Čečenija ali minsko polje svobode govora
V začetku letošnjega leta je rusko politično klimo razburilo poročilo Ilye Jashina, bivšega predsednika liberalnodemokratske stranke PARNAS in tesnega prijatelja Borisa Nemcova, imenovano Grožnja nacionalne varnosti. V poročilu Jashin analizira Ramzana Kadirova, voditelja Republike Čečenije, ki naj bi s svojimi naraščajočimi političnimi ambicijami Rusiji predstavljal grožnjo. Seznam obtožb je dolg in med drugim vključuje obstoj skrivnih zaporov, konstantno manipuliranje z volilnimi rezultati, izkoriščanje ruskih proračunskih sredstev in Kadirovo vpletenost v politično motivirane umore novinarjev, humanitarnih delavcev, aktivistov in nenazadnje političnih nasprotnikov, tudi Borisa Nemcova, najvplivnejšega kritika Putinovih politik. Dobrega pol leta kasneje je organizacija Human Rights Watch objavila še eno poročilo, ki vsaj del prej navedenih obtožb potrjuje. Poročilo je nastalo na podlagi 43 intervjujev z anonimnimi osebami, ki so vsaj posredno, če ne neposredno, izrazile kritiko ali zgolj nestrinjanje z oblastjo, ter bile za to posledično kaznovane. Več nam o dogajanju v zadnjih mesecih razloži Dominik Cagara, novinar in aktivist:
Da bi boljše razumeli današnjo situacijo, preletimo čečensko zgodovino. Republika Čečenija je danes uradno del Ruske federacije, neodvisnost pa ji v mednarodni skupnosti priznavajo zgolj Gruzija in afganistanski talibi. Neodvisnost je leta 1991 z državnim udarom dosegel Džohar Dudajev, ki mu je z absolutno predsedniško oblastjo republiko uspelo voditi do leta 1999. Vmesno dogajanje je zaznamovalo več neuspelih poskusov državnih udarov s strani opozicije, pa tudi vojaška intervencija na pobudo takratnega ruskega predsednika Borisa Jelcina, ki se je sprevrgla v prvo čečensko vojno, uvedba šeriatskega prava in etnično čiščenje ruskega prebivalstva. Dudajeva zgodba je epilog dobila z drugo čečensko vojno v času političnega vzpona Vladimirja Putina. Dudajeva, ubitega v atentatu, je nasledil Ahmad Kadirov, čigar prva poteza je bila sklenitev mirovne pogodbe z Rusko federacijo. Obe čečenski vojni sta po ruskih ocenah terjali okrog 350 tisoč življenj, večinoma civilistov, ogromna pa je bila tudi gmotna škoda. Grozni, glavno mesto Republike Čečenije, so Združeni narodi razglasili za po drugi svetovni vojni najbolj uničeno mesto na svetu. Leta 2004 so Kadirova ubili islamski skrajneži, nasledil pa ga je sin Ramzan, ki vlada še danes. Več o njegovem vzponu Joanna Kurosz, programska direktorica za vzhodno Evropo in centralno Azijo pri organizaciji Human Rights Defenders:
Po pričevanjih iz poročila Human Rights Watch nekateri prebivalci Čečenije življenje pod vladavino Ramzana Kadirova dojemajo za še slabše kot tisto v času čečenskih vojn. Sporne prakse se še intenzivneje izvajajo v zadnjih nekaj mesecih, saj so povečuje število izginotij in ubojev tistih, ki kakorkoli izrazijo nestrinjanje s Putinovimi ali Kadirovimi politikami. Za fasado demokratične ureditve so septembra organizirali tudi predsedniške volitve, na katerih je, nepresenetljivo, kandidiral zgolj Ramzan Kadirov. Več o tem Cagara:
Kot pravi vojni dobičkar je Kadirov ustanovil tudi svojo zasebno 30 tisoč glavo vojsko. Kako je po njegovem mnenju, s tako očitnim manevrom za povečanje svoje moči, Kadirov dobil Putinov blagoslov, pojasni Cagara:
Kadirov si v želji po še večji moči podreja vse, ki v njegovo politiko zgolj podvomijo. Javnost nagovarja preko več družabnih omrežij, podredil si je nacionalno televizijo Grozny TV, ukinil neodvisne medije in z napadi pregnal organizacije za zaščito človekovih pravic. Že skorajda ustaljena praksa je, da se posamezniki, ki so Kadirova kritizirali, pojavljajo v osrednjem dnevnoinformativnem programu, kjer so se za svoje klevetanje prisiljeni opravičiti. Ker je medijskega poročanja o čečenski politični situaciji tudi v širši mednarodni skupnosti le za vzorec, javnost o dogajanju ve bore malo. Več Kurosz:
Velik trn v peti Kadirovu predstavljajo tudi salafiti, veja muslimanov, prisotna predvsem v arabskih državah. Zakaj so tudi salafiti ena izmed najbolj napadanih skupin, razloži Cagara:
Represivni ukrepi zoper politične nasprotnike naj bi izhajali iz Kadirove želje po čisti podobi svojega vladanja, s čimer bi si lažje zagotovil podporo Kremlja. Ta teza morda zveni verjetno, na tem mestu pa se je vseeno potrebno vprašati, kaj se plete v glavah ruskih odločevalcev, ki so gotovo obveščeni o dogajanju v Čečeniji. Rahel odmik od podpore Kadirovu je Kremelj sicer že nakazal aprila letos, ko je prvi trepetal za podaljšanje mandata do septembrskih volitev. Putin svoje odločitve o morebitnem podaljšanju namreč ni hotel razkriti do zadnjega dne. Ko mu je mandat vseeno podaljšal, je septembra Kadirova še javno nagovoril h kandidaturi za predsedniške volitve ter hkrati opozoril na nujnost upoštevanja ruske zakonodaje. Ker dlje od besed Kremelj ni prišel, lahko o resnosti ruskih namenov upravičeno dvomimo. O vlogi Rusije, sicer ne ravno skrbne negovalke človekovih pravic, v čečenski zgodbi sta se v grobem izoblikovali dve teoriji. Razloži ju Kurosz:
Pravkar slišano, za zaključek oddaje dopolni še Cagara:
Dodaj komentar
Komentiraj