V ponedeljek so svétniki mestne občine Ljubljana z dvajsetimi glasovi za in petnajstimi glasovi proti potrdili podaljšanje družbene pogodbe o Bežigrajskem športnem parku. Možnost uresničitve te pogodbe, katere osrednji element je obnova Plečnikovega stadiona, se podaljšuje za dobo petih let. Toda v današnjem BritOFFu ne bomo pogrevali že ničkolikokrat prežvečene zgodbe o tem, kdo in kako je odgovoren, da propada eno izmed večjih del osrednje ikone slovenske arhitekture. Ne, danes se bomo posvetili poteku zgodnje izgradnje stadiona.

Začetek snovanja stadiona sega v leto 1923, ko so predstavniki telovadnega društva Orli Jožetu Plečniku naročili izdelavo načrta za stadion z areno, obdano s 400 metrov dolgo tekaško stezo. Ideja ni padla z neba, saj so bili leto pred tem veliki tekmeci Orlov, Sokoli, pobudniki izgradnje ljubljanskega stadiona, da bi lahko gostili prvi zlet jugoslovanskega sokolstva. Objekt, izdelan pretežno iz lesa, je stal med današnjo Linhartovo in Topniško ulico ter Zupančičevo jamo. Za izdelavo so porabili 150 železniških vagonov razžaganega lesa in približno pet tisoč kilogramov vijakov, žebljev in spon. Prizorišče je nudilo prostor skoraj 42 tisoč gledalcem. Večtedenska prireditev, ki je na stadionu potekala med 23. julijem in 15. avgustom, je požela velik uspeh. Težko je sicer natančno oceniti število obiskovalcev dogodkov, vendar na ogromno obiskanost kaže podatek, da je v časovnem obdobju med 11. in 16. avgustom, ko so se odvijali glavni dogodki zleta, na ljubljansko železniško postajo prišlo in odšlo 397 vlakov s približno 520 tisoč potniki.

Orli, ki so bili veliki rivali Sokolov ne samo na telovadnem, temveč tudi na političnem prizorišču, so morali nekako preseči tekmece. Moderen, in še pomembneje, stalen stadion, ki bi ga zasnovali najboljši slovenski arhitekti, bi lahko bila pomembna zmaga v tekmovanju s Sokoli. Za lokacijo novega stadiona so Orli izbrali mesto velikega katoliškega shoda, ki je potekal 26. avgusta leta 1923. Osnove načrta, ki jih je pripravil Plečnik, je dodelal njegov študent Ivan Pengov. Dela na Orlovskem stadionu so se začela odvijati leta 1925 pod vodstvom gradbenega inženirja Antona Suhadolca.

Za finančno kritje so deležniki ustanovili zadrugo Stadion. Ker je bilo jasno, da denarja ni dovolj, so se na zadrugi odločili, da bodo stadion gradili postopoma. Leta 1927 in 1928 so finančna sredstva zbirali z loterijo. Ta je imela 201 nagrado, glavna nagrada pa je bila enodružinska vila Stadion, ki stoji na Mariborski ulici, plod Plečnikovih načrtov. Finančnih akcij je bilo mnogo in kot je moč prebrati v časniku Slovenec, ki je predstavljal glasilo katoliškega tabora v Dravski banovini, je stadion v veliki meri zrasel s pomočjo prispevkov malega človeka. Prispevki so takrat skupaj znašali slab milijon in pol tedanjih dinarjev, kar bi danes naneslo približno pol milijona evrov.

Čeprav se morda zdi, da je bil stadion končan hitro, ni tako. Načrte je namreč iztiril kraljevi diktat leta 1929, ki je zapovedal dve možnosti, pridružitev Sokolu Kraljevine Jugoslavije ali zaprtje društva. Zaradi tega so bila dela ustavljena in so se ponovno začela šele v letu priprav na evharistični kongres.

Predstavniki katoliškega tabora so bili z izdelavo zelo zadovoljni, o čemer pričajo besede iz Slovenca z dne 30. junija leta 1935, citiramo: »Načrte za Stadion je izvršil mojster Plečnik. Gotovo graditelji niso za to mogli dobiti sposobnejšega umetnika. Prof. Plečnik se je lotel težkega dela z vso ljubeznijo. Zamislil je načrt, ki odgovarja ne le vsem praktičnim zahtevam modernega velestadiona, ampak je tudi po svojih oblikah in zgradbah nad vse posrečena estetična celota, pravi spomenik, ki bo lahko še stoletja za nami pričal o kulturni zrelosti naše dobe. Kljub temu, da je moral umetnik na račun naših skromnih razmer svoje načrte v marsičem poenostaviti, je vendar dovršil načrt z zadovoljstvom in z občutkom, da je estetično posrečen. In res! Ko sedaj dan za dnem romajo množice na Stadion in občudujejo nova dela, ima prav vsakdo vtis, da je Stadion nekaj veličastnega, edinstvenega, da je umetnina. Če bi nam ne bil dal Plečnik ničesar drugega kot Stadion, si je že s tem zaslužil nesmrten spomin. Naš Stadion bo najlepši v centralni Evropi.« Konec citata.

Evharistični kongres še ni prinesel zaključka del, saj so stadion dograjevali do začetka druge svetovne vojne, proti koncu katere je bil prostor onečaščen s prisego zvestobe domobrancev Velikonemškemu rajhu, prvič na rojstni dan Adolfa Hitlerja, 20. aprila 1944, in drugič na obletnico nacističnega prevzema oblasti v Nemčiji, 30. januarja 1945. Po vojni je stadion postal last Fizkulturne zveze Slovenije, bil dograjen in je služil kot prostor za koncerte in športne prireditve. Vse od leta 2008 stadion sameva in čaka morebitno vrnitev na pota stare slave, ko je bil mesto srečanj mnogih generacij Slovencev in Slovenk.