Južni Sudan tri leta kasneje

Južni Sudan tri leta kasneje

Oddaja
28. 5. 2014 - 12.00

“Od blizu sem videl razpasti Sovjetsko zvezo. Ugotovil sem, da je iz osamosvojitev mogoče ustvariti veliko bogastvo. Prisegel sem si, da bom naslednjič zraven.”, je motiv za svoje vlaganje v Južni Sudan pojasnil bivši ameriški finančnik Phil Heilberg. Podobna filozofija žene mnoge tuje vlagatelje v Južnem Sudanu. Pred tremi leti je Sudan razpadel, Južni Sudan pa dočakal samostojnost. Ob osamosvojitvi je bila država opustošena od dolgoletne vojne, ni imela nikakršnega formalnega gospodarstva z izjemo naftne industrije, prebivalstvo se je večinoma preživljalo s samooskrbnim kmetijstvom, državna uprava, kakršno poznamo drugje, pa je bila neobstoječa ali nedelujoča. Pričakalo pa jo je globalizirano gospodarstvo, vedoč, da se mu južnosudanska družba ne bo zmožna upreti, in neučakano, da jo zajame v svoj objem.

Južni Sudan je s svojimi mnogimi naravnimi danostmi, popolnoma neobstoječim domačim gospodarstvom in odsotnostjo regulativ postal svojevrsten poligon mednarodnih korporacij. Novo sosedo so pričakala tudi rivalstva med regionalnimi silami, ki jo želijo spraviti vsaka pod svoje okrilje. A uresničevanje vseh teh interesov je ogroženo od decembra lani, ko je Južni Sudan zajela nova državljanska vojna. Ta je državo pahnila nazaj v nasilen kaos, v katerem se investicije ne izplačajo. V današnji Južni hemisferi bomo osvetlili proces neokolonizacije države in ugotavljali, kaj je privedlo do zadnje državljanske vojne.

Prebivalci Južnega Sudana so bili z desetletno prekinitvijo v vojni z oblastniki iz severa vse od leta 1955. Zaporedni režimi v Kartumu nikoli niso kazali zanimanja za potrebe južnega prebivalstva, so pa s pridom izkoriščali naravne danosti, ki jih prinaša njihova zemlja. Ena najdaljših državljanskih vojn v moderni zgodovini se je zaključila leta 2006 s podpisom mirovne pogodbe. Ta je prebivalcem iz Južnega Sudana zagotavljala pravico do samoodločbe, ki so jo Južni Sudanci uporabili 9. julija 2011, ko so na referendumu s plebiscitarno večino izglasovali neodvisnost. To so slavili vsi. Zahodna javnost, ki jo je vodila shizofrena koalicija konservativnih kristjanov, levih gibanj za človekove pravice in Georga Clooneya je z veseljem sprejela novo krščansko državo, osvobojeno muslimanske nadvlade. Omarju Al-Baširju, sudanskemu predsedniku, pa je mir na jugu končno omogočil konsolidacijo preostalega ozemlja, z Darfurjem in Nubskimi gorami vred.

Odcepitev je slavil tudi mednarodni kapital, saj je tako imenovana mirovna dividenda, izraz, ki opisuje pozitivni vpliv prenehanja konflikta na gospodarstvo, odprla nove priložnosti. Tako za podjetja, ki so v državi delovala že prej, kot za nova.

Pred osamosvojitvijo je bilo formalno južnosudansko gospodarstvo sestavljeno izključno iz naftne industrije, to stanje pa se spreminja le zelo počasi. Črno zlato so v okolici Bentiuja na severu Južnega Sudana leta 1978 odkrili geologi ameriškega Chevrona. Od takrat je sudansko-ameriške odnose diktirala nafta. ZDA so bile vse do nastopa Omarja al Baširja in prve zalivske vojne, ki ji je Sudan nasprotoval, največji sudanski zaveznik. Takrat so svoje prijateljstvo obrnile na glavo in začele podpirati upornike. Hkrati so Sudan razglasile za državnega sponzorja terorizma, kar je ameriška podjetja odrezalo od vseh naftnih poslov v Sudanu. V 90-ih letih sta to vrzel zapolnila najprej kitajska CNPC, nato pa še malezijski Petronas. Sudan je postal pomemben del rastočega kitajskega imperija v Afriki. Dobavlja mu nezanemarljivih 5 odstotkov vse nafte, najpomembnejše med surovinami, med afriškimi državami pa v prodaji tega energenta Kitajski prednjači le Angola. Kitajski interes v državi nam je razložil Daniel Large, profesor na Srednjeevropski univerzi in poznavalec Južnega Sudana:

Izjavi lahko prisluhnete v posnetku oddaje.

 

Azijsko izkoriščanje nafte je predstavljalo prvi val globalizacije območja, ki je danes Južni Sudan. Američani so iz tega procesa izviseli, a si niti danes, ko je Južni Sudan samostojen, ne skušajo pridobiti pravic za črpanje črnega zlata. Južnosudanska nafta za novega igralca, kakršen bi bile ZDA, danes ni več zanimiva, pojasnjuje Large:

Izjavi lahko prisluhnete v posnetku oddaje.

 

Južni Sudan torej ni strateška naložba. Zato zanika, da bi bila država območje spopada med tonečimi ZDA in rastočo Kitajsko:

Izjavi lahko prisluhnete v posnetku oddaje.

 

V primeru ZDA interes po stabilnosti izhaja vsaj deloma iz ohranitve kredibilnosti, saj je bil Washington ključen igralec pri podpisu mirovnega sporazuma. Kitajska pa si seveda želi v miru črpati nafto. Nasploh pa je stabilnost v interesu vseh igralcev, ki imajo v Južnem Sudanu kakršnekoli ambicije, ne le ZDA in Kitajske in niti ne le državnih igralcev:

Izjavi lahko prisluhnete v posnetku oddaje.

 

Podpis mirovne pogodbe leta 2005 je Južnemu Sudanu prinesel neko raven stabilnosti in s tem možnost za razvoj gospodarstva ter investicije. Dogajanje v državi po podpisu mirovne pogodbe nam je opisal Andrew Atta Asamoah iz Južnoafriškega Instituta za varnostne študije:

Izjavi lahko prisluhnete v posnetku oddaje.

 

Tuji investitorji so zavohali možnost razvoja novih sektorjev ekonomije. Ti so v primerjavi z naftnim še vedno zanemarljive velikosti. Kljub temu pa pomena teh investicij ne gre zanemariti - lahko imajo velik vpliv na prihodnost južnosudanskega gospodarstva in dobrobit tamkajšnjega prebivalstva po izčrpanju naftnih polj, kar je sodeč po trenutno znanih zalogah predvideno okoli leta 2035.

Zaradi vsesplošnega pojava tujih nakupov ogromnih količin rodovitne zemlje brez posvetovanja z lokalnimi skupnostmi in upoštevanja njihovih interesov, tako imenovanega land-grabbinga, v Afriki, je tudi v Južnem Sudanu največ pozornosti vzbudilo tuje vlaganje v kmetijstvo. Kar 90 odstotkov južnosudanskega ozemlja je primernega za kmetijstvo. Podnebje na jugu države omogoča celo dve žetvi na leto, severneje ležijo obširna Nilova poplavna območja, ostalo ozemlje pa je trenutno uporabno vsaj za pašnike. A malo, samooskrbno kmetijstvo ni sposobno nahraniti celotne države, zato je Južni Sudan, kljub rodovitni zemlji, uvoznik hrane. Vlada je zato prehransko varnost postavila za prioriteto in napovedala, da bo država postala regionalna žitnica. Z dvorjenjem tujim investitorjem pa se je oblast razvoja kmetijstva lotila tako, da država res utegne postati žitnica za bogatejše države vzhodne Afrike, a hkrati domače prebivalstvo utegne ostati lačno. Vpliv take strategije nam je pojasnila Anuradha Mittal, direktorica inštituta Oakland, ki v Južnem Sudanu in drugod po svetu preučuje velike investicije v kmetijstvo:

Izjavi lahko prisluhnete v posnetku oddaje.

 

Samo med letoma 2007 in 2010 je južnosudanska vlada tujim korporacijam dala v dolgoročne najeme čez 5 milijonov hektarjev zemlje, skoraj 4 odstotke celotne površine Južnega Sudana. Na teh površinah se bo predvidoma gojila pšenica, koruza, sladkorni trs, vzgajala se bodo drevesa za izvoz lesa in prodajo ogljikovih kreditov, pridelovala se bodo bio goriva, uredili se bodo privatni safari parki ter pač karkoli drugega, kar bo zagotavljalo največji dobiček. Al Ain National Wildlife iz Združenih arabskih emiratov je za namene razvoja eko turizma (beri: safari turizma) dobil v upravljanje vseh 2,3 milijona hektarjev nacionalnega parka Boma. Površino, večjo od Republike Slovenije. Za ta namen naj bi po trditvah direktorja Razvojne Iniciative Boma preselili kar 15 tisoč ljudi. Naveza ameriško-skandinavskih podjetij Nile Trading and Development, Kinyetti Capital ter American Exotic Timber Group je pridobila pravice za kmetijstvo, gozdarstvo, rudarstvo in koriščenje energetskih zalog na 600 tisoč hektarih zemlje, z možnostjo širitve na milijon. Podobnih poslov je še mnogo, vpletena pa so podjetja iz različnih koncev sveta.

Podeljenih je bilo tudi že nekaj koncesij za izkoriščanje številnih rudnih bogastev. Južni Sudan je sicer geološko precej slabo raziskan, iz pripadajočih ocen in raziskav, ki so bile opravljene, pa sledi, da ima poleg naftnih tudi večje ali manjše zaloge zlata, diamantov, železa, aluminija, bakra, redkih zemelj in ostalih rud. Zaenkrat je znotraj rudarskega sektorja daleč največ zanimanja za koriščenje zalog zlata. Na tem področju dominirata Južnoafriški New Kush Exploration and Mining in britanski Equator Gold, ki je v bistvu registriran v evropski davčni oazi Jersey. V rudarstvu ne deluje nobeno južnosudansko podjetje. Omenjeni multinacionalki imata skupaj pravice za raziskovanje, ki se bo kasneje prelevilo v izkopavanje na 5000 kvadratnih kilometrih površin, kar je velikost četrtine Slovenije.

Gospodarski razvoj pa odpira vrata tudi številnim panogam, ki ne koristijo naravnih danosti. Trenutno aktualne panoge so gradbeništvo, hotelirstvo, bančništvo in zavarovalništvo, kažejo se tudi prvi zametki industrije. Vse to so prevzela tuja podjetja, večinoma iz Ugande, Kenije, Etiopije in Južne Afrike, v nekaterih primerih pa podjetja, ustanovljena s strani domače elite ali Južnih Sudancev, ki so desetletja živeli na zahodu. Nova država je za njih le nova priložnost za širitev kapitala. Ponujajo se še številne priložnosti, kot na primer v energetiki, katere razvoj bi omogočalo izkoriščanje vodne moči Nila.

Nil pa ima pri vlogi Južnega Sudana na svetovnem zemljevidu še eno vlogo, ki v zadnjem času pridobiva na pomembnosti. Egipčanska civilizacija je bila pregovorno darilo Nila. Ta pregovor pa velja tudi za današnji Egipt. Moderno zgodovino boja za Nil nam je pojasnil Harry Verhoeven, strokovnjak za vzhodno Afriko na univerzi v Oxfordu:

Izjavi lahko prisluhnete v posnetku oddaje.

 

Boj med Etiopijo in Egiptom za Nil se je od osamosvojitve Južnega Sudana preselil iz bojišča v diplomatske kroge v Jubi. Pritiske na Južni Sudan nam je osvetlil Andrew Atta Asamoah:

Izjavi lahko prisluhnete v posnetku oddaje.

 

Toliko o privatnih in strateških interesih v Južnem Sudanu. A kaj ima vse to opraviti z zadnjo državljansko vojno? Kaže, da zaenkrat prav nič. Ta je le krajši ali daljši ovinek na neizogibni poti h globaliziranemu Južnemu Sudanu, žitnici vzhodne Afrike. Kitajski interes po neoviranem črpanju nafte, tako kot ameriški interes po ohranitvi politične kredibilnosti zahtevata stabilnost. Isto velja za dobičkonosnost investicij mnogih tujih podjetij. Etiopija si po koncu vojne z Eritrejo in z nestabilno Somalijo na vzhodu ne želi še enega žarišča na svoji zahodni meji. Egipt pa si vsaj zaenkrat zaradi notranje nestabilnosti ni mogel privoščiti vojne na tujem. Državljanska vojna v Južnem Sudanu torej ni produkt zunanjih zarot ali rivalstev med katerimi koli državami. Je rezultat političnega prerivanja domače elite, ki je do pred kratkim vodila uporniško vojsko, zdaj pa upravlja z državo, ki ima nekaj milijard evrov naftnih prihodkov na leto.

Zadnja državljanska vojna se je za zunanji svet začela 15. decembra lani, ko se je predsedniška straža razdelila po etničnih mejah. Takoj so se začeli pokoli civilistov v Jubi, večinoma na podlagi etnične pripadnosti. Bivši podpredsednik Riek Machar iz etnične skupine Nuerov je prevzel vodstvo upornikov proti predsedniku države, Salva Kiirju, ki izhaja iz etnične skupine Dinka. Zaradi prepletenosti politike in plemenskih pripadnosti v Južnem Sudanu so se v zahodnih medijih takoj pojavile polemike o tem, ali gre za vojno na podlagi etnične pripadnosti ali političnih prepričanj. Toda če sledimo Collier-Hoefflerjevi teoriji o državljanski vojni, izvemo, da se, ne glede na razlog za začetek vojne, bojujoče strani pogosto razdelijo po etnični pripadnosti, saj vojska potrebuje homogenost, ki je predpogoj za disciplino, to pa je mnogo lažje doseči s skupino mladeničev, ki imajo skupno identiteto. To, skupaj z dejstvom, da je etnična delitev sama politični konstrukt, razloži, zakaj je spor, ki je bil v svojem bistvu političen, dobil etnično razsežnost. Ta je zdaj, hočeš-nočeš, nezanemarljiv element južnosudanskega konflikta.

Konflikt pa je bil v osnovi političen in se je začel že mnogo prej, ko je bilo južnosudansko ljudstvo še poenoteno v boju proti severnim zavojevalcem. Verhoeven nam razloži dolgotrajni razdor znotraj osvobodilnega gibanja:

Izjavi lahko prisluhnete v posnetku oddaje.

 

V zadnjem letu pa so notranja nasprotovanja dobila novo razsežnost z dejanji, ki nam jih je pojasnil Atta Asamoah:

Izjavi lahko prisluhnete v posnetku oddaje.

 

Zaradi strahov pred domnevnim državnim udarom, o katerem govori Atta-Asamoah, je predsednik Kiir razorožil predsedniško stražo, nato pa ponovno oborožil le pripadnike svoje etnične skupine Dinka. Nueri so se uprli, začeli so se pokoli v Jubi, ki so se hitro razširili v druge dele države.

Vse kaže, da ima Južni Sudan dve slabi možnosti. Boljši izmed možnih izidov je, da se vojna kmalu konča, država pa se prepusti ekonomskemu izkoriščanju tujega kapitala. Če pa se vojna zavleče, so izgledi precej slabi, kot pravi Assamoah:

Izjavi lahko prisluhnete v posnetku oddaje.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.