Ob 10:00

V današnjem zgodovinskem BritOFFu o delčku kolonialne zgodovine v severni Afriki. Na današnji dan pred natanko 47 leti, torej leta 1975, se je Španija umaknila iz Zahodne Sahare. A začnimo na začetku. 

Španska Sahara je ime območja na področju Zahodne Sahare, ki ga je med leti 1884 in 1976 obvladovala Španija. Oblast nad območjem je bila Španija dodeljena na Berlinski kongres leta 1884, v okviru katerega so si evropske imperialne sile razdelile pomembne predele Afrike. Španija je takrat razglasila tako imenovan protektorat afriške obale, ki se je raztezal od rta Blanc do rta Bojador. Kasneje je kolonialna sila z adrarskim emiratom podpisala pogodbo iz Idjila, s katero je pridobila dobršen del ozemlja. 

Po izbruhu druge svetovne vojne je območje Zahodne Sahare prešlo pod upravo Španskega Maroka, a matična država je še vedno imela pomembno vlogo. Generalni sekretar vlade Španskega Maroka Ahmed Belbačir Haskuri je na primer s Španijo sodeloval pri izbiri guvernerjev na območju. Povojna dekolonizacija je na španskih ozemljih potekala nekoliko počasneje, kot to velja za druge evropske sile. Pritiski v Španiji so naraščali in tako je država med letoma 1974 in 75 podala obljubo o referendumu o neodvisnosti Zahodne Sahare. 

Z osamosvojitvijo ozemelj na afriškem kontinentu so te novonastale države dobile glas. Maroko in Mavretanija sta tako izrazila mnenje, da so evropske kolonialne sile z delitvijo sveta umetno ločile njuni ozemlji. Na ozemlje Zahodne Sahare pa meji tudi Alžirija, ki se ji je zdelo sporno, da si Maroko lasti alžirski provinci Tindof in Bečar. Država se je zato leta 1975 zavzela, da bo pomagala Fronti Polisario, ki je nasprotovala zahtevam Maroka in Mavretanije. Alžirija je zahtevala popolno neodvisnost Zahodne Sahare. Spor so, kot je za čas po drugi svetovni vojni značilno, poskušale reševati mednarodne institucije. Ugotovljeno je bilo, da je Zahodna Sahara sicer imela zgodovinske povezave z Marokom in Mavretanijo, a ne do te mere, da bi lahko to pogojevalo suverenost obeh držav nad ozemljem v času španske kolonizacije. Novembra leta 1975 je Maroko začel Zeleni pohod v Zahodno Saharo. Šlo je za pohod, na katerem je 350 tisoč neoboroženih Maročanov pod vodstvom kralja Hasana III. prečkalo mejo z Zahodno Saharo. Nekaj dni pred tem so maroške čete s severa že vdrle na območje. 

Po Zelenem pohodu je španska vlada, takrat še pod vladavino generala Franca, podpisala tripartitni sporazum z Marokom in Mavretanijo. Pogodba temelji na dvostranski upravi. Maroko si je tako priključil dve tretjini ozemlja, ki leži na severu, ter svoji južni provinci. Mavretanija pa je prevzela nadzor na južno tretjino in predelom Tiris al Garbija. Takšnemu dogovoru je nasprotovala Fronta Polisario, ki je začela z gverilsko vojno. Zaradi pritiskov se je Mavretanija popolnoma umaknila z ozemlja. To priložnost pa je izkoristil Maroko, ki je nadzor razširil na zdaj izpraznjen del ozemlja, državi pa je uspelo gverilce izriniti s področja Zahodne Sahare. 

Za leto 1992 so Združeni narodi obljubili referendum, na katerem bi lokalno prebivalstvo končno imelo možnost izbire med neodvisnostjo ali integracijo območja z Marokom. Vendar je maroška država na listo volivcev vpisovala ljudi po tem, ko je bil seznam že dogovorjen. Prav tako Maroko z ozemlja Sahravijcev ni želel umakniti vojske, kar je obljubil pri Združenih narodih. Gospodarski jarm imajo Sahravijci kljub odhodu Špancev nad seboj še danes. 

Ob 8:00

Ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar je uspešno prestala interpelacijo, zanjo je namreč glasovalo 24 poslancev, 50 pa jih je interpelaciji nasprotovalo. Na glasovanju so sicer interpelacijo podprli vsi prisotni poslanci največje opozicijske stranke SDS, ki je proti Bobnar interpelacijo tudi vložila. Prav tako je proti obstanku ministrice na položaju glasovalo mnogo poslancev stranke Nova Slovenija. Opozicija je Tatjani Bobnar očitala ustvarjanje tako imenovane prepustne meje, ukinitev avtocestne policije in pritiske na policijo pri izvajanju preiskave v aferi Fotopub. Med očitki se je znašla tudi odstranitev rezilne žice in napovedana odstranitev ograje na južni meji države. 

Združeno kraljestvo je začelo z umikom tristo vojakov Mirovne misije Združenih narodov MINUSMA iz Malija. Namen misije naj bi bil vzpostavitev politične stabilnosti po državnem udaru maja lani. Britanija se je za umik odločila po tem, ko so podobno storile tudi druge zahodne države, kot je Francija. Ta se je za umik iz Malija odločila po vojaškem udaru. Hunta pa se je namesto na staro kolonialno gospodarico začela zanašati na pomoč ruskih plačancev Wagner. Mali na severu bije vojno s skupinami, kot sta Islamska država in Al Kaida. 

Ob 9:00

Svet Evropske unije je začel z misijo EUMAN Ukrajina, katere namen je urjenje ukrajinskih vojakov na ozemlju držav članic Evropske unije. Evropska unija naj bi tako omogočila urjenje do 15 tisoč pripadnikov ukrajinske vojske. Urjenje bo potekalo na Poljskem, sodelovanje pa je potrdilo tudi nekaj drugih članic unije. Operativni sedež misije bo na sedežu Evropske službe za zunanje delovanje v Bruslju. 

Ostajamo pri novicah o ruski invaziji v Ukrajini. Finančno ministrstvo Združenih držav je uvedlo sankcije proti mreži ruskega mikroelektronskega podjetja Milard. Podjetje naj bi bilo ključno za dobavo mikroelektronike ruski obrambni industriji. Na seznam sankcioniranih so bile uvrščene podružnice podjetja v Švici, Armeniji in na Tajvanu. Prav tako so ZDA na črno listo uvrstile zasebna letala in podjetja, ki so povezana z oligarhom Sulejmanom Kerimovom. Sankcije so uvedli tudi proti njegovi ženi, otrokom, nečakom in štirim nepremičninskim podjetjem, ki jih nadzoruje ena od njegovih hčera, ter švicarskemu državljanu, ki je lastnik omenjenih podjetij. Uvajanja sankcij pa se je poslužila tudi Rusija, uvedla jih je namreč za sto oseb s kanadskim državljanstvom. Gre za politike, znanstvenike, umetnike in podjetnike, ki so po mnenju Rusije krivi za »oblikovanje agresivne proruske usmeritve« v Kanadi.

All Creative Commons; Flickr