FEMI KUTI: Day By Day

FEMI KUTI: Day By Day

Recenzija izdelka
Anonymous
7. 3. 2009 - 19.00

Wrasse, 2008

 

Zoran Pistotnik recenzira zadnjo ploščo Femija Kutija, najbolj znanega nadaljevalca tradicije afrobeata familje pokojnega Fele Kutija ...

 

Olufela Olufemi Anikulapo Kuti, vsaj med glasbenim nasledstvom najstarejši sin legendarnega Fele Anikulapoja Kutija, iznajditelja nigerijskega afrobeata ter ob tem za časa svojega življenja še marsikaj drugega, v glasbenem svetu zdaj že odlično poznan kot Femi Kuti, se je na glasbeno prizorišče vrnil s svojim novim studijskim albumom. Odličnim v svojem žanru, lahko rečemo kar na začetku. »Day by Day«, kot je naslov tega albuma, je nastajal kar nekaj časa. Zadnji njegov studijski album je izšel že davnega leta 2001. To je bil »Fight to Win«, tretji pravi Femijev album, s katerim se je zares zavihtel v središče zanimanja tiste javnosti, ki ji je kaj do afriških godb. Ob nekaj zgodnejših sodelovanjih pri diskografskih izdelkih je namreč leta 1995 izdal svoj inavguracijski izdelek brez naslova, zgolj s podpisom »Femi Kuti«, ki je ostal pretežno neopažen, ob sodelovanju založbe Barclay pa je leta 1998 prišel na svetlo zanj ključni »Shoki Shoki«. Z njim je začel svojo uspešno mednarodno kariero. Temu je potem sledil že omenjeni »Fight to Win«, izdan pri isti založbi. Tako je Femi z lani konec leta izdanim »Day by Day« pravzaprav zaznamoval desetletnico svoje prisotnosti na mednarodnem glasbenem prizorišču.

Prav nenavadno se nam je zdelo, da Femi nekako ni znal izkoristiti velikega potenciala, ki si ga je pridobil z izredno dobro sprejetim albumom »Fight to Win«. Zanj smo namreč vsi po vrsti ugotavljali, da je z njim izstopil iz sence svojega očeta in dokazal, da je dostojen nadaljevalec glasbenega stilema, ki mu ga je oče zapustil, nikakor pa ne zgolj posnemovalec ali celo tisti, ki bi zgolj izkoriščal ugled očetovega imena. No, če je omenjeni potencial v minulih letih spodobno izkoriščal vsaj koncertno, pa od njega ni in ni bilo novega avtorskega izdelka. Sedem let premora je za uspešnega, prodornega, inovativnega, odmevnega avtorja le preveč opazen manjko. No, res je, da sta prav ta intenzivna koncertna dejavnost in pa dejstvo, da je nekje leta 2004 sprejel ponudbo angleške založbe Wrasse Records za sodelovanje omogočila, da je v tem obdobju med obema studijskima albuma na diskografskem tržišču vseeno obstajala ponudba njegovih izdelkov. Tako je leta 2004 izšel koncertni CD »Africa Shrine«, ki mu je naslednje leto sledila »deluxe« izdaja – ponatis omenjenega albuma v kombinaciji s koncertno-dokumentarnim DVD-jem. Hkrati pa je založba Wrasse ponatisnila njegov zmagovalni CD »Fight to Win« in pričela izdajati kolekcije njegovih do takrat izdanih skladb: »The Best of Femi Kuti« (2004) in »Femi Kuti The Definitive Collection« (2007). Vzporedno s tem je opravil nekaj sodelovanj pri projektih drugih glasbenikov, npr. z Rachidom Taho in Brettom Dennenom, prispeval glasbo za eno odmevnejših računalniških igric in še bi se našlo kaj.

Toliko za predstavo. Ob vsem tem smo sicer lažje počakali na njegov novi pravi studijski album v celoti sestavljen iz njegovih lastnih novih skladb. Predvsem pa si je s takšnim početjem založbe Wrasse, ki se je res potrudila okrog njega, pa tudi z dobrimi promocijskimi potezami opazno razširil krog poslušalcev in kupcev njegovih plošč. Med drugim je nastopal na istih koncertnih odrih z znanimi rokovskimi skupinami (npr. z Jane's Addiction) ter sodeloval z znanimi ameriškimi hip hop oziroma rap izvajalci (npr. z Mos Defom, z Eryko Badu in z The Roots). Zato je navkljub predolgemu čakanju album »Day by Day« padel na izjemno dobro pripravljen teren ter doživel odmeven sprejem. Četudi smo lahko rezervirani do evforičnih izjav o njegovem najboljšem albumu do zdaj, mu seveda ne moremo oporekati nespornih kvalitet. To je zagotovo njegov do zdaj najbolj dodelan album. Seveda bi bili presenečeni, če ob vseh pripravah in vložkih vanj ne bi bilo tako. Tak ni zgolj produkcijsko, ampak tudi po avtorskem in izvedbenem pristopu, dramaturgiji, ravno pravšnji kombinaciji še vedno angažiranega afrobeata in pop prijemov, nadgradnji posameznih skladb s sodelovanjem dovolj znanih gostov, in še čem.

Izvedbeno imamo najprej opraviti z zelo močno zasedbo njegovih Positive Force, sestavljenih iz vrhunskih nigerijskih glasbenikov, dopolnjeno pa s podmladkom družine Kuti, torej že tretjo generacijo, kar le povečuje atraktivnost. Femijev sin Made Anikulapo Kuti namreč stopa v korak z dedom in očetom ter v tej zasedbi že igra altovski saksofon in poje, Yeni Anikulapo Kuti pa je ena od spremljevalnih pevk. Sam Femi je tokrat jemal v roke štiri različne saksofone, pa tudi trobento, stopal je za orgle in seveda odpel vse prve vokale. Ob vrsti instrumentalnih in pevskih gostov velja omeniti prispevek nigerijskega kitarista in pevca Keziaha Jonesa v dveh skladbah, ter francoske pevke Camille in senegalsko-francoske pevke Julie Sarr v naslovni skladbi albuma. Kot zanimivost pa morda samo še to, da se med številnim tehničnim osebjem pojavlja tudi ime Vladimir Neškovič.

 

pripravil Zoran Pistotnik

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness