Včeraj so Turki obeleževali prvo obletnico smrti Berkina Elvana, petnajstletnika, ki ga je policija med protesti v parku Gezi v glavo zadela s pločevinko solzilca, zaradi česar je po več kot 8 mesecih kome umrl. Berkin od takrat velja za simbol upora proti avtoritarni vladi stranke AKP. Tudi zato je bila včeraj policija pripravljena, policisti v civilu pa so z aretacijami že v kali zatrli najmanjši poskus protesta. Največ ljudi, okoli 8.000, se je zbralo v istanbulski soseski Kadikoy, najbolj napeto pa je bilo v soseski Okmeydani. Tam je protestnike ob poskusu pohoda do Berkinovega groba z vodnimi topovi in solzilcem ustavila policija, čemur je sledil spopad. Ta je na strani policije vključeval vodne topove, oklepnike, solzivec, gumijaste naboje ter pretepanje in arbitrarne aretacije; na strani protestnikov, predvsem komunističnih milic, pa pirotehniko, grajenje barikad in tudi nekaj razkazovanja strelnega orožja. Večja protesta sta potekala še v Ankari in Izmirju, kjer sta bila prav tako nasilno razgnana, srednješolci po celi Turčiji pa so se svojega padlega kolega spomnili z množičnim bojkotom pouka.

Vodja policije v Fergusonu Thomas Jackson je odstopil s svojega položaja. Če ni bilo dovolj večtedensko protestiranje meščanov po policijskem uboju najstnika Michaela Browna, pa so bila očitno dovolj zadnja razkritja. Zvezna preiskava je namreč pokazala, da je bila večinoma belopolta policija pri delu v pretežno temnopoltem Fergusonu rasistična oziroma da je temnopolte prebivalce obravnavala bistveno bolj sumničavo. Po tem razkritju je ameriški pravosodni minister Eric Holden napovedal, da bo ostro ukrepal in policijo v Fergusonu morda celo razpustil, kar je bil očitno za Jacksona dober znak , da je čas za odstop.

Kolumbijsko vrhovno sodišče je potrdilo sodbe nižjih sodišč in Alexandru Ortizu prisodilo 23 let zapora zaradi umora nekdanje partnerke. Primer je zanimiv, ker je bil Ortiz obsojen zaradi femicida, ki je kot posebna kategorija v Kolumbiji opredeljen šele dobrega pol leta. Za femicid se smatrajo umori žensk, pri katerih ne gre zgolj za umore iz strasti, ampak so ženske žrtve ravno zaradi svojega spola in zaradi sovraštva, uperjenega proti dotičnemu spolu.

Avstralski predsednik vlade Tony Abbott s svojimi izjavami ponovno dviga veliko prahu. Tokrat je razjezil staroselce Avstralije, torej aboridžine, in sicer s svojo izjavo o tem, da res ni logično, da se od davkoplačevalcev pričakuje, da krijejo stroške življenjskega stila, ki so si ga izbrali. Pri tem je bilo govora predvsem o oddaljenih lokacijah, kjer v veliki meri živijo te staroselske skupnosti. Gre za območja, kjer je manj priložnosti za delo in ki so oddaljena od šol, Abbott pa je prepričan, da so si tamkajšnji prebivalci pač sami krivi za nedostopnost, saj so se sami odločili, kje bodo živeli. Pravi, da torej res ni smiselno pričakovati, da jih država pri tem subvencionira.

Izjave se sicer ni domislil kar tako zlepa, ampak je z njo utemeljeval odločitev vlade, da bo zaprla do 150 aboridžinskih skupnosti in premestila tamkajšnje prebivalce. Načrt sledi pritiskom britanske Skupnosti narodov, bolj znane kot Commonwealth, da naj države poskrbijo za dostopnost storitev. S to odločitvijo in utemeljevanjem je Abbott močno zmanjšal možnosti dialoga in pripravljenost staroselcev, ki se že tako čutijo odtujene od odločanja in sodelovanja pri oblikovanju državnih politik, ki se vežejo na njihova življenja.

Odziv predstavnikov staroselskih skupnosti je bil seveda takojšen in buren. Pravijo, da izjava kaže na popolno nerazumevanje življenj staroselcev ter njihovih povezav z zemljo. Ta gre tisočletja nazaj in skupaj z religioznimi prepričanji pomeni bistvo tega, kdo sploh so. Tudi če se sprejme njihov način življenja kot odločitev, je precej bizarno razmišljanje v smeri, da si pomoči države te skupnosti ne zaslužijo, sploh glede na pretekle odnose z aboridžini, ki so bili vse prej kot neškodljivi. Poleg tega Abbottov komentar predpostavlja, da imajo aboridžini enake možnosti v življenju kot drugi prebivalci Avstralije, to pa več kot očitno ni res.

Premierjevim izjavam močno nasprotujejo tudi nekateri predstavniki opozicije. Eden izmed poslancev stranke Zelenih je tako Abbottov govor označil za izjemno rasističen in zahteval opravičilo. Abbott kljub vsem tem odzivom še naprej utemeljuje svojo izbiro besed in vztraja pri razlagi. Pravi, da je pri vsem skupaj le realističen.