Vsak dan se začne približno enako. Mohamed naju prebudi ob sedmih ali osmih. Dvakrat potrka na najina vrata, previdno vstopi v sobo in zaželi dobro jutro ter doda, da je treba vstati, zajtrk naju že čaka. Z napol priprtimi očmi obljubiva, da se bova čez pet minut narisala za mizo, a zares vstaneva šele, ko se čez deset minut vrne nazaj z novim »dobro jutro«. Ob zajtrku (na velikem srebrnem pladnju so servirane sklede krompirja, ocvrtih jajčevcev, oliv, jajc, humusa, raznih začimb in pa sploščen arabski kruh) premlevamo načrt za ta dan, ki smo si ga zadali prejšnji večer. Včerajšnji plan je med drugim vseboval obisk nekdanje medicinske fakultete na severnem obrobju Beit Hanuna, ki jo je izraelska vojska s pomočjo letal in topništva povsem razdejala med ofenzivo leto dni nazaj. Od celotnega kompleksa je ostal samo še betonski okostnjak ene od zgradb. V nekaterih sobah se nahajajo prevrnjene jeklene police in ostanki težkih medicinskih aparatov, ki spominjajo na laboratorijsko opremo. Skupina štirih moških nezainteresirano varuje ta objekt.

Ker se ruševina nahaja na vrhu malega griča na skrajnem robu mesta, sva z Andrewom lahko prvič videla izraelsko mejo; to je visok zid, vzdolž katerega so nameščene nadzorne točke z visokimi antenami ter betonskimi opazovalnicami, iz katerih ostrostrelci (s pravim strelivom) streljajo na ljudi, tudi otroke, ki v tej tako imenovani tamponski coni pobirajo kamenje in drug gradbeni material iz različnih ruševin. Prav prejšnji dan, v soboto, je prišlo do novega takšnega incidenta, še enega v seriji mnogih, ki jih zahodni mediji povsem spregledajo. Andrewu je o tem dogodku uspelo najti novico le na spletni strani Kuvajtske tiskovne agencije.

Vedela sva, da sva zelo blizu meje, ker sva prvo noč jasno slišala premikanje izraelskih tankov, vendar nisva imela otipljive predstave, da sva pa tako zelo blizu. Od Mohamedove hiše do uničene medinske fakultete je mogoče dober kilometer hoje, od nje do zidu pa kvečjemu kilometer in pol. Mohamed nama je očetovsko svetoval, naj se drživa ruševine in ne lezeva naprej proti meji. Vendar dobiti dovolj razločno fotografijo izraelske opazovalnice je bila preveč mamljiva zadeva. Pokušal sem ujeti v objektiv vojaško opazovalnico skupaj z enim od stolov ali šolskih klopi, razmetanih vse naokrog, vendar se mi nobena fotografija ni dovolj posrečila, zato sem postopoma, meter za metrom lezel naprej, dokler nisem bil okrog 200 metrov stran od fakultete. Ne bom lagal, bil sem prestrašen, da ne rečem presran. Nisem mogel jasno razmišljati, misli so mi odmevale v glavi. Enkrat v srednji šoli sem si poškodoval levo ključnico in ta me je zdaj začela močno boleti. Na koncu mi je uspelo priti do neke uničene ograje in skoznjo sem dovolj razločno ujel opazovalnico v objektiv. Ob tem sem razmišljal, če meni uspeva s tem svojim malim, ubogim digitalcem tako razločno videti njih, kako dobro šele oni vidijo mene?

Dva moška, varuha porušenega objekta, sta končno prišla po mene. S prstom sta kazala na opazovalnico, ki sem jo ravnokar ovekovečil in potem iztegnjena kazalca ter palca naperila vame, češ streljali bojo. Usmerila sta me na levo, proti zaprašeni  cesti, obdani s kupi zemlje ter smeti, češ naj se po njej vrnem nazaj. Vendar po tej cesti se je v nasprotno smer premikala manjša skupina najstnikov s palestinskimi zastavami. Andrew je bil z njimi. »Kaj pa je zdaj to?« sem vprašal žensko, ki je hodila ob mojem irskem prijatelju. »To je najbolj nevarna cesta v Gazi,« je odgovorila in si pomagala z rokami, da je pojasnila: »Tu Izraelci streljajo na otroke, ki pobirajo kamenje.« Počasi smo hodili naprej in z Andrewom nisva vedela, kje se bomo ustavili, niti kaj je smisel vsega skupaj. Nihče ni govoril dovolj dobro angleško, da bi nama znal pojasniti, kaj je na stvari. »Bodo streljali?« sem vprašal žensko in pokazal na zid, ki je bil vedno bolj razločen. Skomignila je z rameni: »Včasih ja, včasih ne.« Z Andrewom sva se spogledovala, včasih je komu zastal korak, čeprav le za trenutek. Misli so vse glasneje odmevale v glavi. Nihče od naju ni vedel, kje je Mohamed in predvidevala sva, da sva ga izgubila pri ruševini. Medtem ko smo se počasi pomikali naprej, sta za nami peljala rumena taksija; najbrž ju imajo za prevoz ranjenih, če pride do tega, sem sklepal. Eden od njiju se je kasneje obrnil in izginil, drugi je ostal z nami do konca.

Naposled nas je dohitel tudi bel kombi z napisi TV na vseh straneh. Iz njega je skočil Ahmed, novinar palestinske televizije s sedežem v Libanonu, Pal TV. Ahmed je pojasnil, da pravkar spremljamo skupino palestinskih aktivistov, ki so prišli izrazit solidarnost s tukajšnjimi kmeti in pobiralci kamenja. To delajo večkrat na mesec. »Dobro, zdaj vsaj Izraelci ne bojo streljali, če je prisotna televizija,« sem dejal, ležerno kolikor se je le dalo. »O ne,« se je nasmehnil Ahmed. »Tu smo vsi tarča, Palestinec, press, nima veze. Dobrodošla oba, lepo vaju je spoznati.« Šukran, sva odgovorila, hvala. Prišli smo do skupine otrok in najstnikov, ki so na manjši voz, tega je vlekel osel, nalagali kamenje. Aktivisti so jim pomagali napolniti voz in jim zaželeli srečo v srečo. Skupina je krenila desno na manjšo pot, ki nas je pripeljala do kmetije. Zdaj smo bili res blizu zidu, vendar nam je pogled zastiral manjši grič. Tam nas je pričakal starejši kmet z rdeče-belo kapo in vstopili smo na njegovo njivo, kjer je bilo treba pobrati in naložiti dolge vrste čebule.

Ahmed je pojasnil, da ta kmet ne more dobiti ljudi, ki bi si upali delati na njegovi njivi, zato mu aktivisti pomagajo. Solidarnostno kampanjo je začel eden od njih, ime sem mu žal pozabil, potem ko so izraelski ostrostrelci na tem področju v enem dnevu ubili kmeta in dva njegova sina, medtem ko so obdelovali zemljo. Potem ko je Pal TV opravil svoj intervju, smo začeli z delom. Nekaj časa sem še fotografiral, nakar sem se jim pridružil tudi sam. Ahmed, ki je prav tako pomagal polniti kartonaste škatle s čebulo, je z velikim nasmehom, za katerega mislim, da ga ima nalepljenega čez obraz od rojstva, pomahal proti meni in Andrewu: »A vesta, da je danes svetovni dan prostovoljstva?« Občutek strahu je postopoma zamenjal svojevrsten ponos in proti koncu smo se vsi skupaj ukvarjali le še z natančnim ločevanjem slabe čebule od dobre. In mirno priznam: to ni najbolj navdušujoče opravilo na tem svetu, pa sploh ni pomembno, kje ga opravljaš.

Po opravljeni nalogi sta naju Ahmed in njegov kamerman s svojim kombijem zategnila do porušene medicinske fakultete, kjer naju je prevzel Mohamed. Še pred tem so naju aktivisti dodali na svojo »klicno listo«; v četrtek gredo spet v akcijo. Pobudnik solidarnostne kampanje, ki na zgornji fotografiji z menoj pobira čebulo, je dejal, da mu bo v veliko zadovoljstvo, če se jim bova pridružila tudi v četrtek. »Ne, ne,« sva zmajala z glavo. Nama bo v veliko zadovoljstvo.