Venezuelsko gospodarstvo je v hudi krizi. Pomanjkanje dobrin je realnost, socialne misije, vzpostavljene tekom prejšnjega desetletja so finančno podhranjene, realne plače padajo. Gospodarstvo se od leta 2014 krči, inflacija dosega več sto odstotkov. Uradnih podatkov ni, po nekaterih ocenah se je obseg gospodarstva lani zmanjšal za več kot 10 odstotkov, ocene inflacije pa si gibljejo okrog 600 odstotkov.

Venezuelska vlada je po letu 2003, ko je kapitalska elita dvakrat poskušala prevzeti oblast, uvedla nadzor nad menjalnim tečajem, da bi preprečila beg kapitala v tujino. Sistem vključuje več menjalnih tečajev, rezerviranih za uvoz različnih produktov. Najmočnejši menjalni tečaj je tako namenjen uvozu osnovnih dobrin, kot so hrana in zdravila, za ostale produkte pa velja šibkejši menjalni tečaj. Ta sistem je do leta 2014 deloval, takrat pa so se s padcem cen nafte začele pojavljati težave.

Več kot 90 odstotkov venezuelskega izvoza predstavlja nafta. Posledično je vrednost venezuelske valute - Bolivarja - skoraj popolnoma odvisna od cene nafte na svetovnem trgu. V prejšnjem desetletju, ko je cena nafte rasla, za kar zasluge lahko deloma pripišemo tudi Chavezovemu delovanju znotraj organizacije držav izvoznic nafte OPEC, so rasli tudi prihodki od prodaje. Po kolapsu cen črnega zlata konec leta 2014 pa je Venezuela ostala brez dobršnega dela prihodkov od prodaje nafte. Cena venezuelske nafte je padla iz nekaj čez 100 dolarjev na sodček na manj kot 50, januarja lani je dosegla celo 24 dolarjev na sodček kar je le pol dolarja več od proizvodne cene. Skupaj s ceno nafte pa je kolapsirala tudi vrednost Bolivarja.

Gospodarska kriza v Venezueli in padec vrednosti Bolivarja tako nima nikakršne povezave s slabim upravljanjem državnih podjetij ali zatiranjem podjetniške pobude, kot je včasih sugerirano v medijih. Ob padcu cen nafte bi bila gospodarska kriza v državi, ki je v tolikšni meri odvisna od njenega izvoza neizbežna za katerokoli vlado - chavistično ali liberalno. Le da bi se liberalna vlada verjetno s situacijo spoprijela z rezanjem socialne države in vsesplošnimi varčevalnimi ukrepi. Chavistična vlada pa je skušala življenjski standard, predvsem revnejšega dela prebivalstva, vzdrževati z obrambo reguliranega menjalnega tečaja valute. Kar pa se je izkazalo za vedno težje.

1 dolar je v času pisanja na črnem trgu vreden 42 tisoč venezuelskih bolivarjev. Najmočnejši uradni menjalni tečaj pa je 10 bolivarjev za dolar, medtem ko je šibkejši uradni menjalni tečaj 11 tisoč bolivarjev za dolar. Takšna razlika je raj za špekulacijo. Nakup Bolivarjev po uradnem menjalnem tečaju in nato njihova prodaja na črnem trgu tako ponuja možnost za 4 do 4000 kratno oplemenitenje vložka, razliko pa krije država. Tovrstne špekulacije dodatno povečujejo beg bolivarjev v dolarje in s tem dodatno pripomorejo k inflaciji in padcu vrednosti bolivarja. Nefunkcionalnost sistema regulacije menjalnega tečaja je sprožila pobude venezuelskih vladnih svetovalcev, da naj vrednost valute sprosti, najšibkejše dele prebivalstva pa ubrani z socialnimi transferji. Na ta način bi država financirala le potrebe slednjih, ne pa špekulacije z valuto.

Kljub temu, da je gospodarska kriza posledica zunanjega faktorja padca cene nafte pa lahko del krivde pripišemo tudi gospodarski politiki venezuelske vlade. Dokler so cene nafte rasle je namreč pretežen del prihodkov od njene prodaje romal v izgradnjo socialne države. Ta je sicer pomembno pripomogla k rasti življenjskega standarda v državi, ni pa povečala proizvodnih kapacitet. Uvoz večine produktov, med drugim hrane, proizvodnih strojev, kmetijske mehanizacije in kmetijskih surovin, bele tehnike, avtomobilov in zdravil se je v času vladavine chavizma povečeval. Medtem pa je izvoz, razen nafte, stagniral, kar nakazuje na dejstvo, da rast proizvodnje ni sledila rasti življenjskega standarda.

Čeprav je gospodarska kriza posledica zunanjih dejavnikov bi chavistična vlada z večjim poudarkom na zagon proizvodnje z uporabo rastočih naftnih prihodkov v prejšnjem desetletju, lahko omejila potrebo po uvozu tujih dobrin, morda pa celo zagnala še kakšen izvozni sektor in s tem omilila vpliv padca cene nafte na vrednost valute.