Nobenih dvomov ni več. Jaser Arafat počasi, a zanesljivo zapušča ta svet. Palestinski predstavniki so včeraj javnosti sporočili, da so 75-letnemu Arafatu odpovedala jetra. Od vseh njegovih notranjih organov naj bi pravzaprav samostojno delovali le še možgani in srce, pa tudi ta podatek je vprašljiv glede na nasprotujoče si izjave, ki že od samega začetka prihajajo iz vojaške bolnišnice v Parizu. Kljub vsemu je Arafatova smrt le še vprašanje časa, morebiti celo samo nekaj ur, in vse več političnih analitikov ter medijskih komentatorjev glasno ugiba, kakšne posledice bo to imelo za bližnjevzhodno krizo. Pa poglejmo. 

Nobenih dvomov ni več. Jaser Arafat počasi, a zanesljivo zapušča ta svet. Palestinski predstavniki so včeraj javnosti sporočili, da so 75-letnemu Arafatu odpovedala jetra. Od vseh njegovih notranjih organov naj bi pravzaprav samostojno delovali le še možgani in srce, pa tudi ta podatek je vprašljiv glede na nasprotujoče si izjave, ki že od samega začetka prihajajo iz vojaške bolnišnice v Parizu. Kljub vsemu je Arafatova smrt le še vprašanje časa, morebiti celo samo nekaj ur, in vse več političnih analitikov ter medijskih komentatorjev glasno ugiba, kakšne posledice bo to imelo za bližnje – vzhodno krizo. Pa poglejmo. 



Velika večina špekulacij o tem, kaj se bo zgodilo po Arafatovi smrti, temelji na poenostavljeni in napačni predpostavki, da je prisotnost ali odsotnost enega posameznika lahko odločilnega pomena pri reševanju palestinsko–izraelskega konflikta, ki se vleče že okoli sto let. Odstranitev Jaserja Arafata ali izraelskega premiera Ariela Šarona ne vpliva na niti enega izmed vzrokov za dolgoletni krvavi konflikt. Izraelska okupacija, podprta s številnimi judovskimi naselbinami, bo še vedno tu. Gradnja zidu tudi. Na deset tisoče izraelskih vojakov bo še vedno teroriziralo Palestince v Gazi in na Zahodnem Bregu, slednji pa se bodo borili s sredstvi, ki jih imajo na razpolago. 



Medtem ko usoda ikone palestinskega boja Jaserja Arafata na samem terenu dejansko ne bo vplivala na nič, se na političnih odrih obetajo določene spremembe, predvsem v Izraelu. Samo nekaj tednov nazaj je Ariel Šaron nenehno grozil, da bo ubil Arafata na isti način, kot je dal ubiti Hamasova voditelja šeika Ahmed Yassina in Abdela Aziza – Rantisija. Pa vendarle se je ob novici o poslabšanem Arafatovem zdravju Šaron občutno zamislil in nemudoma dovolil, da so bolnika iz njegovega doma v Ramali, kjer ga je izraelska vojska držala zaprtega tri leta, prepeljali v pariško bolnišnico. 



Izrael potrebuje živega Arafata, da bi ga lahko ob vsaki dani priložnosti uporabil kot grešnega kozla za eskalacijo nasilja na Bližnjem vzhodu, za katerega je v prvi vrsti odgovoren Izrael sam. Šaronov politični svetovalec Dov Weisglass je na primer pred kratkim jasno povedal, da je izraelska vlada pripravljena blokirati vsakršen mirovni sporazum, da bi ohranila judovska naselja na Zahodnem Bregu in preprečila ustanovitev palestinske države zahodno od reke Jordan. Zdaj ko Arafata ne bo več, da bi s prstom kazali nanj, bodo mogoče izjave raznih 'Weisglassov' naletele na več odpora v mednarodni javnosti. 



Izrael bo z Arafatovim pogrebom izgubil svojega največjega demona, ki ga je ljubil sovražiti. Skupaj s svojimi medijskimi in političnimi navijači v Združenih državah Amerike je Izraelu skozi leta uspelo sestaviti sliko Arafata kot gospodarja lutk, ki v svojih rokah drži niti vseh Palestincev. Ameriški republikanec Frank Luntz je aprila 2003 v zaupnem pismu izaelskim lobistom napisal, da je Arafat prednost Izraela, ker 'izgleda kot del terorizma'. Ironično, vendar vse dokler se je demonizirani Arafat nahajal v Ramali, je Izrael lahko ponavljal, da nima partnerja za mirovne pogovore. 



Enako zaskrbljeni zaradi negotovosti, ki bodo nastopile po Arafatovi smrti, so tudi njegovi ožji sodelavci, ki trenutno vzdržujejo in nadzorujejo palestinsko oblast. Ta skupina v glavnem skorumpiranih politikantov je do sedaj uživala moč zgolj zaradi Arafatovega pokroviteljstva in zdi se, da si nihče v vrhu palestinskih oblasti ni postavil dovolj trdnih političnih temeljev, da bi preživel tudi brez šefa Jaserja. Za te ljudi je Arafat palestinski Brežnjev, ki ga je treba ohranjati na njegovem mestu ne glede na njegove dejanske sposobnosti. 



Po Arafatovem odhodu lahko pričakujemo oster boj za njegovo nasledstvo, ki zagotavlja moč, določen prestiž in številne poti do postranskih zaslužkov. Palestinska oblast je bila kakopak od vekomaj sistem, v glavnem namenjen sam sebi, oziroma vrt, na katerem je pridno rasla predvsem korupcija. Prav zato bo tistemu, ki se bo iz boja za oblast dvignil kot zmagovalec, občutno primanjkovalo legitimnosti pri predstavljanju Palestincev in njihovih vsakodnevnih interesov. 



Boj za oblast se je pravzaprav že začel. Palestinski premier Ahmed Kurej, njegov predhodnik Mahmoud Abbas in visoki predstavnik Palestinske osvobodilne organizacije so sporočili, da jih je Arafat tik pred odhodom pooblastil, da začasno vodijo oblast v njegovem imenu. Nekateri drugi predstavniki Arafatovega kabineta so medtem že odločno zanikali, da je kdajkoli odobril takšen komité. Prenekateri poznavalci ocenjujejo, da celotna palestinska oblast že dalj časa poka po šivih in bi utegnila razpasti po smrti svojega voditelja. 



Abbas in Kurej sta kljub temu že začela sprejemati odločitve, ki naj bi vrnile zakon in red na ulice zasedenih palestinskih ozemelj. Vendar je problem Gaza, kjer nadzora nima palestinska oblast hospitaliziranega voditelja, temveč Hamas in ostale militantne islamske frakcije. Kurej je tako moral popustiti že na začetnih pogovorih in jim v imenu enotnosti obljubiti določeno politično moč v začasni skupni vladi, ki bo zaživela v senci Arafatove smrti. Vprašanje pa je, kolikšen rok trajanja bo imela ta navidezna enotnost. Zelo dolgega verjetno res ne. 



Kot najverjetnejša Arafatova naslednika se omenjata premier Kurej in njegov predhodnik Abbas. Vendar je nedavno prišlo na dan, da tudi ta dva trpita zaradi zdravstvenih problemov. Za dodatno nerodnost je danes poskrbela še žena palestinskega voditelja Suha Arafat, ki je Kureju, Abbasu in zunanjemu ministru Nabilu Saathu prepovedala obiskati svojega moža v pariški bolnišnici. Obtožila jih je, da ga hočejo čim prej razglasiti za mrtvega in si razdeliti njegovo oblast. Osramočeni predstavniki palestinskih oblasti so odvrnili, da Arafat ne pripada majhni družini, temveč celotnemu palestinskemu ljudstvu. 



Jaser Arafat si je celo življenje, kljub številnim spodsljajem in brezupnim situacijam, prizadeval za svobodo svojih ljudi, ki umirajo pod izraelsko okupacijo. Na koncu pa ne bo niti pokopan v Jeruzalemu, kakor je bila njegova želja. Tako mu lahko zaželimo vsaj to, da bo končno počival v miru. Njegovo nalogo pa bo morala dokončati prihodnost. Salam!