INSTITUCIONALIZACIJA ISLAMIZMA V BANGLADEŠU
Bangladeš najbolje poznamo kot svetovno šivalnico. V zadnjem času pa se v medijih vse pogosteje pojavlja v povezavi z umori sekularnih blogerjev. Leta 2013 je bangladeška islamistična organizacija Hefazat-e-Islam objavila seznam 84 blogerjev, za katere trdijo, da so ateisti in da žalijo islam. Seznam so poimenovali “Seznam blogerjev, ki so morajo pokesati”. Od takrat naprej so pobili že 5 od štiriinosemdesetih nesrečnikov, ki so se znašli na seznamu, samo v letošnjem letu so pod udarci mačet padli že trije.
Islamisti so k stvari pristopili sistematično. Vsem na seznamu dajejo vedeti, da so v nevarnosti. Mnogi so že zapustili državo ali pa so vsaj nehali objavljati na svojih blogih. Ananya Azad, eden izmed blogerjev na seznamu, ki so mu neznanci preko Facebooka že zagrozili, da je naslednji na vrsti, opiše svoj položaj:
Za nekatere izmed pobojev je odgovornost prevzela lani ustanovljena Al Kaida na indijskem podkontinentu, za druge pa bangladeške nasilne islamistične organizacije. A poboji so del širšega konteksta vzpona političnega islama v Bangladešu, ki presega domet bolj ali manj obskurnih džihadističnih skupin.
Neposredni kontekst nudijo leta 2009 začeti sodni procesi proti vojnim zločincem, ki so v osvobodilni vojni proti Pakistanu leta 1971 s pakistansko vojsko kolaborirali v genocidni kampanji. Gre za islamiste, ki so osvoboditvi Bangladeša nasprotovali iz stališča, da bi delitev Islamske republike Pakistan oslabila položaj islama. Mnogi izmed njih so bili v času začetka procesov še vedno vodilni v največji islamistični stranki v državi Jamaat-e-Islami. Seznam domnevno spornih blogerjev se je pojavil kmalu po tem, ko so bile leta 2012 vložene prve obtožnice. Jawshan Ara Shatil, bangladeška študentka in blogerka, ki trenutno živi v Združenih državah Amerike, pojasni povezavo med tema dvema dogodkoma:
To mnenje deli tudi Ananya Azad:
Obtožbe, ki so se kasneje prelevile v obsodbe in s tem diskreditacijo islamističnih voditeljev, so ogrozile prihodnost političnega islama v Bangladešu. Ta je tekom večdesetletnega razvoja in vzpona v Bangladešu razvil močno ekonomsko mrežo in ideološki aparat ter s tem vpliv v družbi, ki ga zdaj s pridom uporablja.
Začetku modernega političnega islama v regiji je moč slediti v čas britanske nadvlade na podkontinentu. Britanci so v kolonialni administraciji dajali prednost muslimanom, predvsem tistim iz regije Punjab, ki so bili kasneje ključni pri vzpostavitvi samostojnega islamskega Pakistana. Pod slednjega je kot provinca padel tudi Vzhodni Pakistan oziroma današnji Bangladeš. Vzpon islama kot politične sile na državni oziroma kolonialni ravni je spremljal tudi nastanek različnih islamskih organizacij in iniciativ, ki jih opiše Mubashar Hasan, doktorski študent na univerzi Griffith v Avstraliji:
Prva desetletja Islamske republike Pakistan so bila zaznamovana z ekonomskim izkoriščanjem in politično marginalizacijo Bangladeševcev s strani pundžabskih Pakistancev iz Zahodnega Pakistana. To je leta 1971 privedlo do državljanske vojne, v kateri si je Bangladeš pod vodstvom sekularnih nacionalistov izboril samostojnost. Politični islam, katerega voditelji so nasprotovali osamosvojitvi in so kolaborirali s pakistansko vojsko, je s tem izgubil vpliv. Bangladeševci so v ustavo kot štiri osnovne principe, na katerih je temeljil narodnoosvobodilni boj in na katerih naj temelji tudi nova država, zapisali nacionalizem, socializem, demokracijo in sekularnost.
26 let kasneje, leta 1988, je takratna vojaška oblast pod vodstvom generala Hussaina Muhammada Ershada vodilo sekularnosti izbrisala iz ustave in jo zamenjala s popolnim zaupanjem in vero v vsemogočnega Alaha. To je simboliziralo ponovni vzpon in rastoči vpliv političnega islama. Kot trdi Hasan, je bil ta mogoč zaradi sponzorjev iz tujine:
S pomočjo podpore iz tujine je domača islamistična opcija spredla mrežo, ki ji omogoča vlečenje nitk iz ozadja. Ta sloni na ekonomski mreži, ki nudi finančno samozadostnost. Nadaljuje Hasan:
Najpomembnejši element ekonomske mreže tvorijo banke in finančne institucije. Te delujejo pod pokroviteljstvom Islamskega šariatskega sveta, nekakšne vzporedne islamistične centralne banke, ki jo vodi glavni imam. Poleg tega pa islamisti nadzorujejo tudi podjetja in organizacije v profitnem nevladnem sektorju, trgovanju, farmacevtski industriji, zasebnem izobraževanju, nepremičninskem sektorju, medijih in logistiki. Študija, ki jo je opravil bangladeški ekonomist Abul Barkat, ocenjuje, da se skupni letni profit zasebnega sektorja pod nadzorom islamistov giblje okoli 250 milijonov dolarjev.
Omenjeni profit podmazuje močan ideološki aparat. Ta svojo ideologijo množicam predstavlja ali vsiljuje, odvisno od interpretacije, preko dolžniških razmerij v sistemih mikrokreditiranja, humanitarnih organizacij, medijev in izobraževalnega sistema, ki ga sestavljajo verske šole ali madrase, ter prisotnosti v lokalnih in državnih organih. Islamisti so vzpostavili tudi mrežo mnenjskih voditeljev in civilnodružbenih organizacij, med katerimi je tudi Hefazat-e-islam, ki je sestavila na začetku omenjeni seznam domnevno ateističnih blogerjev. Več pove Hasan:
Trenuten vpliv teh mrež je bil razgaljen leta 2013, v reakciji bangladeške vlade na objavo seznama blogerjev. Ne le da vlada ni ukrepala proti organizaciji, ki očitno ne kaže zanimanja za svobodo izražanja in veroizpovedi, temveč je štiri izmed blogerjev na seznamu aretirala. Razlog naj bi bil žaljenje verskih čustev. Hasan pojasni odziv vlade, ki jo sicer vodi prosekularna stranka Awami league:
Kljub temu znatnemu vplivu pa so volilni rezultati islamističnih strank zaenkrat precej slabi. Jawshan Ara Shatil pojasni, zakaj:
A zaenkrat volilni uspeh morda niti ni cilj islamistične elite v Bangladešu. Po njihovih lastnih besedah je njihova moč podcenjena, če jih skušamo razumeti s številom mest v parlamentu. Nevarnost torej ne preži na naslednjih volitvah, temveč v nadaljnji institucionalizaciji političnega islama na ekonomskem, političnem in civilnodružbenem področju.
Dodaj komentar
Komentiraj