Današnja oddaja bo tematsko nadaljevala nedavni KPU o akademskem bojkotu Izraela, kjer smo govorili o pobudah za prenehanje omejevanja akademske svobode in drugih pravic Palestincev. Tokrat se bomo posvetili značilnostim izobraževanja in možnostim sodelovanja s tamkajšnjimi študenti.

V napadih na Gazo v preteklih dveh mesecih je bilo ubitih več kot 500 šolajočih otrok, veliko jih je ostalo brez staršev in osnovne življenjske preskrbe. Zaradi vojaške intervencije so morali premakniti začetek šolskega leta, ki bi se sicer začel že 23. avgusta. V poročilu Humanitarne agencije Združenih narodov za delo s palestinskimi begunci (UNRWA) pišejo o 220 poškodovanih in 22 popolnoma uničenih šolah iz zadnjih napadov. Tamkajšnji strokovni delavci prek medijev opozarjajo javnost na psihološke posledice vojne, stalno prisotnost strahu in negotovosti. V takšnih razmerah, ki ne nudijo niti eksistencialne varnosti, postane usmerjenost mladih v učenje in obiskovanje pouka zbledela potreba.

Travme, ki jih posebej na otrocih pustijo vojaški napadi, so dolgotrajne in zahtevajo ustrezno obravnavanje. Potreba po več strokovnih delavcih in njihovem dodatnem usposabljanju je precejšnja, saj se učitelji pogosto znajdejo v situaciji, ko potrebujejo znanje s psiholoških in terapevtskih področij. UNRWA je ena uspešnejših pri organiziranju usposabljanj te vrste in zbiranju denarja za njihovo implementacijo.

Poleg materialne škode se na nivoju univerz posledice kažejo še na 10.000 palestinskih študentih, ki ne morejo uradno zaključiti šolanja. Univerze pokrijejo 60-70 odstotkov vseh stroškov izobraževanja s šolninami, kar pomeni, da si večino šolanja morajo plačati sami oziroma njihovi starši. Ekonomska situacija v Gazi pa trenutno kaže na 40-odstotno brezposelnost in je ključnega pomena za množice, ki si ne morejo prislužiti dovolj za izobrazbo. Poleg tega velja pravilo o poravnavi finančnih dolgov kot pogoj za pridobitev potrdila o diplomiranju. Torej, dokler posamezniki ne plačajo vseh ugodnosti, ki so jih bili deležni med študijem, ne dobijo uradnega natisnjenega potrdila o zaključku. Brez tega se seveda ne morejo vpisati na višje stopnje, niti oditi v tujino ali zaprositi za štipendijo.

Na začetku omenjeni klic k bojkotu si lahko predstavljamo kot opozorilni mehanizem, ki skuša vplivati na politiko in odločitve izraelske vlade za prenehanje nasilne okupacije palestinskih ozemelj in pobijanja ljudstva. Ne poziva k prekinitvi vseh vrst sodelovanj, ampak spornih povezav, ki omogočajo zlorabo dela akademikov za nadaljevanje blokiranja vsakršnega razvoja. Akademski bojkot izraelskega okupatorja sam po sebi palestinskim študentom še zdaleč ne da enakih možnosti, zagotovi jim zgolj potrebno svobodo za raziskovanje in vzpostavljanje mednarodnih povezav. Takšna sodelovanja pa so ključna za razvoj in kvaliteto samega študijskega procesa. Preko izmenjave pogledov z različnimi kulturnimi in političnimi ozadji je mogoče boljše razumevanje nehvaležnega položaja tamkajšnjega naroda. Študijska in raziskovalna združevanja ne predstavljajo doprinosa le za akademski prostor, ampak z njim povezano celotno delovanje družbe.

Možnosti študentskih izmenjav se v večji meri ponujajo v okviru evropskih projektov mobilnosti, prej Erasmus Mundus in Tempus, sedaj združeno v poenoten Erasmus+ program, ki ima priskrbljeno financiranje v višini 14,7 milijard evrov do leta 2020. Štipendije za izmenjavo so tako namenjene vsem, ki lahko preko bilateralnih sporazumov med univerzami odidejo v tujino. Zneski štipendij nihajo glede na nivo študijskega programa, večina pa se giblje med 1.000 in 2.500 evri mesečno. Erasmus Mundus vključuje dva programa, ki se povezujeta z državami širšega mediteranskega prostora, to sta PEACE II in Phoenix, ki sta namenjena sodelovanju z univerzami v Jordaniji, Libanonu, Siriji in okupiranim ozemljem Palestine. Phoenix je prenehal delovati lani, drugi del PEACE II pa se bo izvršil v tem letu. Koordinator projekta je španska Univerza v Santiago de Composteli s podporo Evropske komisije in njenega izvršnega organa za izobraževanje, avdiovizualnost in kulturo agencije (EACEA). Program je v preteklih letih omogočil preko dvesto izmenjav, večinoma iz smeri Bližnjega vzhoda v Evropo in nekaj izjem v drugo smer, ki se jim je posrečilo priti na ozemlje okupiranih območij. Programi so zasnovani brez pretiranega upoštevanja specifičnih političnih razmer na območju, kjer je veliko težje uresničevati zastavljene cilje, kot si jih zamislijo v evropskih pogojih.

Za primer lahko navedemo Islamsko univerzo v Gazi (IUG), ki je trenutno partnerica s 30 univerzami iz 14 različnih evropskih držav in je v preteklem letu odobrila 50 štipendiranih izmenjav. Zgodile naj bi se letos poleti, toda zaradi razmer študentje in ostali akademski delavci niso pravočasno dobili vize za prečkanje meja. Omenjena univerza je bila avgusta porušena v izraelskih napadih, kar je močno okrnilo možnosti izmenjevanja, predvsem sprejemanja gostujočih raziskovalcev in študentov. Težave predstavljajo nastanitev v uničenih kampusih, omejena poraba interneta in pogosta prekinitev električnega toka, kar preprečuje nemoteno akademsko delovanje. Projekti evropske mobilnosti torej dajejo možnosti za razvoj, ki pa so dejansko nedostopni večini palestinskih študentov.

Podobne težave so tamkajšnjim strokovnjakom že domače, o njih so razglabljali na drugi arabsko-evropski konferenci s področja visokega šolstva (AECHE), ki je v letošnjem juniju potekala na univerzi v Jordaniji. Sodelujoči so prišli do sklepa o nujnosti internacionalizacije tamkajšnjega akademskega prostora, sistematiziranju financiranja, širjenju in nadziranju mreže sodelujočih univerz. V te namene se je rodila tudi ideja o nekakšnem arabskem Erasmusu, ki bi na podoben način kot evropski omogočal kakovostno povezovanje akademikov na več načinov, tako medsebojnega sodelovanja na lastnem območju kot tudi z univerzami in raziskovalnimi inštituti na drugih celinah. Poleg tega so razmišljali tudi o drugačnih oblikah komuniciranja, s katerim bi zaobšli težave pri preprečevanju svobode gibanja znotraj meja okupiranega ozemlja.

Učiteljska združenja si prizadevajo za prenos predavanj preko spleta in odpiranje diskusij preko videokonferenc, ki zaenkrat obstajajo samo na ravni posameznih institucij ter pobud nekaterih profesorjev. Tovrstne redne prakse so se po Evropi pogosteje pojavile v letu 2009, ko je bilo v Gazi precej napadov in so se akademiki Univerze v Cambridgu povezali s tamkajšnjimi študenti. Odprli so tudi istoimenski kanal na You Tubu, kjer so objavili svoje diskusije in predavanja palestinskim študentom. Podobno se je angažirala tudi skupnost Centralne evropske univerze v Budimpešti, ki še vedno organizira redna spletna srečanja s tamkajšnjimi akademiki.

Leta 2009 so člani združenja UNESCOCAT (UNESCO de Catalunya) in šolskega združenja iz Valencie razširili humanitarno kampanjo z naslovom »Izobraževanje v Gazi, seme miru«, preko katere so zbirali denar za obnovo šestih šol. Posneli so odmeven krajši dokumentarec, katerega namen je bil vzpostavitev akademskega dialoga na razdaljo. Sodelujoči v dokumentarcu so bili večinoma mlajši šolarji, ki so vnaprej pripravili vprašanja za palestinske vrstnike, v katerih so poizvedovali o razlikah v načinu šolanja ter značilnostih bivanja na okupiranem območju. Ali bi tovrstna akademska sodelovanja dejansko doprinesla k razreševanju položaja preganjanih Palestincev, smo vprašali odličnega poznavalca Bližnjega vzhoda, dr. Primoža Šterbenca:

(izjava se nahaja v posnetku)

Video povezovanje, ki bi ga organizirali slovenski akademiki, še ni vzpostavljeno. Pred leti je bila sicer iniciativa med profesorji Univerze v Ljubljani, ki so pripravili nekakšen certifikat o sodelovanju, žal pa nikoli niso prejeli odgovora palestinskih univerz. Trenutno eden bolj aktivnih na področju povezovanja je Zavod Nur, ki deluje v Ljubljani. Takoj po vojni v Gazi leta 2011 so začeli s projektom »Z znanjem do boljšega jutri«, namenjenim trajno poškodovanim otrokom, ki so bili na okrevanju v Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča. Učili so se uporabe računalnika in tujega jezika angleščine. Predsednik Zavoda, Jaber El Masry, nam je povedal, da so v navezi tudi z Univerzo v Al'Azharju. Prisluhnimo:

(izjava se nahaja v posnetku)

Tematiko akademskega bojkota Izraela in povezovanja s palestinskimi univerzami, se je v slovenskem prostoru, uspešno zanemarilo. Izjema so BDS in nekaj interesnih posameznikov, ki so skušali ozavestiti problematiko in se do nje opredeliti. Akademska sfera ostaja zazrta sama vase in ne polaga dovolj pozornosti na primerno naslavljanje teh vprašanj. Podobno velja tudi pri ozkih interesih politikov, ki s svojo navidezno nevpletenostjo onemogočajo kontekstualiziranje problematike v širši geopolitični prostor. Dejstvo ignorantske politike, ki ni javnosti nikoli znala nasloviti pomembnega vprašanja, je zgovorno in vredno kritike.