Zlata zora na zatožni klopi
Varčevalni diktat finančnih institucij in Evropske komisije, s katerimi se je morala v prvih mesecih vladavine spopasti Sirizina vlada, je povsem zameglil tudi pogled na notranjepolitične posledice šestletne zunanje pavperizacije in pustošenja Grčije v imenu reševanja gospodarske krize. Ob vse bolj perečem begunskem vprašanju, problem grške družbe ostaja močan vpliv ksenofobne in rasistične politike, ki se najočitneje manifestira v vse bolj sprejeti in vse manj problematizirani stranki Zlata zora. Proti vodilnim članom stranke je po preložitvi v začetku maja stekel sodni proces, ki pa je ob vsem dogajanju in v primerjavi s siceršnjo medijsko skoraj fascinacijo nad to radikalno desno stranko ostaja praktično prezrt.
Kot je znano, si je Zlata zora pot v grški parlament, kamor je prvič vstopila leta 2012, utirala tudi z napadi na migrante in politične nasprotnike na grških ulicah. Početje pripadnikov Zlate zore je bilo skoraj nekaznovano, rasistični napadi so bili ob začetni pasivnosti represivnih organov praktično legitimirani, vse do umora antifašističnega raperja Pavlosa Fisasa. Po Fisasovem umoru so v Atenah izbruhnili protesti, vse bolj so medijsko odmevala prej preslišana poročila maloštevilnih novinarjev in aktivistov z grških ulic, umor pa je sprožil tudi policijsko preiskavo. Po skoraj dveh letih je tožilstvo z mapo 4-ih obtožnic na zatožno klop posadilo 68 večinoma* vodilnih predstavnikov Zlate zore. Katja Lihtenvalner, novinarka in poročevalka iz Grčije.
Med obtoženimi sta se, ob poslancih te tretje največje grške parlamentarne stranke, ki v grškem parlamentu zasedajo 17 sedežev, znašla tudi tiskovni predstavnik stranke Ilias Kasidaris in vodja Zlate zore Nikolaos Mihaloliakos. Za nekatere predstavnike te neonacistične stranke pa aktualni sodni proces ni prvi, zaradi preteklih obsodb na zaporne kazni prihajajo v sodno dvorano neposredno iz zaporniških celic. Kot dodaja naša sogovornica, ki sodni proces proti Zlati zori podrobno spremlja, so to praktično tudi edini obtoženi, ki se udeležujejo sojenja.
Sodni proces proti članom Zlate zore bi se moral začeti 20. aprila, a je bil takoj preložen na začetek maja. Tudi prve obravnave so potekale v znamenju proceduralnih razjasnitev, glede na množičnost procesa, številne obtožnice in verjetnih številnih različnih poskusov izpodkopavanja obtožb s strani obrambe se obeta dolgotrajno sojenje. Toda ne glede na njegov izid, je dejstvo, da se je ta začel, prepozno. Kot je v enem od intervjujev opozoril raziskovalni novinar Dimitris Psarras, dober poznavalec politike in delovanja Zlate zore ter avtor knjige Neofašizem v Grčiji: stranka Zlata zora, je bilo dovolj dokazov o rasističnih napadih Zlate zore že pred umorov Pavlossa Fisasa, a to ni sprožilo resne preiskave proti stranki. V posameznih primerih, kot je omenjeni umor pakistanskega migranta Šehzada Lukmana, so bili obsojeni posamezniki, delovanje stranke, znotraj katere sta delovali, pa do umora Pavlosa Fisasa, znanega pod artističnim imenom Killah-P, ni problematiziral nihče.
Ob tem, ko sodni proces proti Zlati zori prihaja prepozno, pa na drugi strani začetek sojenja ni očitneje vplival na delovanje same stranke, kot so napovedovali številni, podcenjujoč njen položaj v grški družbi. V političnem smislu podpora Zlati zori ostaja nespremenjena, prav tako pa migranti na grških ulicah še vedno trepetajo pred napadi grških neofašistov neonacistov.
Na dejstvo, da rasistično nasilje v Grčiji ne pojenja in da Zlata zora pri tem ne izgublja svoje moči, na ulicah opozarjajo tudi številni protesti, ki se še vedno odvijajo po državi. Na začetku procesa so se nasprotniki neofašistične politike Zlate zore zbrali tudi pred zaporom na obrobju Aten, kjer poteka sojenje, zdaj pa se demonstracije sporadično odvijajo v drugih delih Grčije in njene prestolnice.
Da ob vseh drugih aktualnih aktivnostih Zlate zore sam proces proti njenim vodilnim pripadnikom ni toliko v fokusu protestnikov, je nekako razumljivo, precej povedno pa je da sojenje vodilnim članom ene najmočnejših grških strank, ki so se znašli pod za demokratično družbo totalno nesprejemljivimi obtožbami, vse manj zanima javnost in medije. Tudi tuje.
Mediji, vsaj domači grški, pa so odigrali tudi pomembno vlogo pri formiranju Zlate zore. Z nekritično obravnavo njene rasistične politike in s tem, ko so ji nudili medijski prostor, so stranko radikalne desnice politično legitimirali in jo postavili v enakopraven položaj z ostalimi strankami. Hkrati pa se je z medijsko pomočjo Zlata zora uspela uspešno ukoreniniti v grško družbo, kjer je v določenem obdobju postala nekakšen trend.
K političnemu etabliranju Zlate zore so veliko pripomogle tudi tesne povezave z do januarja v Grčiji vladajočo konservativno Novo demokracijo, ki se ohranjajo še danes. Tudi v samem sodnem procesu.
No, kot je širše znano, pa so razcvet stranke, ki je formalno nastala že v začetku 90-ih, omogočile gospodarske razmere in, kot to zgodovina že pomni, vse slabše socialne razmere v Grčiji. Da se je vzpon Zlate zore začel hkrati z grško krizo je sicer postala že floskula, s katero pa se nihče poglobljeno ne ukvarja.
Ob tem se je pri prebijanju v grški politični mainstream in družbo nekoliko transformirala tudi sama stranka. Čeprav so znane medijske podobe skupine v črno odetih rasističnih militantnežev, ki po grških ulicah v vojaškem maršu prežijo na migrante, si znajo predstavniki Zlate zore nadeti, kot smo slišali, tudi drugačno podobno. K tej dvojnosti pa sodi tudi dvojen odnos do tujcev.
Mediji in javnost Zlato zoro večinoma označujejo kot neonacistično, da se njen ustroj in način delovanja močno naslanjata na nacističnega, so prepričani tudi številni poznavalci stranke, kot je omenjeni grški novinar Psarras. A stranka v okvirih grškega nacionalizma skuša oblikovati nekatere specifike. Tako se sama stranka, kljub nacističnemu mahanju njenih pripadnikov z desnico in fascinacijo nad kljukastim križem, uradno odreka povezavam nacizmu in se raje sklicuje na grškega diktatorja iz obdobja pred drugo svetovno vojno, Ioannisa Metaxasa, v svojih programih pa spogleduje s helenizmom in idejami nekakšne Velike Grčije.
Pred koncem pa nazaj k sojenju Zlati zori, ki kljub temu da zaenkrat ni vplival na sam vpliv stranke, še spremljajo pričakovanja, da bo z obsodbo poslal stranko in njeno radikalno desno, ksenofobno in nacistično politiko na smetišče zgodovine. A kot opozarja naša sogovornica Katja Lihtenvalner so takšna pričakovanja preoptimistična. Četudi bi bili vodilni kadri Zlate zore spoznani za krive in bi bila stranka prepovedana, bi njene politične ideje utegnile preživeti v obliki drugega, novega podobnega gibanja.
Nova Druga radikalna desna gibanja oziroma skupine pa so ob tem v Atenah in po Grčiji že v razmahu. Eno takšnih je gibanje Avtonomnih nacionalistov, sicer možno povezano tudi z Zlato zoro.
*popravljeno in dopolnjeno.
Dodaj komentar
Komentiraj