Banditsko-džihadistična naveza
Na začetku meseca je nigerijsko vojaško letalstvo izvedlo več raketnih napadov na oporišča džihadistične organizacije Boko Haram in pri tem po ocenah vojske ubilo okoli 100 pripadnikov skupine. Boko Haram, ki ga država obravnava kot teroristično organizacijo, je v tednih pred tem izvedel vrsto napadov v okolici jezera Čad, v katerih so ubili vsaj 12 ljudi, od tega 6 kamerunskih vojakov. Konec prejšnjega tedna je Boko Haram po nepreverjenih informacijah lokalnih medijev obglavil vsaj sedem kmetov v podeželski okolici mesta Maiduguri . Gre za prestolnico zvezne države Borno na severovzhodu Nigerije, kjer je prek 20 let žarišče delovanja Boko Harama. Na območju deluje več oboroženih skupin in manjših tolp. Poleg Boko Harama je najbolj znana Islamska država – Provinca zahodna Afrika, ki je z odcepitvijo od Boko Harama tudi nastala.
Mohamed Yusuf je Boko Haram ustanovil leta 2002, v regiji Borno. Osnovni namen organizacije je bilo očiščenje slabega, to je vključevalo tudi širjenje sunitskega in uničenje šiitskega islama. Kakor je pred slabim desetletjem v Južni hemisferi ugotavljal Jaša Veselinovič, na začetku ni šlo zgolj ali predvsem za nasilje z namenom vzpostavitve šeriatske vladavine, temveč se je Boko Haram zanašal na islamsko izobraževanje in novačenje članov ter širjenje propagande. Boko Haram – ime izraža zgrešenost ali grešnost zahodnega oziroma neislamskega izobraževanja – je do militarizacije svojega delovanja okoli leta 2009 opravljal tudi vlogo nekakšne države. Na področjih, na katerih je deloval, je zagotavljal preskrbo s hrano in druge socialne storitve. Vzvod za svoje organiziranje v družbi je Boko Haram našel v visoki nezaposlenosti, posebej med mladimi, državni korupciji in jezi, ki jo je to prineslo. Ne gre torej zgolj za očiščenje v verskem smislu, ampak tudi za očiščenje pokvarjene nigerijske politike, odvisne od naftnih interesov tujih multinacionalk.
Predvsem po smrti vodje in ustanovitelja Yusufa leta 2009 se je skupina za doseganje ciljev vedno pogosteje posluževala nasilja, denimo bombnih napadov in ugrabitev. Abubakar Šekau, novi voditelj, je bil glavni razlog za to. O menjavi šefov govori neodvisni novinar Collin Mayfield, ki je na severu Nigerije bil aprila.
Marca 2015, ko je Boko Haram pod Šekaujem razglasil zavezništvo z Islamsko državo, je ta obvladovala kalifat v vzhodni Siriji in Iraku, Boko Haram pa je imel pod nadzorom območja v svoji izvorni regiji Borno. A vodstvo Islamske države, tedaj je bil na čelu prvi kalif Abu Bakr Al Bagdadi, je dobro leto po sklenitvi zavezništva že nastavilo zamenjavo za Šekauja. Zaradi tega je prišlo do shizme znotraj Boko Harama. Takrat se je formirala Islamska država – Provinca zahodna Afrika, z angleško kratico ISWAP, pod vodstvom Abuja Musaba Al Barnawija .
Zavoljo enostavnosti bomo v oddaji za skupino, ki jo sogovornik naziva z angleško kratico, uporabljali kar naziv Islamska država, četudi je to zavajajoče, ker zakriva ločenost skupine od Islamske države Iraka in Levanta in dejstvo, da je nastala iz Boko Harama. Boljši, neposreden prevod imena v slovenščino je kar Vilaja zahodne Afrike, ki ne izraža le pomena arabske upravne enote, ampak tudi pomen vladanja in celote. Tako ime kaže pretenzijo skupine, da bi bila, rečeno evropocentrično, suverena država onkraj meja priznanih držav.
Po razkolu in zamenjavi vodstva leta 2016 sta skupini moči usmerili druga proti drugi. V boju za prevlado je uspelo Islamski državi. Vzpostavila je namreč administracijo na področjih, ki jih je obvladovala. Boko Haram se je od menjave vodstva zatekal predvsem k napadom na nepokorne vasi in manjša mesta ter k zasužnjevanju lokalnega prebivalstva, Islamska država pa je pobirala davke in vzpostavljala svoja sodišča. Vlogo, ki jo je imel Boko Haram, je torej v veliki meri prevzela frakcija Islamske države. Po oceni Mednarodne krizne skupine je pod oblastjo Islamske države v Nigeriji med letoma 2016 in 2022 živelo med 800 tisoč in tri milijone ljudi. Razlike med metodami obeh skupin strne sogovorec.
Islamski državi je leta 2021 v napadu v gozdu Sambisa, ki je bil glavno zatočišče Boko Harama, Šekauja torej uspelo ubiti. Obkolili so bazo, v kateri je bil tudi Šekau, ta pa naj bi se razstrelil sam. To je bil močan udarec za Boko Haram in od tedaj si vojaško in strateško ni opomogel. Nekaj borcev je po Šekaujevi smrti, pa tudi že v obdobju pred tem, pobegnilo na sever in severozahod države ter se pridružilo tamkajšnjim tolpam, zaradi česar so te postale nevarnejše. Tu gre predvsem za boje med ljudstvi za golo preživetje.
Boko Haram je medijsko pozornost po celem svetu dobil, ko je leta 2014 ugrabil skoraj 300 šolark in študentk. Take ugrabitve so postale ustaljena praksa večine oboroženih skupin v Nigeriji.
Ugrabitve so postale zelo donosna dejavnost, s katero se financira večina oboroženih uporniških skupin v Nigeriji. Tarče so po navadi ženske in otroci, saj so neoboroženi. Po podatkih Nigerijskega varnostnega sledilnika, ki spada pod okrilje ameriškega možganskega trusta Council on Foreign Relations, so v Nigeriji samo lani, z zahtevami po odkupnini, ugrabili skoraj 5000 oseb.
Odgovor nigerijskih vlad je seveda vedno bil čedalje večja represija. Pristop preganjanja terorizma so razvili še v časih vojaških diktatur v devetdesetih letih. Leta 1994 je general in vladar Nigerije Sani Abača ustanovil posebno enoto vojske za spopadanje z banditi, kasneje pa je njena vloga postala tudi spopadanje z džihadističnimi milicami.
Tako Islamska država kot Boko Haram delujeta tudi v državah, ki mejijo na regijo Borno na severu Nigerije, od koder izvirata. Obe skupini izvajata ugrabitve predvsem tujih državljanov, turistov in poslovnežev v sosednjem Kamerunu. Leta 2015 je Boko Haram izvedel samomorilski napad na ozemlju Čada in pri tem ubil več policistov in civilistov. Člani obeh skupin so prav tako večkrat izvedli napade na ozemlju Nigra. Zaradi širjenja območij, na katerih delujeta Boko Haram in Islamska država, so se Benin, Nigerija, Niger, Čad in Kamerun odločili za ustanovitev skupnih vojaških enot.
Meddržavna vojaška koalicija je ob nasvetih in neposredni asistenci svetovnih policajev uspešno omejila ozemlje, na katerem džihadistični skupini delujeta, predvsem z letalskimi bombami je uničila vojaške kapacitete Boko Harama in Islamske države. Nigerijsko vlado podpirajo Združeno kraljestvo, nekdanja kolonialna gospodarica, in Združene države Amerike. V prvi polovici leta 2014, ko je Boko Haram dobil mednarodno pozornost po ugrabitvi skoraj 300 šolark, so Združene države Amerike v Nigerijo poslale vojaške svetovalce in trenerje, kmalu za tem pa tudi 80 lastnih vojakov. Kasneje istega leta je zaradi slabih odnosov med nigerijskimi in ameriškimi vojaškimi uradniki Nigerija odpovedala zadnjo fazo ameriškega usposabljanja nigerijske vojske. Leta 2015 so Združene države Amerike poslale svojo vojsko v Kamerun z nalogo boja proti Boko Haramu, kasneje pa tudi proti Islamski državi. Velik del operacij, ki jih izvaja ameriška vojska v Nigeriji, je obveščevalne narave.
Združeno kraljestvo je v Nigerijo prav tako poslalo predvsem vojaške trenerje, v operaciji Turus 350 vojakov, ki usposabljajo nigerijsko državno vojsko. Operacija še vedno traja. Konec maja je Action on Armed Violence, angleška raziskovalna organizacija, objavila poročilo o skrivnem delovanju britanskih specialnih enot v Nigeriji, v katerem trdi, da britanske enote skrbijo predvsem za reševanje britanskih državljanov, ki so jih ugrabili džihadisti. Boko Haram in Islamska država sta se na vojaške kampanje seveda prilagodila.
Zaradi spopadov je vlada za obrambo vasi predvsem na severovzhodu organizirala milice, sestavljene denimo iz lovcev, torej civilistov.
Konfederacija milic, imenovana Skupne civilne operativne sile, deluje lokalno in deloma avtonomno, vendar pod formalnim in orožarskim okriljem vojske. V Nigeriji veljajo strogi zakoni glede nošnje in uporabe orožja med civilnim prebivalstvom, zato se branitelji vasi pogosto zatekajo k improviziranemu ali predpotopnemu orožju.
Izključno vojaški pristop oblasti do Boko Harama in Islamske države je v vseh letih bojev pustil strašanske humanitarne posledice. Po oceni Združenih narodov je samo lani na severu Nigerije več kot osem milijonov ljudi, večinoma žensk in otrok, potrebovalo humanitarno pomoč. Od leta 2009, ko je džihadistični boj na severu Nigerije dobil oboroženo dimenzijo, je v njem po ocenah Združenih narodov umrlo vsaj 40 tisoč ljudi. Oborožen konflikt in delovanje džihadističnih skupin v regiji sta poleg tega posredno povzročila smrt okoli 314 tisoč ljudi. Svoje domove je zaradi napadov zapustilo prek dva milijona ljudi, večinoma so se preselili v bolj centralne dele države. Mnogi še naprej živijo v begunskih taboriščih.
Z uporabo vojaške tehnologije, kot so droni in precizne vodene rakete, je boj proti džihadistom postal uspešnejši in zahteva manj človeških žrtev. Vendar je tako le z vojaškega vidika. Dolgotrajni odpor skupin, ki štejejo le nekaj tisoč borcev, opozarja na nefunkcionalnosti državnega aparata pri zagotavljanju osnovnih življenjskih pogojev za navadne ljudi, predvsem na severu. Izključno vojaška kampanja pri zatiranju gibanj, ki imajo dobre razloge za radikalizacijo, se je za neuspešno izkazala ničkolikokrat. Ideje se z orožjem ne da ubiti.
Južno hemisfero je pripravil Pero, lektorirala je Irena, tehniciral je Linč, brala sva Biga in Schwa.
Foto: Collin Mayfield
Dodaj komentar
Komentiraj