Ob 10ih:

Oblika vladavine se v evropskih državah od francoske revolucije dalje nagiba proti republikanski ureditvi. Tako je na stari celini od 50-ih suverenih in samostojnih držav nerepublikanskih le še enajst. Te so razdeljene na sedem kraljevin, tri kneževine in eno grofijo. Ena od kraljevin je tudi ustanovna članica Evropske unije – Nizozemska. Če je razvoj evropskih oblik vladavine šel iz monarhije do republike, je Kraljevina Nizozemska pri tem izjema. V današnjem idealno-zgodovinskem BritOFFu o svojevrstnem poteku državne vladavine te zahodnoevropske nižinske dežele.

Po razpadu naslednice rimskega cesarstva, frankovske države, leta 843, so dežele današnje Nizozemske in Belgije prehajale med plemiškimi hišami naslednjega pol tisočletja. Leta 1482 pa je po smrti Marije Burgundske oblast nad ozemljem prevzel njen sin Filip I., kralj Kastilije na Iberskem polotoku. Filip je prek svojega očeta Maksimiljana I., svetega rimskega cesarja, pripadal plemiški hiši Habsburg, ki je bila poleg vladavine v srednji Evropi takrat bolj znana po velikem vplivu na Iberskem polotoku. V naslednjih tridesetih letih je Habsburžanom uspelo združiti vsa iberska kraljestva z izjemo Portugalske v združeno kraljevino Habsburško Španijo.

Štirideset let kasneje sta se avstrijsko-nemška in španska veja Habsburžanov razcepili, leta 1556 pa je kot posledica tega 17 nizozemskih in belgijskih provinc postalo del Habsburške Španije. A tako je ostalo zgolj dobrih deset let. Leta 1568 je namreč Viljem Oranski, nosilec funkcije kraljevega namestnika ali stadtholderja, vodil upor sedmih provinc proti španskemu kralju Filipu II. zaradi vsiljevanja absolutističnega vladanja. Upor je bil uvod v osemdesetletno vojno med katoliško Habsburško Španijo in sedmimi protestantskimi nizozemskimi provincami. Republika sedmih združenih Nizozemsk ali Nizozemska republika je svojo samostojnost pod izvršnim vodstvom stadtholderja Viljema I. sicer razglasila že leta 1579, priznanje Španije in konec vojnega stanja pa je dosegla šele leta 1648 z mirovnim sporazumom v Münstru.

V naslednjih dveh stoletjih je Nizozemska republika razvila enega bolj zgodnjih kolonialnih imperijev in nadzorovala velik del svetovne pomorske trgovine. V tem obdobju so izvršilno oblast v republiki izvajali vodje iz rodbine Orange-Nassau – potomci Viljema I. Njihovo oblast je ob koncu 18. stoletja spodnesla francoska revolucija. Razsvetljenske ideje, ki so zajele nizozemsko prebivalstvo, so nasprotovale skoraj kraljevskemu upravljanju stadtholderjev. S podporo nove francoske republike so nizozemski uporniki pod vodstvom Patriotske stranke v tako imenovani batavski revoluciji leta 1795 izvedli državni udar in vzpostavili novo Batavsko republiko.

Batavska republika je obstajala zgolj enajst let. V tem času se je v novem nizozemskem parlamentu oblikovalo več nasprotujočih si skupin, vsaka s svojo predstavo o tem, kakšna naj bo nizozemska ustava. Ko je Napoleon Bonaparte leta 1804 postal francoski cesar, mu je samovolja nizozemskih politikov šla pošteno v nos, zato je dve leti kasneje s francoskim diplomatskim vplivom prisilil Nizozemce k umiku z oblasti in za nizozemskega kralja okronal svojega brata Ludvika. Tako se je končalo nizozemsko republikansko obdobje. Tako imenovano Holandsko kraljestvo, zgolj francoska vazalna država, je bilo štiri leta kasneje neposredno vključeno v Francosko cesarstvo.

Po Napoleonovem padcu leta 1815 in Dunajskem kongresu so v Evropi prevladala konservativna in restavracijska nagnjenja. Prav zato je bila oblast na Nizozemskem podeljena hiši Orange-Nassau, a tokrat ne kot stadtholderjem temveč kot monarhom. Pripadniki te rodbine opravljajo kraljevo funkcijo na Nizozemskem še danes.

Ob 8ih:

Indijska vojska je sporočila, da se je zgodil manjši spopad med indijskimi in kitajskimi vojaki v mejni indijski pokrajini Arunačal Pradeš. Spopad se je zgodil, ko so kitajski vojaki stopili na nikogaršnjo zemljo, ki je predmet konflikta med Indijo in Kitajsko. Po trenutno veljavnem dogovoru naj ne bi smela na tem ozemlju patruljirati nobena od držav. Po izjavi indijske vojske je do linije dejanskega nadzora ali de facto meje prišla kitajska vojska, indijska pa je odgovorila čvrsto in odločno, kar je povzročilo manjše poškodbe nekaj vojakov na obeh straneh. Poveljnika obeh strani sta se po informacijah indijske vojske kasneje sestala, da bi obnovila mir.

Incident se je zgodil manj kot dva tedna po zaključku vojaških vaj Indije in Združenih držav Amerike, ki sta jih vojski izvedli 100 kilometrov od spornega mejnega območja. Iz Pekinga trdijo, da so vaje kršitev dveh mejnih sporazumov Indije in Kitajske iz devetdesetih let. Skrajno severovzhodni del indijske zvezne države Arunačal Pradeš je sicer vzrok spora med Indijo in Kitajsko od leta 1962. Kitajska namreč šteje to območje za del južnega Tibeta in torej za svoje. Tokrat sicer ni šlo za prvi spopad med obema vojskama. Pred dvema letoma so se kitajske in indijske sile z golimi pestmi spopadle na severu Indije v dolini reke Galvan. Takrat je umrlo 24 vojakov, predvsem zaradi padcev s prepada. 

Ob 9ih:

Evropska unija je uvedla nov sveženj sankcij proti Iranu zaradi usmrtitev protestnikov in prodaje vojaških dronov Rusiji za potrebe vojne v Ukrajini. Zunanji ministri držav članic so 20im fizičnim in eni pravni osebi zamrznili premoženje v Uniji in prepovedali vstop vanjo. Zaradi prodaje dronov Rusiji pa so enake sankcije naperili proti štirim fizičnim in štirim pravnim osebam. Iran je v odziv na prejšnje sankcije več evropskim poslancem prepovedal potovanje v državo.

Na uvodni seji državnega sveta svétniki niso uspeli izglasovati predsednika drugega doma slovenskega parlamenta. Svétniki so v dveh krogih volitev izbirali med predstavnikom gospodarskih dejavnosti Jožefom Škólčem, predstavnikom lokalnih interesov Bojanom Kekcem in predstavnikom delodajalcev Markom Lotričem. Noben kandidat ni dobil zadostne večine v državnem svetu, kar je vsaj 21 glasov svetnikov.