MAROKO NA ROBU
Pozdravljeni v tokratni Južni hemisferi, kjer se bomo namesto v geografsko južno daljavo obrnili navznoter v samo osrčje relacije severno-južno. Delitev na južno in severno poloblo bolj kot pozitivne lastnosti bodisi juga ali severa v večji meri determinira sama razlika med jugom in severom. Dihotomija med severom in jugom je skratka relacijska in ni toliko omejena na geografske ločnice ali specifične kriterije, pod katerimi lahko neka država spada pod jug ali pod sever, čeprav z omenjenima kriterijema do neke mere sovpada. A tokrat se bomo poskušali spustiti na sam rob dotične relacijskosti; poskušali bomo opredeliti mejo, kjer južno v svoji relacijskosti postane tudi tužno. A v kolikor mislimo pojem meje do svoje skrajnosti, to pomeni, da se gibljemo na točki, ki ni niti na eni niti na drugi strani meje, medtem ko je hkrati na obeh - gibljemo se torej na, v narekovajih rečeno, “nikogaršnji zemlji”. Vendar pustimo to, tukaj se ne nadejamo razvozlati tega gordijskega vozla, temveč le izpostaviti problematičnost dojemanja meje kot statične razmejitve in na empiričnem primeru pogledati implikacije drugačnih zastavitev koncepta mej.
Pogledali pa si ne bomo le enega izmed primerov, ki bi lahko veljal za vso ostalo množico. Namesto tega se bomo lotili primera, ki bi lahko veljal kot poseben in presežen primer obravnavanja mej. Lotili se bomo Maroka, kjer državna oblast poleg tega, da okupira ozemlje Zahodne Sahare, zatrjuje, da je država okupirana. Na severu države ima Španija namreč dve eksklavi, Ceuto in Melillo, ki ju Maroko dojema kot svoje ozemlje. Ti poleg tega, da predstavljata mejo med Španijo in Marokom, predstavljata tudi edino kopensko mejo med Evropo in Afriko.
Poleg morebitne posebnosti položaja Maroka zaradi eksklav Ceute in Melille pa je položaj Maroka v oziru mišljenja mej zgovoren tudi zaradi tega, ker je že desetletja zadnja postojanka migracijskih poti. Zato leži Maroko tudi v interesnem območju Evrope pri zaustavitvi prihoda migrantov v Evropo. Vzpostavljanje meje pred mejo oziroma eksternalizacija mej in vzpostavitev regulacijskih mehanizmov sta sicer splošna tendenca Evrope pri, v narekovajih rečeno, “reševanju” migracij. Spomnimo, da je Evropska unija z dogovorom s Turčijo zaprla v notranjost Evrope segajočo balkansko ruto, po kateri so migranti in migrantke poskušali priti na staro celino. Evropska unija prav tako financira libijsko obalno stražo, ki z ostalimi regulacijskimi mehanizmi Italije otežuje migracijo po morski poti iz Libije. Migracijske poti so se zato znova preusmerile k meji med Marokom in Španijo. Prvi del oddaje bomo zato posvetili spremembam migracijskih poti in migracijski politiki v Maroku, v drugem delu oddaje pa se bomo poskušali približati mišljenju meje Evrope.
Po podatkih evropske obmejne straže Frontex se je julija število uspešno prispelih migrantov v Italijo glede na junij zmanjšalo za 57 odstotkov. Medtem pa se je po podatkih Združenih narodov število migrantov, ki so prišli v Španijo, potrojilo. Camille Denis s človekoljubne maroške organizacije Gadem pojasni učinke večanja nadzora in manko uvida, da to bolj kot ustavljanje migracij pomeni njihovo premestitev.
Maroška politika obravnave tamkajšnjih migrantov je bila v preteklosti večkrat izpostavljena kot, evfemistično rečeno, sporna. Poleg tega, da tako imenovani podsaharski migranti v Maroku naletijo predvsem na rasizem, je maroška vlada leta 2003 sprejela zakon, ki je določal globo ali zaporno kazen migrantom brez ustreznih dokumentov v Maroku. Leta 2005 so v Ceuti in Melilli migranti poskušali prečkati močno ograjeno in tehnološko napredno opremljeno ograjo, pri čemer je prišlo do smrti in hudih poškodb. Maroška vlada je na mednarodni odmev dogodka odreagirala z množičnimi aretacijami migrantov, naseljenih v gozdovih v okolišu dotičnih eksklav, ter z deportacijo migrantov v države izvora ter na vzhodno mejo z Alžirijo in južno mejo z Mavretanijo. Leta 2013 pa je vlada oziroma kraljeva oblast pričela z mehkejšem pristopom k urejanju položaja migrantov in omogočila pridobitev dovoljenj za bivanje. To je po mnenju sogovorke predvsem posledica ohranjanja diplomatskih odnosov z ostalimi afriškimi državami. Pojasni Lorena Gazzotti z univerze v Cambridgeu.
Zakon 02-03, ki je leta 2003 kriminaliziral neregistrirane migrante, je bil sprejet ob zakonu o boju proti terorizmu. Prav tako so bile po letu 2003 pogoste deportacije migrantov na meje, predvsem na mejo z Alžirijo, kar se, četudi v manjši meri, dogaja tudi danes. Pojasni Camille Denis:
Kljub temu, da so nekatere zakonske določbe iz leta 2003 še v veljavi, pa je maroška kraljeva oblast tako kot leta 2013 omogočila pridobitev dovoljenja za bivanje tudi konec lanskega leta. To pa je privedlo do potenciranih razlik med migranti z dovoljenjem in tistimi brez njega.
Kot omenjeno, se maroške oblasti bolj kot na deportacije sedaj osredotočajo predvsem na zaustavitev migracij na severu države. Migrantov torej več ne vozijo na vzhodne in južne meje v tako množičnemu številu, jih pa zato aretirajo in z avtobusi odpeljejo na obrobje mest, kot sta Rabat ali Fez, kjer živijo v taborih. Poskuse deportacij izven države so nadomestile deportacije znotraj države, stran od severne meje. Prav tako pa so oblasti poostrile nadzor nad eksklavama Ceuta in Melilla, kjer so letos nad migranti začeli uporabljati še bolj represivne prijeme. Nadaljuje Camille Denis:
Četudi so taktike migracijske politike maroških oblasti postale manj pompozne, represivni ukrepi niso poniknili, saj jih maroški represivni aparat uporablja predvsem v namene odvračanja od severne meje z Evropo.
KOMAD: Ornette Coleman - Midnight Sunrise
V prvem delu oddaje smo razgrnili migracijsko politiko maroških oblasti, ki se vse bolj osredotočajo na neprepustnost severne meje z Evropo. Nadaljujemo pa s problematizacijo koncepta meje na primeru Maroka.
Kot rečeno, je zgodovina tako imigracij kot emigracij v Maroku dolga, odhajanje iz Maroka oziroma emigracije v Evropo pa pred desetletji niso bile podvržene tolikšnemu nadzoru. V 60-ih so bili namreč migranti za evropske države dobrodošli kot poceni delovna sila, z začetkom 90-ih in vzpostavitvijo schengena pa je migracija postala težja. Poglavitne mejnike v razvoju današnje migracijske politike med Marokom in Evropo pojasni Lorena Gazzotti z univerze v Cambridgeu:
V omenjenem sporazumu med Marokom in Evropsko unijo iz leta 2013 je slednja skušala izpogajati možnost vrnitve tako maroških migrantov kot migrantov iz drugih držav, ki so prišli v Evropo skozi Maroko. Poskusi sporazumov, ki bi zajemali vračanje migrantov, so formalno na delu že od leta 2000, a so takšna določila izpadla tudi iz sporazuma iz leta 2013. Poleg vračanja migrantov politika Evropske unije sestoji iz poskusov, da migrante zaustavi, še preden bi mejo sploh poskusili prečkati, oziroma na meji pred mejo. Tako kot na primeru Turčije in Libije politika EU sestoji predvsem v eksternalizaciji meje. Federica Infantino z Univerze v Bruslju.
Tovrstne politike pa zgovorno kažejo, da meje niso statične razmejitve, temveč v večji meri filtri.
Kot je že omenila sogovornica, sta med mehanizma nadzora na meji schengen in viza. V kolikor sta to mehanizma eksternalizacije meje Evropske unije, pa je zgovorna tudi vpletenost privatnega sektorja.
Kakšni so učinki vpletenosti privatnega sektorja s stališča držav?
Poleg nadzora nad morskimi potmi preko Frontexa in tehnološko prefinjenega španskega mejnega nadzora SIVE je bistven tudi nadzor nad edinimi kopenskimi mejami Evropske unije v Afriki, ki obdajajo Ceuto in Melillo. Močno ograjeni eksklavi, ki spominjata na vojaški utrdbi, sta tudi predmet ozemeljskega spora med Marokom in Španijo. Da je zato primer eksklav primer prepustne meje, ki deluje kot filter, tokratno Južno hemisfero zaključi Bruno Dupeyron z Univerze Regina Campus v Kanadi.
Dodaj komentar
Komentiraj