V današnjem Neuradnem listu se posvečamo zakonu za ureditev problematike posojil v švicarskih frankih, ki je bil pred dobrim tednom v državnem zboru sprejet z 52-imi glasovi za in osmimi proti. Kljub sprejetju zakona zgodba še ni končana, Združenje bank Slovenije namreč novemu predpisu ostro nasprotuje in napoveduje, da bodo banke vložile pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona s predlogom za začasno zadržanje njegovega izvajanja. Poleg bank je zakonu nasprotovala tudi vlada. 

Zakon določa porazdelitev valutnega tveganja med kreditojemalca in banko za kreditne pogodbe, sklenjene v obdobju od 28. junija 2004 do 31. decembra 2010. Od leta 2004 so se mnogi odločali za najem kreditne pogodbe v švicarski valuti. Evro se je takrat v razmerju do franka krepil, obrestne mere v frankih pa so bile nižje in fiksne, kar je seveda za posojilojemalce pomenilo ugodnejši kredit. Situacija se je spremenila s finančno krizo, ko je vrednost franka v primerjavi z evrom močno narasla. Švicarska centralna banka je umetno vzdrževala stalni tečaj franka z evrom več kot tri leta, leta 2015 pa odpravila zgornjo mejo vrednosti za švicarsko valuto. Takrat so posojilojemalci pristali v neugodnem položaju, saj so se njihove obveznosti do bank čez noč močno povečale. S tem, ko je švicarska banka nepričakovano odpravila zgornjo mejo vrednosti švicarskega franka proti evru, je švicarska valuta pridobila 30 odstotkov vrednosti, kar je za številne kreditojemalce v Sloveniji pomenilo nekaj deset al celo več kot sto evrov višji mesečni obrok. 

Zakon se nanaša na vse kreditne pogodbe, sklenjene v omenjenem obdobju ne glede na sedanje stanje kredita, tudi če je pogodba že zaključena in kredit odplačan ali če je bila terjatev iz pogodbe že odprodana. V primeru, da bodo banke na ustavnem sodišču neuspešne, bodo morale v roku 60 dni od uveljavitve zakona pripraviti aneks k vsaki veljavni kreditni pogodbi v švicarskih frankih z novim amortizacijskim načrtom in izračunom preostanka dolga. V primeru, da je pogodba prenehala veljati, bodo morale pripraviti novo. Z novimi pogodbami se bo povečan strošek odplačila kredita prerazporedil med obema pogodbenima strankama. V prvotnem predlogu zakona je bilo vključeno določilo, da se bo morala v novo pogodbo vključiti valutna kapica, ki bi se aktivirala, ko bi zaradi spremembe tečaja znesek preostanka kredita odstopal za več kot pet odstotkov od zneska, izračunanega po tečaju na dan črpanja kredita. To dopolnilo Levice je bilo na odboru za finance na predlog SDS, NSi in Konkretno spremenjeno, prag so dvignili na deset odstotkov. Kapica pa potem ni bila sprejeta. Popravek: Sprejet zakon vsebuje valutno kapicu pri pragu desetih odstotkov. 

Očitek bank je, da je zakon problematičen zaradi retroaktivnega posega v pogodbe in tako neustaven ter da je ekonomsko in socialno neupravičen. Poleg tega so prepričane, da zakon sploh ni izvedljiv zaradi varovanja osebnih podatkov. Podatke lahko hranijo deset let od prenehanja poslovnega razmerja. Za kreditne pogodbe, ki so bile odplačane pred letom 2012, tako ni več podatkov. Zagovorniki zakona na to odgovarjajo, da bi bile banke zaradi tožb ničnosti pogodb, ki nimajo zastaralnega roka, dolžne ohraniti podatke, če jih ne, pa po njihovem pogodbe hranijo kreditojemalci. 

Obravnavan zakon je prvič v parlamentarni postopek na predlog Združenja Frank vložila Levica leta 2018, takrat ga je vlada Mira Cerarja zavrnila. Drugič je bil v obravnavo predložen leta 2019, takrat mu ni bila naklonjena vlada Marjana Šarca. V mogočnem bančnem svetu je nasprotovanje zakonu močno, na številna tveganja za stabilnost slovenskega finančnega sistema je lani opozorila tudi Evropska centralna banka.