Begunci v biseru Afrike
Tokrat se posvečamo državi, ki se razteza čez obe hemisferi, in ljudem, ki so, prav tako iz obeh hemisfer, vanjo pribežali. Uganda slovi kot zgledna država, kar se tiče sprejemanja vojnih beguncev. V Ugandi, kjer biva 1,4 milijona beguncev, kar je največja begunska populacija izven Bližnjega vzhoda, imajo prebežniki in lokalni prebivalci enake pravice do dostopa do trga dela in javnih storitev, poleg tega pa so prvi upravičeni tudi do zemljišča za nastanitev in kosa zemlje za kmetijsko obdelavo. V regionalnem kontekstu je tovrsten sistem nedvomno progresiven: sosednja Kenija na primer begunce iz Somalije zapira v begunska taborišča in jim onemogoča dostop do javnih storitev in zaposlitve. A kot opozarjata naši sogovornici, Uganda kljub temu ni raj za begunce, kot jo včasih predstavljajo mediji, saj kvaliteta javnih storitev ter zaposlitvenih možnosti v tej državi ni na nivoju, h kateremu bi morali stremeti. Pogovarjamo se s Tigranno Zakaryan, raziskovalko pri organizaciji International Refugee Rights Initiative in Julie Schiltz z Univerze Ghent, ki deluje na severu Ugande.
Tigranna Zakaryan uvodoma predstavi pravice, ki jih beguncem v Ugandi podeljuje Zakon o beguncih iz leta 2006.
Pravica do prostega gibanja, zaposlitve in dostopa do javnih storitev je v mnogih sosednjih državah omejena, medtem ko je v Evropi pogojena s pridobljenim statusom begunca. Kot pojasni Julie Schiltz, v Ugandi ni dolgotrajnih postopkov za pridobitev tega statusa.
A Schiltz poudarja, da se ob izpostavljanju progresivnosti ugandskega sistema mnogokrat pozablja, da javne storitve, do katerih imajo begunci dostop, niso na istem nivoju kot v Evropi.
Za primer lahko vzamemo šolstvo. Begunci v Ugandi so sicer res upravičeni do enakovrednega dostopa do šolskega sistema kot lokalno prebivalstvo. Vendar pa se slika popolnoma spremeni, ko v obzir vzamemo, da je v Ugandi subvencionirano le osnovno šolstvo, medtem ko je srednja šola plačljiva. Nadaljuje Zakaryan.
Tudi pravico do prostega gibanja in zaposlitve je treba umestiti v kontekst. Ugandska vlada je za potrebe namestitve vzpostavila več tako imenovanih begunskih naselij. In čeprav se imajo begunci pravico nastaniti kjerkoli, življenje izven teh naselij, predvsem v mestih, zahteva temu primerno visoka sredstva. Ker večina beguncev takšnega življenja finančno ne zmore, jih velika večina živi v zanje namenjenih naseljih v odročnejših in manj razvitih delih države, kjer zaposlitvene možnosti niso ravno visoke.
Eden izmed progresivnejših delov ugandske begunske politike pa je upravičenost beguncev do zemlje. V teoriji je v Ugandi vsaka družina upravičena do zemljišča, na katerem si lahko zgradi hišo, poleg tega pa še do dodatnega četrt hektarja zemlje za kmetijsko obdelavo. Ta zemljišča družina lahko koristi za svoje potrebe, ne sme pa jih dajati v najem ali prodati. A kot pojasni Julie Schiltz, zemlja, namenjena kultivaciji, ni nujno kvalitetna, poleg tega pa odrejena površina pogosto ne zadošča potrebam lastnikov.
Obe sogovornici izpostavljata tudi, da je dostop do zemlje za kultivacijo odvisen od območja. Na zahodu Ugande, kjer večinoma prebivajo begunci iz Demokratične republike Kongo, Burundija in Ruande ima ugandska vlada v lasti večja območja zemlje, ki jo namenja beguncem. Na severu, kjer so nastanjeni večinoma Južnosudanci, pa je državno lastništvo precej omejeno, zaradi česar mora vlada zemljo najemati pri lokalnih prebivalcih. Posledično je dostop do zemlje tam precej bolj omejen tudi za begunce. Po podatkih Agencije Združenih narodov za begunce ima do obdelovalne zemlje dostop dobra polovica beguncev, preostali pa večinoma kmetujejo na zemlji, ki je sicer namenjena bivanju. Zakaryan.
V zadnjih dveh letih je oskrba beguncev dodatno otežena tudi zaradi velikega števila migrantov iz Južnega Sudana. Med letom 2015 in oktobrom lani se je število beguncev v Ugandi s slabih 700 tisoč podvojilo na skoraj 1 milijon 400 tisoč. Več kot milijon od teh jih je pribežalo iz Južnega Sudana, kjer je leta 2016 propadel mirovni sporazum in je ponovno izbruhnila vojna med frakcijama pod vodstvom predsednika Salve Kiirja in njegovega nekdanjega podpredsednika Rieka Macharja. Posledično je ugandska vlada zmanjšala velikosti zemljišč, ki jih begunske družine dobijo za nastanitev. Pod udarom pa so tudi ostali, najosnovnejši deli oskrbe. Več o tem Tigranna Zakaryan, raziskovalka pri organizaciji International Refugee Rights Initiative.
Večina beguncev v Ugandi je iz Južnega Sudana in je tudi nastanjena v obmejnih skupnostih. Med skupnostmi na obeh straneh meje pa obstajajo trgovske, zgodovinske, plemenske in družinske povezave, kar pripomore k manj konfliktnemu sprejemu tolikšnega števila ljudi, trdi Julie Schiltz z univerze Ghent.
V Ugandi sicer bivajo begunci različnih nacionalnosti. Poleg Južnosudancev so to predvsem prebivalci Demokratične republike Kongo, na vzhodu katere sporadični spopadi trajajo že skoraj 30 let, potem so tu begunci iz Ruande, predvsem Hutuji, ki jih ruandska oblast na podlagi etnične pripadnosti obtožuje sodelovanja v genocidu leta 1994, sledijo še prebežniki iz Burundija, kjer je politična situacija nestabilna, nekaj pa jih prihaja tudi iz nekoliko bolj oddaljene Somalije. Nadaljuje Zakaryan.
S sprejemom v Ugandi imajo morda še največji problem Somalijci, predvsem zaradi poostrenega policijskega nadzora. Uganda je namreč kot podaljšek Združenih držav Amerike od leta 2007 po številu vojakov vodilna v misiji Združenih narodov v Somaliji. Posledično je somalska skupina Al Šabab med svetovnim nogometnim prvenstvom leta 2010 v ugandski prestolnici Kampala izvedla vrsto samomorilskih bombnih napadov na gostinske lokale, kjer so predvajali nogometne tekme - nogomet je, mimogrede, ugandski nacionalni šport. Od takrat je somalska skupnost v Ugandi pod poostrenim policijskim nadzorom, kljub temu pa somalijski begunci po poročilu organizacije International Refugee Rights Initiative Ugando v primerjavi s sosednjimi državami smatrajo za relativno gostoljubno.
Kakšni pa so interesi Ugande, da vodi takšno, v regionalnem kontekstu progresivno politiko do beguncev? V sosednji Keniji morajo begunci na primer živeti v taboriščih in nimajo možnosti zaposlitve, nad somalskimi begunci, ki jih je tam tudi največ, pa kenijski represivni organi izvajajo precej močnejši pritisk. Tigranna Zakaryan izpostavlja, da Uganda približno tretjino tujih sredstev, namenjenih oskrbi beguncev, namenja razvoju lokalnih skupnosti.
Tudi Julie Schiltz meni, da je interes Ugande predvsem v tem, da s progresivno begunsko politiko privablja sredstva tujih donatorjev.
Poleg neposrednih finančnih interesov so v igri tudi politični. Uganda namreč že od druge polovice 80-ih let prejšnjega stoletja pod vodstvom Yowerija Musevenija spretno izkorišča naklonjenost Združenih držav Amerike, ki v zameno za stabilnost in sodelovanje v ameriški zunanji politiki v regiji tolerirajo Musevenijevo dolgoletno vladavino in ugandske geopolitične igrice v soseščini.
Interes pri promociji ugandskega sistema za sprejem beguncev pa imajo tudi evropske države. Zanje je Uganda primer dobre prakse v Afriki in podpira stališče, po katerem naj podsaharski begunci ostanejo na tej celini, namesto da hodijo v Evropo. Omenimo lahko še evropske aktiviste za pravice beguncev ali njim simpatetične medije, ki lahko k spremembam pozivajo z argumentom “če lahko Uganda, lahko tudi mi”. Vsi ti interesi pripomorejo k temu, da se ugandski sistem, ki je v regionalnem kontekstu res precej napreden, prikazuje kot boljši od tega, kar v resnici pomeni za begunce same.
Dodaj komentar
Komentiraj