DESETA

Vlada je minuli četrtek izdala odlok o odvzemu rjavega medveda iz narave, po katerem je do konca septembra prihodnje leto predviden odvzem 200 medvedov. Za odstrel je predvidenih 175 osebkov rjavega medveda, odvzem še 25-ih pa je predviden zaradi izgub v nesrečah, bolezni živali ali drugih podobnih razlogov. Odstrel se bo izvajal od uveljavitve odloka do 30. aprila prihodnje leto, že do konca letošnjega leta pa bodo lovci lahko ustrelili do 140 rjavih medvedov. Gre za do sedaj najštevilčnejši odvzem, za katerega je strokovno mnenje vladi pripravil Zavod za gozdove Slovenije (ZGS). Po mnenju Roka Černeta z oddelka za gozdne živali in lovstvo pri ZGS je visoko število posledica številčnosti populacije rjavega medveda, ukrep pa je, kot je povedal pred časom za Večer, namenjen zmanjševanju škode pri ljudeh.

Po ocenah je letos spomladi v Sloveniji živelo slabih 1000 rjavih medvedk in medvedov oziroma 2,5-krat več kot pred 20-imi leti. Toda če je populacija rjavega medveda takšna, da jo je po mnenju stroke potrebno regulirati z rekordnim odstrelom, pa je bilo v obdobju med obema velikima vojnama 20. stoletja drugače. Časnik Jugoslovan se je v krajšem članku, ki mu bomo prisluhnili, 27. decembra 1930 posvetil lovu in populaciji divjih živali na Kočevskem, najslabše pa naj bi pri tem takrat kazalo prav medvedu.

“O Kočevskih medvedih in drugo

Glede na ogromne gozdove, ki so na Kočevskem, in na mnogoštevilno divjačino, ki prebiva v njih, bi vsakdo mislil, da je lovstvo pri nas veliko bolj razvito, kakor pa je v resnici. Temu so krive pred vsem velike materijalne žrtve, ki jih zahteva lovski šport. Lovski šport je lep, toda zvezan je z velikimi stroški, ki jih je nemogoče kriti s tem, kar da lov. Na to se še misliti ne sme. Sicer pa vemo, da ni nihče lovec zato, da bi si delal z lovom dobičke; poštenemu lovcu so materijalne koristi zadnja briga; lov mu je šport in zabava. Kdor je lovec, dokaže, da je velik ljubitelj narave in kaj jo bolj krasi kakor gozd?

Kaj bi bila Kočevska brez gozdov? Ravno zaradi njih se nekateri tako boje našega mesta, posebno pa ljudje v oddaljenejših krajih. Vsakdo si predstavlja, da leži naše mesto v kaki zapuščeni dolini, sredi ogromnih gozdov, polnih volkov in medvedov, ki za vsakim grmom prežijo na človeka. Vendar tako govore le oni, ki nimajo prav nobenega smisla za naravne lepote. Kakšen užitek ima človek od gozda, pa naj si bo poleti ali pozimi! Kako veličasten je pogled s Friedrihsteina na neizmerne gozdove, ki se širijo pod njim! In tega ne zna nihče bolj ceniti kakor lovec, tako nihče ne uživa narave kakor on. Ne hodi na lov zato, da postrelja čim več živali, ker s tem bi naravo kvaril, ampak zato, da se z njimi veseli in zabava. V zavesti, da bi gozd z izgubo svojih prebivalcev izgubil mnogo na svojem čaru, mora še podpirati njihovo oploditev. Strelja naj le one, ki so škodljive. Vendar tudi pri teh mora gledati, da jih čisto ne zatre.

Pri nas je medved na tem, da izumre. Dasi ne dela nikomur nobene škode, ga predvsem kmetje iztrebljavajo, ker mislijo, da ga morajo ubiti. Če bo šlo tako dalje, ga v nekaj letih ne bomo več videli v naših gozdovih. Bolj škodljiva in nevarna pa sta volk in merjasec, vendar se često pretirano piše o škodi, ki jo povzročata. Divjih prašičev je največ na Rogu in v gozdovih okoli Gotenice, odkoder prihajajo v kočevsko dolino. Največ pa je pri nas srn in zajcev. Pred vojno so na primer na enem lovu pobili 20 do 30 srn; to je sicer lepo število, toda v koliko je to koristno, je druga stvar. Med vojno pa so to divjačino precej iztrebili. Mnogo so jo ugonobili tudi kmetje. Zbralo se jih je več skupaj in najeli so več lovišč v zakup, nakar so začeli pobijati kar vse vprek. Zelo pa so se razplodili v zadnjih dveh letih zajci. Z novim zakonom se smejo streljati šele s 1. oktobrom. To je zelo koristno. Slabše so zastopane pri nas lisice in jazbeci. Precej je tudi divjih petelinov in jerebov.

Z lovom se pri nas bavijo pred vsem imovitejši ljudje na deželi in v mestu. Zaradi velikih stroškov, ki jih zahteva lovski šport, pa je uradnikom precej otežkočen ta šport. Vendar se je našlo tudi nekaj pogumnih uradnikov, ki se niso ustrašili izdatkov, ker vedo, da jim lov ne prinaša sicer materijalnih koristi, toda veliko več moralnih in športnik drugega ne potrebuje.”



 

OSMA

Vlada je tudi s Koordinacijo stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja našla skupni jezik in parafirala stavkovni sporazum. Pred podpisom sporazuma morajo o njem odločati še posamezni sindikati, in če se bodo z njim strinjali, bo stavka, napovedana za 5. december, preklicana. Za dogovor je bilo po besedah vodje koordinacije stavkovnih odborov Jakoba Počivalška ključno, da se je vlada strinjala z zvišanjem plač vseh javnih uslužbencev, tudi tistih do 26. plačnega razreda, v kar vladni pogajalci, po lanskih zvišanjih za to skupino, na začetku pogajanj niso pristajali. Že prejšnji teden so dogovor z vlado parafirali Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije in dva zdravstvena sindikata.  

Državni zbor je s 50 glasovi za in 31 proti izvolil Katjo Šugman Stubbs za ustavno sodnico. Šugman Stubbs, ki jo je predsednik Borut Pahor predlagal po predhodno izrečeni podpori koalicije, bo na ustavnem sodišču nasledila Jadranko Sovdat, ki se ji mandat izteče 19. decembra.



Ko smo pri imenovanjih, danes vsekakor ne moremo mimo fuzbala. Nogometna zveza Slovenije (NZS), je tudi uradno potrdila povratek Matjaža Keka na selektorsko mesto članske reprezentance. Kek in NZS sta sklenila sodelovanje za dva kvalifikacijska ciklusa, do leta 2022, pri vodenju reprezentance pa bosta nekdanjemu trenerju Rijeke pomagala Igor Benedejčič kot prvi trener reprezentance in Borut Mavrič kot trener vratarjev. Prva uradna tekma novega-starega selektorja čaka spomladi, ko se začnejo kvalifikacije za Evropsko prvenstvo 2020.