resolucija predvideva ureditev statusa 3,2 milijona državljanov EU v Veliki Britaniji ter 1,2 milijona Britancev v EU. Ti so trenutno v zelo prekernem položaju, ki pa ga, kot kaže, nameravata tako EU kot Velika Britanija urediti na način, da bo njihovo nadaljnje bivanje v izbrani državi zagotovljeno. Resolucija tako predvideva ureditev pravic omenjenih državljanov po principu recipročnosti, samo vprašanje državljanov pa smatra za prioritetno. Predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani tako izraža pragmatizem in optimizem:

Tajani: We have a drink with the UK.

Poleg optimizma in pragmatizma veseli Italijan Tajani kliče tudi k nazdravljanju. Resolucija Evropskih poslancev pa vendarle nakazuje vsaj dva zelo mogoča spora, ki lahko ogrozita kakršenkoli sporazum glede Brexita. Najprej od Združenega kraljestva zahteva, da še naprej priznava in spoštuje odločitve Evropskega sodišča, torej tudi v tranzicijskem času po Brexitu. Tovrstna zahteva je v nasprotju z najavami britanske predsednice vlade Therese May, ki je javnosti sporočila, da Velika Britanija ne bo resnično zapustila Evropske unije, če ne bo imela pod nadzorom tudi svojih lastnih zakonov.

Druga in bolj temeljna težava na obzorju so pogajanja o prostem trgovanju med Evropsko unijo in Veliko Britanijo. Resolucija sicer omenja prehodne dogovore kot del sporazuma o Brexitu, a njihovo veljavo zamejuje na tri leta. Hkrati prostotrgovinski sporazum pogojuje s temeljnim sporazumom o zapustitvi Evropske unije. Medtem ko je predsednica britanske vlade večkrat omenjala vzporedno sprejemanje dogovorov tako o izstopu kot o novi obliki trgovinske povezave, resolucija daje jasni signal, da bo Velika Britanija najprej morala sprejeti zakon o Brexitu, podati določena zagotovila državljanom EU v Veliki Britaniji ter urediti pravno situacijo evropskih podjetij. Šele ko bodo omenjeni pogoji izpolnjeni, se naj bi začeli pogajati o oblikah prihodnjega sodelovanja. Situacijo enostavno, toda slikovito naslika predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani:

Tajani: Divorce

Evropski parlament pa v resoluciji omenja tudi reverzibilnost Brexita. Čeprav verjetno s tem zgolj naslavlja proevropske Britance, pa resolucija kljub temu zaustavitev Brexita pogojuje s poravnavo računa. Velika Britanija bo namreč morala Evropski uniji izplačati tako stroške, nastale z Brexitom, kot dogovorjene proračunske postavke ter stroške za delovanje administrativnega aparata. Kako visoka bo cena izstopa, zaenkrat še ni jasno, a v javnosti se je pojavila številka 60 milijard evrov. Mayeva cifro zavrača in trdi, da bodo stroški gotovo manjši. In medtem ko Evropski parlament o konkretnih številkah zaenkrat še ne govori, pa je vendarle jasno, da bo šlo za milijarde. Tako vsaj Tajani:

Tajani: Billions and billions

A kljub obsežnem govoru o resoluciji Evropskega parlamenta ne smemo pozabiti, da Evropski parlament NI del ločitvenih pogajanj. V teh se z Veliko Britanijo pogovarjata Evropska komisija in Evropski svet. Ima pa Evropski parlament možnost sprejemanja resolucij in možnost veta. Kakršenkoli že bo dogovor o Brexitu, bo Evropski parlament imel možnost njegove zavrnitve. V tem primeru bo Britanija izstopila brez dogovora in vzpostavitev novih odnosov z EU bo toliko bolj težavna. Na strani evropskih institucij tako lahko pričakujemo igro dobrega in slabega policaja, kot se je izrazil predstavnik Evropske ljudske stranke Pedro Lopez de Pablo. Po njegovih besedah bo Evropski parlament tisti, ki se bo nenehno pritoževal o skoraj vsem. Ne glede na igro dobrega in slabega policaja pa se interesi Velike Britanije in Evropske unije oddaljujejo. Oziroma, kot pravi vodja Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu Manfred Weber:

Weber: I don't care about the City of London.

Še nekaj manj v nebo vpijočih novičk iz Evropskega parlamenta. Največja politična skupina v Evropskem parlamentu, Evropska ljudska stranka, je sprejela resolucijo, ki Rusijo obtožuje spodkopavanja evropskih liberalnih vrednot in demokracije. Moskva naj bi širila protievropsko propagando, vodila dezinformacijske kampanje ter podpirala protievropske politične sile. Prav tako resolucija omenja rusko hekersko grožnjo, ki naj bi bila hujša od kitajske. Evropski parlament je pred slabe pol leta že sprejel podobno resolucijo, ki Kremelj obtožuje financiranja evroskeptičnih političnih strank in gibanj znotraj evropske skupine.

Skupina nevladnih organizacij je v Evropskem parlamentu z dogodkom, naslovljenim Begunci s posebnimi potrebami: Spregledani in zapostavljeni, opozorila na pereč položaj tako ali drugače oviranih beguncev, ki so že dalj časa ujeti pred zidovi trdnjave Evrope. Tovrstni begunci so še posebej lahka tarča nasilnih napadov, ki vključujejo spolno in družinsko zlorabljanje, diskriminacijo ter izključitev iz dostopa do humanitarne pomoči, izobraževanja in zdravstva. Organizatorji dogodka so od Evropske unije zahtevali, da ta začne vključevati tako ovirane begunce v svoje humanitarne programe.

V prostorih Evropskega parlamenta ni več mogoče dobiti turškega časnika Daily Sabah, ki izhaja tudi v angleščini. Parlament je njegovo brezplačno razpečevanje v svojih prostorih namreč prepovedal. Pobudo za prepoved časnika, naklonjenega turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu, je dal nizozemski evropski poslanec Jeroen Lenaers iz vrst krščanskih demokratov, in sicer zaradi članka, ki naj bi razkrival gulenistično mrežo na Nizozemskem in s tem bolj kot ne ustvarjal lažni preplah. Predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani je nizozemskemu poslancu ugodil. Evropski parlament je tako prikrajšan za 6200 kopij tega časopisa. Na prepoved časopisa se je na enem izmed svojih volilnih shodov odzval tudi sam Erdogan s ponovnimi opazkami o evropskem fašizmu.

Oddaja je nastala v okviru projekta DeEP – Delovanje Evropskega parlamenta, ki poteka od novembra 2016 do junija 2017 in ga podpira Evropski parlament. Podana mnenja v oddaji so mnenja avtorjev oddaje in ne odražajo mnenj Evropskega parlamenta, slednji pa tudi ne odgovarja za uporabo podanih informacij v oddaji.

OSMA

Venezuelsko vrhovno sodišče si je podelilo zakonodajna pooblastila in s tem prevzelo naloge, ki naj bi jih sicer opravljala narodna skupščina. Slednja, kjer ima večino desničarska opozicija, naj ne bi upoštevala odločitev in navodil sodišča. Podporniki venezuelskega predsednika Nicholasa Madura se pridružujejo odločitvi sodišča ter opozicijo obtožujejo blokiranja sprejemanja rebalansa državnega proračuna v narodni skupščini. Opozicija pa medtem Maduro obtožuje državnega udara.

V Sarajevu sta potekala predstavitev in podpisovanje deklaracije o skupnem jeziku. Podporo deklaraciji je v Sarajevu izkazalo več kot dvesto lingvistov, književnikov, novinarjev in umetnikov iz Srbije, Črne Gore, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Deklaracija skupnega jezika ne poimenuje, a razločuje njegove štiri standardne različice, ki v vsaki državi nosijo drugačno ime. Tovrsten, arhaično rečeno, srbsko-hrvaški jezik deklaracija označuje kot policentričen. Deklaracija nasprotuje nasilnemu ločevanju med bosanskim, črnogorskim, hrvaškim in srbskim jezikom ter opozarja na negativne posledice tovrstnega razločevanja. Deklaraciji so predhodile regionalne konference v Beogradu, Podgorici, Splitu in Zagrebu, med podpisniki pa so med drugimi Rade Šerbeđija, Mirjana Karanović ter Boris Dežulović.

Avstrijsko zunanje ministrstvo je izdalo opozorilo avstrijskim državljanom turškega rodu. Odsvetovalo jim je potovanje v Turčijo, saj naj bi s tem tvegali aretacijo s strani turških oblasti. V zadnjih treh dneh naj bi Turčija ob vstopu v državo pridržala najmanj 10 avstrijskih državljanov. Za pridržanje turške oblasti niso podale nikakršnih razlogov, pridržani pa so poročali o pregledu njihovih mobilnih telefonov.