Globalna pandemija je poleg zdravstvene oskrbe močno načela tudi trgovske povezave po svetu. Toda poleg pomanjkanja tehnoloških dobrin, kot so polprevodniki, je na trgu prišlo do povečanega povpraševanja po energentih in višjih cen, ki so ponekod prinesle višje položnice, drugod celo vrste pred bencinskimi črpalkami. A tovrstne krize niso novost in v današnjem BritOFFu se bomo posvetili področju energetike decembra leta 1973 na naših tleh.

Leto 1973 je del sveta zaradi političnih povezav ostal brez dovoljšnje količine nafte. Razlog je bila odločitev arabskih držav, da omejijo proizvodnjo energentov in uvedejo embargo zoper Združene države Amerike in druge države, ki so v jomkipurski vojni podprle Izrael. Podobno strategijo so tiste arabske države, ki niso bile neposredno v vojni z Izraelom, ubrale že med šestdnevno vojno leta 1967, a tedaj neuspešno. Leta 1973 je embargo uspel. Več evropskih držav je prepovedalo nenujne nedeljske vožnje, Velika Britanija je začasno uvedla tridnevni delovnik. Tudi ZDA je bila kljub lastni naftni proizvodnji primorana uvesti sistem varčevanja z gorivom, med drugim tudi s pomočjo sistema, podobnega sistemu sodih in lihih dni. Skupaj z naftno krizo je nastopila tudi globalna oziroma bolje rečeno zahodna recesija, s katero se je zaustavil ekonomski razcvet, ki je vsaj v ZDA trajal že od sredine 40. let prejšnjega stoletja.

Kje pa so v tem bili naši konci? Jugoslavija se je kot ena izmed vodilnih držav gibanja neuvrščenih izognila sankcijam, a je tudi njo prizadela energetska kriza in to na več frontah. Država je zaradi nizkih zalog goriva pozivala k varčnosti udeležencev v prometu, a so bile poleg tega republike izpostavljene tudi pogostim izpadom električne energije. Za tedanjo Socialistično republiko Slovenijo je bila slednja bolj relevantna. Utrditev in izboljšanje električnega omrežja je bila ena izmed osrednjih tem v 70. letih, uvodno s konferenco Jugoslovanskega komiteja Mednarodnega sveta za velike elektroenergetske sisteme leta 1970 v Dubrovniku. Tam je bil predložen koncept izgradnje 380-kilovatnega, kasneje 400-kilovatnega, električnega omrežja Jugoslavije. Projekt je predvideval izboljšano omrežje in vključitev novih termoelektrarn in jedrskih elektrarn v posodobljeno omrežje. Od idejnih projektov za jedrske elektrarne, ki bi stale v Krškem in še v Dolskem pri Ljubljani, na Dravskem polju, pa na otoku Viru, v mestu Dalj na Donavi ter v Prevlaki na Savi se je uresničil zgolj eden. Za Slovenijo so bile nove investicije ključnega pomena, saj so bile redukcije električne energije ob izpadih novo zgrajenega 4. bloka termoelektrarne Šoštanj stalen pojav. O tovrstnih dogodkih pričajo tudi članki časopisa Delo.

Prvi teden decembra leta 1973 je bil za Slovenijo precej specifičen po energetski plati. V Delu lahko 3. decembra izvemo, da so po praznikih bile znova predvidene redukcije električne energije. Kot osrednji razlog za redukcije je članek navedel popravilo kotla 3. bloka TEŠ-a, hkrati pa je bil zaradi zgodnje zime uvoz iz drugih republik in tudi iz tujine bistveno težji, tako da je država namesto 3 in pol milijona kilovatnih ur od zunaj dobila le milijon in pol. Članek dalje navaja, da so zaloge bile nizke zaradi mraza in nizkega vodostaja rek ter ostalih voda, zato je združeno podjetje za distribucijo električne energije Slovenije pričelo z omejitvami. Namesto sprva predvidene 20-odstotne omejitve za pogodbene odjemalce in 10-odstotne za ostale, je podjetje porabo omejilo za 30-odstotkov za pogodbene odjemalce, za ostale pa za 20-odstotkov.

Da stanje še zdaleč ni bilo nedolžno ali hitro odpravljivo, kažejo članki naslednjih dni. Tako je 4. decembra Delo pisalo, da prihaja do ustavitev del širom Slovenije, hkrati pa prihaja tudi do težav z ogrevanjem tam, kjer so se popolnoma preusmerili na elektriko. Združeno podjetje za distribucijo električne energije Slovenije je sicer napovedalo, da se preskrba z električno energijo ne bo izboljšala vse do naslednjega dne ponoči. Stanje se je sicer zaradi uspešnih popravil termoelektrarn Trbovlje, Plomin v Istri in vnovičnega obratovanja bloka termoelektrarne Kosovo ter varčevanja v Srbiji popravilo, a so omejitve ostale v veljavi. Slovenija tudi ni bila edina prizadeta republika, zagrebški dopisnik Dela je poročal, da elektriko v mestu izklapljajo vsakih osem ur. Toda nekoliko bolj pozitivno napoved je grobo prekinil izpad termoelektrarne Tuzla 7. decembra, ki je najbolj prizadel odjemalce na hrvaškem in bosansko-hercegovskem območju, Sarajevo pa je na ta dan ostal skorajda brez električne energije. Na Hrvaškem pa so kljub velikim stroškom znova pognali že konzervirani termoelektrarni Reka in Raša. 

Vse to kaže na krhkost tedanjega jugoslovanskega in tudi slovenskega omrežja, ki so ga distributerji postopoma odpravljali. Danes se zdi skorajda neverjetno, da bi ostali brez električne energije, razen po spletu težkih okoliščin. Hkrati pa tovrstno spominjanje opozarja na potrebo po tehtnem premisleku, kakšno bo slovensko elektroenergetsko omrežje, sploh po upokojitvi TEŠ-a zaradi okoljskih razlogov.