Varnostne razmere na Bližnjem vzhodu se ponovno zaostrujejo. Po zadnjem Hamasovem gverilskem napadu v Gazi, ki je v obljubljeno zemljo položil trupla šestih Izraelcev, je premier Ariel Šaron vojski dal vsa pooblastila, naj zatre upor Palestincev. Slednji lahko tako ponovno pričakujejo vdore izraelskih tankov v njihova taborišča, nediskriminatorno pobijanje civilistov in obstreljevanje ter rušenje njihovih domov. 



Da bi ponovni morilski pohod na izmučeno prebivalstvo potekal čim bolj gladko, je Šaron že prekinil vse odnose z Arafatovim naslednikom Mahmudom Abasem pod taisto pretvezo, češ da ne stori dovolj za prekinitev terorističnih napadov zoper Izraelce. Abas se je torej le nekaj dni po prihodu na oblast že znašel v izolaciji in odrinjen na sam rob odločanja o miru ter vojni na Bližnjem vzhodu. Svojo demokratično naravo zato poskuša dokazati, ko v imenu okupatorjev poziva gverilske skupine za osvoboditev palestinskega ozemlja, naj položijo svoje orožje in se začnejo pogajati s Šaronom, ki pa tega več kot očitno sploh noče.



Palestinci so se pred predsedniškimi volitvami devetega januarja hvalili, da bodo imeli najbolj svobodne volitve v celotnem arabskem svetu. Toda izvolitev predsednika pod okupacijo ne predstavlja nikakršne suverenosti, saj prvo izključuje drugo. Številni v svetu vključno z Arabci so vendarle predsedniške volitve vzeli za dokaz, da so Palestinci na nek način svobodni. Tudi mediji so se v času okoli volitev bolj malo ukvarjali z vsakodnevno izraelsko brutalno okupacijo. Rušenje domov v Rafi, širjenje ilegalnih naselbin v Hebronu in poboj otrok v begunskem taborišču v Gazi so bili dogodki, ki so šli mimo skoraj popolnoma neopaženo.



Mahmud Abas na početje Izraelcev ne more bistveno vplivati, razen tega da v imenu svojega naroda protestira pri mednarodni skupnosti. Ob tem velja še navesti, da Abas ni predsednik Palestincev, temveč predsednik 'palestinske samouprave'. Gre za predstavniški organ, ki je bil oblikovan leta 1993 v Oslu na mirovnih pogajanjih med Palestinsko osvobodilno organizacijo in Izraelci. Po dogovoru med stranema so glavne prioritete palestinske samouprave šolstvo, zdravstvo, pobiranje davkov, upravljanje z infrastrukturo in pomoč Izraelcem pri zatiranju gverilskih skupin. Naloge palestinske samouprave so torej vzdrževanje nadzora nad zasedenimi teritoriji ter ohranjanje temeljev okupacije in pa občasno podpisovanje mirovnih sporazumov, ki v prvi vrsti Izrael odvezujejo plačila nadomestil Palestincem za njihovo ukradeno zemljo.



Ironično gledano palestinska samouprava predstavlja le Palestince, ki živijo na Zahodnem bregu in v Gazi. Gre za manjšino, saj dve okoli tretjini palestinskega naroda živi znotraj Izraela in v begunskih taboriščih razpršenih po sosednjih arabskih državah. Kako lahko torej politični organ, ki predstavlja zgolj eno tretjino populacije, odpiše pravice preostalega dela naroda? Z lahkoto. Sporazum iz Osla, ki ga številni smatrajo za največji Arafatov diplomatski poraz, je dobesedno izbrisal nezaželjeni del palestinske populacije in politični vpliv tako imenovane samouprave omejil zgolj na okupirana teritorija Zahodnega brega ter Gaze. Ravno zato je nesmiselno govoriti o Abasu kot o nekakšnem palestinskem predsedniku.



Palestinski begunci v Jordaniji, Siriji, Libanonu in Egiptu vsekakor ne nameravajo utoniti v pozabo. Prej nasprotno. Vsako leto postajajo bolj aktivni na političnem in gverilskem prizorišču. Prav tako je med samimi Palestinci na zasedenih teritorijih ogromno beguncev, ki hrepenijo po povratku na svoje nekdanje domove znotraj sedanjega Izraela. Vprašanje vrnitve je konstantno na prvem mestu v javnomnenjskih raziskavah, kar pomeni nadaljevanje oboroženega boja za osvoboditev izpod okupacije, pri čemer predsednik palestinske samouprave Abas ne bo imel veliko vpliva, če sploh kaj.



Palestinci niso svobodni in nikakor ne bi smeli dajati vtisa, da so. Živijo pod zelo brutalno okupacijo Izraela, ki se pri izvajanju svoje zunanje ter varnostne politike obnaša kakor zelo arogantna kolonialna sila. Zgolj izvolitev Arafatovega naslednika na Bližnjem vzhodu ne bo privedla do prav ničesar novega, kar je že dokazal razplet dogodkov po Abasovem prevzemu vajeti palestinske samouprave. Šaron ga bo lahko kadarkoli potisnil v kot in ga obtožil popuščanja teroristom, kar bo vedno znova uporabljeno za izgovor pri zatiranju širše palestinske populacije. 



V političnem in oboroženem boju proti izraelski okupaciji morajo vsi Palestinci združiti sile. Za začetek potrebujejo legitimno in demokratično organizacijo, ki bi bila neodvisna od samovolje Tel Aviva. Palestinska samouprava je namreč nesposobna združiti geografsko ter politično razpršeni narod in se istočasno otresti očitkov, da je orodje v rokah okupatorjev. Tovrstne očitke te dni naravnost podžiga Abas, ki Palestince poziva, naj prenehajo napadati Izraelce, medtem ko slednji nadaljujejo s poboji nedolžnih civilistov in širjenjem nelegalnih naselbin. Palestinci so Yaserju Arafatu oprostili marsikaj – od korupcijskih afer do popustljivosti Tel Avivu – ker je vendarle predstavljal ikono boja proti Izraelu. Do Mahmuda Abasa zagotovo ne bodo toliko potrpežljivi.