Dolg in gosposka solidarnost

Dolg in gosposka solidarnost

Mnenje, kolumna ali komentar
4. 8. 2015 - 16.00

Grška dolžniška kriza je leta 2009 z začetki krize globalnega finančnega kapitalizma postala obče evropsko politično vprašanje. Ni bilo nacionalnega medija, ki ne bi tedensko poročal o aktualnem dogajanju v Atenah, in paket posojil, ki so ga prispevali nacionalni proračuni, je dal še dodaten zagon ljudskemu in predvsem medijskemu angažmaju, da prebudi notranjega inšpektorja in upre svoje čuječe oko nad razsipno Grčijo. Paradigmatski primer takšnega poročanja je gotovo naša domača Televizija Slovenija, ki je v oddaji Tarča znesek posojila Slovenije Grčiji iz leta 2010 primerjala s številom vinjet, ki bi jih lahko država kupila uporabnikom slovenskih avtocest. Da pomirimo vašo inšpekcijsko bit, vrli matematiki Televizije Slovenije so izračunali, da bi ta znesek pokril vrednost vinjet za dve leti. Če damo takšno poročanje ob bok moralnemu diskurzu o dolžnostih Grčije Stranke modernega centra, se zdi, da politična linija, ki jo podrepniško vodi slovenska elita, in medijsko poročanje v zadnjih mesecih še nikoli nista bila tako popolno usklajena.

Tukajšnji namen ni, da bi iskali vzroke grških razmer, ampak raje branje apologetskega diskurza, ki spremlja neoliberalno politiko, ki je neposreden vzrok opustošenju grške države. V začetnih dnevih, ko je Grčija postala stvar evropskega zanimanja, se je v občem diskurzu pojavila banalna razlaga razmer, ki je vzroke pojasnjevala z lenostjo grškega naroda. Da je grški delavec len tako pri delu kot pri plačevanju davkov, je podoba, ki je za trenutek zakrožila po zdravem razumu evropskega življa. Ta podoba je dokaj hitro naletela na protiargument, ki je postregel s podatki, da povprečen grški delavec v resnici dela celo več kot njegov nemški sotrpin. Obtožbi nemoralnosti je tako hitro sledila bizarna apologija, ki je greh lenobe skušala odvrniti na način, da je skušala slikati drugačno podobo Grka, ki je resnično delaven po evropskem vzoru. Protiargument je ostal znotraj istega moralističnega diskurzivnega polja kot očitek lenobe, ko je za svoj ideal prevzel delavnost.

Preskočimo v sedanjost. O lenih Grkih ni več toliko slišati kot spočetka, morda poslušamo več o skrajnih ali neracionalnih Grkih. Čeprav so se morda besede spremenile, diskurz ostaja globoko moralističen. Ko še ni bilo jasno, ali bo grška vlada pripravila zahtevani reformni program in se podredila volji mednarodnih in evropskih finančnih inštitucij, se je iz ust politične elite vedno znova valil in ponavljal isti stavek: »Grki morajo odplačati svoj dolg!« Odplačilo dolga je postalo moralni imperativ, dolžnost njegove izpolnitve pa se je individualizirala preko abstraktne podobe Grka, ki mora poplačati svoj zapitek. Če je bilo določilo prej opisane podobe Grka njegova lenoba, je nova slika, ki je nastala v zadnjih mesecih, povsem brez določil oziroma je edino določilo grškega državljana sedaj njegova dolžnost, da poplača dolg. Ni pomembno, kako je nastal državni dolg, ni pomembna vloga političnih ali ekonomskih elit pri nastanku dolga, obstajata le krivda brez znanega zločina in dolg, ki ga je treba odplačati za odkup te krivde. Narava takšne krivde in takšnega dolga pa je, da nikoli ne moreta biti poravnana.

Takšna podoba človeka, ki sta mu neznana krivda in neporavnani dolg esencialna, ima povsem jasno pragmatično funkcijo v ideološki apologiji neoliberalne politike, kot jo uveljavlja Evropska unija in bolj ali manj nacionalne politične elite. Z občo podobo Grka, čigar dolžnost in krivda se skrivata v abstraktni dimenziji dolga, ki prekriva realnost nacionalnega dolga, je mogoče z neznosno lahkostjo spregledati družbene razmere v Grčiji in uvajati neoliberalni reformni program. Povsem nepomembno dejstvo je, da je raven grške nezaposlenosti na ravni 25 odstotkov, nezaposlenost med mladimi pa dosega raven 53 odstotkov, 73 odstotkov tistih, ki so bili v letu 2014 brez zaposlitve, pa je sedaj brez dela že več kot leto dni. Prav tako skoraj polovica grških upokojencev živi pod pragom revščine. Vendar dejanskost je za nas zgolj malenkost, pomembno je zgolj to, da je Grk kriv, in prav je, da poplača svoj dolg.

Obrnimo pogled še na domačo grudo. Od včeraj dalje lahko gospodinjstva, ki so v letošnjem letu prejemala denarno socialno pomoč ali katerega od določenih socialnih transferjev, pri enem od 70-ih sodelujočih upnikov zaprosijo za odplačilo dolgov, ki so konec lanskega leta zapadli za več kot leto dni. Na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pričakujejo, da bi ukrep lahko pomagal približno 100.000 upravičencem, vlada pa je uzakonila, da državni odpis dolga davčnim in ostalim dolžnikom države ne sme presegati skupne vrednosti enega milijona evrov, zato bo odpis mogoč le za tiste, ki bodo svoje vloge oddali prej kot drugi dolžniki. Da bi ukrep imel kakšne konkretne učinke na življenje ljudi, ni pričakovati, takšna gesta odpisa je zgolj simbolna, znak solidarnosti, kot to pravi najvrlejši izmed vrlih, premier Miro Cerar.

Odpis dolga je gosposka solidarnost, delno ti bo odpuščeno, da boš lahko še naprej delal in odplačeval krivdo dolga. To je solidarnost, ki zakriva domačo realnost. Leta 2009 je pod pragom revščine živelo 11,3 odstotka prebivalstva, do leta 2013 se je delež zvišal na 14,5 odstotkov oziroma približno 291.000 državljanov. V revščini živi tri četrtine družin z nobenim zaposlenim, prav tako vsaka tretja samohranilka in samska starejša ženska. Med letoma 2009 in 2013 se je v 30 odstotkih tistim, ki prejemajo najnižji dohodek, višina le-tega znižala, hkrati pa se je dohodek 20-ih odstotkov najbogatejših povečal. Odpis dolga v taki obliki nikakor ni ukrep, ki bi odgovarjal na razmere revščine, ampak raje utrditev obstoječih ekonomskih in oblastnih razmerij, ki jih med drugim vzdržujeta ravno krivda in dolg.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.