V času tragedij radi poiščemo grešnega kozla, na katerega lahko prevalimo krivdo, vso našo tesnobo, jezo, strah in nemoč. V 13. stoletju, času zgodnjih izbruhov bubonske kuge v Evropi, smo ta mehanizem preizkusili tudi na mačkih. Natančneje, papež Gregor deveti je črne mačke v papeški buli označil za inkarnacijo hudiča in s tem prispeval k poboju mačk ter še večjemu neoviranemu širjenju kuge. Ali pač? V današnjem zgodovinskem BritOFFu o vplivu te papeške bule na populacijo mačk in širitev kuge v krščanskem svetu. 

Zgodba gre torej tako: papež ukaže poboj mačk, ljudje jih skoraj iztrebijo in sto petdeset let kasneje se jim to maščuje. Ko namreč pridejo podgane s kužno bakterijo, nimajo dovolj mačk, ki bi jih pobile. Epska zgodba o človeški neumnosti in tem, kako smo sami sebe zabodli v hrbet. A skorajda nič v tej zgodbi ne drži. 

Dejstvo je torej, da je papež Gregor deveti leta 1223 ali pa 1224 spisal bulo. A v nasprotju s slabimi povzetki v nestrokovnih člankih, črnih mačk ni označil za inkarnacijo hudiča in ukazal njihove usmrtitve. Njegov cilj je bil mnogo skromnejši. Od nemškega inkvizitorja je prejel obvestilo o satanskem kultu, zato je mestu Mainz poslal opis kulta. Bulo je torej poslal mestu kot svarilo. V tem kultu naj namreč bi privrženci med drugim poljubljali žabe v velikosti peči, da bi odstranili svoj spomin na krščansko vero. Po poljubu žabe na zadnjico naj bi novinci kulta videli oživeti kip črne mačke. Tudi to mačko naj bi poljubljali na rit in se do kipa obnašali kot ikone gospodarja, torej hudiča. V buli pa ni niti besede o kakšnem ukazu poboja mačk. 

Priljubljena zgodba nato trdi, da se je število mačk po izdaji bule močno zmanjšalo. Dokazov o močnem zmanjšanju mačje populacije ni. Poboji mačk so se nedvomno dogajali, pred in po buli, a niso resno ogrozili številčnosti mačk. Verjetnost, da so se poboji dogajali zaradi bule, je izredno majhna. Bula namreč ne ukazuje poboja mačk in je bila poslana zgolj enemu mestu. Hkrati pa je bila napisana slabih 150 let pred prihodom kuge v Evropo. V času masovne nepismenosti pa najbrž nihče ne bi še 150 let ubijal mačk zaradi ene bule. Okej, kaj pa je potem dejansko povzročilo poboje mačk? 

Včasih vraževerje, včasih pa dejstvo, da so se mačke v nekem mestu preveč razširile. Mačke kristjanom naj ne bi bile ljube, saj niso ustvarjene zato, da bi služile človeku. Mačke vendar ne moreš pripraviti do ničesar, česar sama ne želi početi. Vsa ljudstva pač niso delila mnenja s starimi Egipčani. Kelti, na primer, so nasprotovali mačkam še pred prihodom krščanstva. Pred in po buli so med ljudmi krožile govorice o satanskih obredih, v katerih se hudič pojavi v podobi črne mačke. Nekateri so mačke kot predstavnice zla pretepli do smrti. Mnoge mačke so bile zažgane skupaj s čarovnicami ali pa namesto njih. Na praznik svetega Janeza so v srednjem veku črne mačke metali v vreče in jih zažigali na grmadah. Verjeli so namreč, da se 24. junija čarovnice preobrazijo v mačke in v tej podobi širijo zlo. Z zažigom mačk so torej verjeli, da ubijajo čarovnice same. Ali pa mesto Ypres, kjer so zlo v mačji podobi odganjali z metanjem mačk s stolpa. Tam so mačke med vsaj 15. in 19. stoletjem metali z mestnega zvonika enkrat letno. Če je imelo mesto dobro leto, so umorili manj mačk, in obratno. 

Tretja trditev je, da manj živih mačk pomeni več živih podgan, ki v kožuhih prenašajo bakterijo bubonske kuge. To, da pomanjkanje mačk povzroči naraščanje števila podgan, drži. Vpliv tega na širjenje kuge pa je dvomljiv. Bakterijo yersinia pestis namreč lahko na kožuhu prenašajo podgane, psi in mačke. Četudi bi število mačk v času črne kuge bilo večje in s tem število podgan manjše, ni dokazov, da bi to ustavilo širjenje kuge, saj bi jo namesto podgan pač širile mačke. 

Menim, da se je zgodba o krivdi papeža Gregorja in povzročitvi kuge zaradi njegove bule prijela, ker vsebuje nauk o pravici skazici. Češ, ubili smo ravno tisto, kar bi nas rešilo! Plus, mačjeljubci morda verjamejo, da si družba, ki meče mačke s stolpov, zasluži pogubno kugo.