Tektonski premiki v prestolnici

Aktualno-politična novica
4. 5. 2022 - 10.00
 / BritOFF

14. aprila je minilo 127 let od uničujočega potresa v Ljubljani. Ta je prestolnico stresel malo po deseti uri zvečer z magnitudo 6,1 po Richterjevi lestvici. Na potresnih ruševinah je zraslo središče Ljubljane, kot ga poznamo danes. Po potresu je Ljubljana dobila prve predpise o varnejši gradnji in prvo potresno opazovalnico.

Žarišče tako imenovanega velikonočnega potresa je bilo v globini 16 kilometrov. Največje učinke je dosegel na območju mesta Ljubljane, Ljubljanskega barja in do naselja Vodice pri Ljubljani. Največje poškodbe so nastale v premeru 18 kilometrov, od Iga do Vodic. Manjše poškodbe so nastale v polmeru okoli 50 kilometrov. Njegovo moč ponazarjajo tudi podatki, da so potres čutili prebivalci Dunaja, Splita in v italijanskih mestih Assisi, Firence in Alessandria. Glavnemu sunku je v naslednjih desetih dneh sledilo več kot 100 popotresnih sunkov.

Ljubljana je imela ob koncu 19. stoletja okoli 31.000 prebivalcev, ki so živeli v približno 1400 zgradbah. Potres je močenje poškodoval med 10 do 20 odstotkov stavb, ki so jih pozneje večinoma porušili, manjše poškodbe pa so bile vidne na praktično vseh stavbah v Ljubljani. Na srečo mrtvih ni bilo veliko. V Ljubljani naj bi pod ruševinami umrlo sedem ljudi, v Vodicah pa je zasulo tri osebe. Smrtne poškodbe so večinoma povzročili odpadli deli dimnikov in strešnikov, nekatere pa so zasuli podrti stropi. Nekaj ljudi je umrlo med reševanjem.

Ukrepe so mestne oblasti začele izvajati nemudoma. Eden prvih ukrepov je bil, da so mesto v izogib krajam iz uničenih in zapuščenih stavb takoj zastražili. Že dopoldne po potresu so organizirali občinsko sejo, na kateri so na predlog takrat še mestnega svetnika Ivana Hribarja sklenili, da monarhijo takoj prosijo za pomoč. V mestu so zaprli vse tovarne in šole. Hiše so bile za veliko ljudi nedostopne, pogoji v njih pa nemogoči za življenje. V mestu so zato postavili barake in velike šotore. Ti so stali na Kongresnem trgu, v Tivoliju, Krakovem in Trnovem ob Gradaščici. V Ljubljani je bilo 11 takšnih barak. Najpremožnejši so spali v kočijah in vozovih, nekateri ljudje pa so spali tudi v sodih. 

Hitro se je v mestu poznalo pomanjkanje hrane. Gostilničarjem je bilo naročeno, naj imajo gostilne, če te le niso bile preveč poškodovane, odprte, saj si prebivalci na domovih niso mogli kuhati. Organiziranih je bilo tudi pet zasilnih javnih kuhinj, v katerih so zastonj ali pa za zelo nizko ceno razdelili nekaj tisoč toplih obrokov na dan. Pomoč je nudila tudi reševalna služba z Dunaja. Ta je v Ljubljano poslala tri kuhinjske vozove. S humanitarno pomočjo sta pomagali tudi Češka in Hrvaška. 

Potres je najbolj prizadel Wolfovo, Čopovo, Gosposko ter Slovensko in Trubarjevo ulico. Po potresu je celotna Ljubljana postala veliko gradbišče. Naravna nesreča je omogočila eno največjih urbanističnih in arhitekturnih prelomnic v zgodovini prestolnice. Mesto so začeli obnavljati na podlagi regulacijskega načrta, ki ga je izdelal arhitekt in urbanist Maks Fabiani. Načrt je predvideval prenovo današnje Prešernove in Miklošičeve ceste, ki je Ljubljano razširila iz centra proti severu do kolodvora. Po potresu je mesto obiskal cesar Franc Jožef I. in avstro-ogrske oblasti so se odločile, da v Ljubljano napotijo vse najboljše arhitekte, ki so pozneje sodelovali pri obnovi mesta. Tu so poleg že omenjenega Fabianija sodelovali Ciril Metod Koch, Josip Vancaš, Artur Von Spindler  in drugi. Velik finančni vložek v obnovo je dodal tudi cesar sam, za kar so mu v zahvalo pred sodiščem postavili kip, ki pa je bil po razpadu Avstro-Ogrske odstranjen.

V procesu prenove Ljubljane pa je bila odstranjena tudi marsikatera sicer prej pomembna stavba, ki ni bila poškodovana do te mere, da bi jo bilo treba porušiti. Ena takšnih stavb je Turjaški oziroma Knežji dvorec. V njem so se zaradi potresa udrli stropi in hudo razpokali zidovi, a ne nepopravljivo, kmalu po potresu pa so ga porušili. S tem smo izgubili eno od najpomembnejših zgodnje baročnih palač, ki je z glavnim pročeljem gledala na Gosposko ulico. Dvorec je med letoma 1660 in 1662 dal zgraditi grof Volk Engelbert Auersperg. Dvonadstropno stavbo s široko povišanim stolpom in poudarjeno osjo je odlikovalo razkošno dvorišče z arkadami. Svečano dvorano je s poslikavo opremil tedanji znameniti slikar Almanach. Njena posebnost so bili še leseni paviljon na zahodnem delu dvorane, soba čudes in dragocena knjižnica. Dvorec so po potresu porušili, na njegovem mestu pa danes stoji Narodna in univerzitetna knjižnica.

Od leta 1895 do 1910 je zraslo kar 436 novih stavb. Zgradili so nove mostove, med njimi je najbolj znan Zmajski most, in spomenike Prešernu, Trubarju in Vodniku. Zgradili pa so tudi nove parke in kanalizacijo.

Če bi se potres s podobno magnitudo zgodil danes, torej več kot stoletje po prvem potresu, bi se na območju Ljubljane podrlo več kot 400  stavb. V teh stavbah pa danes živi več kot 11.000 ljudi, kar predstavlja nekaj več kot dva odstotka prebivalcev Ljubljane. 

 

 

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness